Od užitka v letenju do poroke v letalu

Slovenske letalke so se prvič sestale na portoroškem letališču leta 1988, v soboto so srečanje ponovile. Aerodrom Portorož in tamkajšnji aero klub sta jim pripravila posebno dobrodošlico: z letali so se mednje pripeljali člani klape iz Starega Kaštela, zapeli in jim ob dnevu žena podarili vrtnice.

SEČOVLJE > V soboto so letenje preprečevali sunki burje, ki pa niso odnesli druženja in pogovorov o letalih, izkušnjah iz zraka in spominih na začetke letenja. “V zrak me je zaneslo slučajno. Predsednik ajdovskega kluba me je povabil, naj pridem in zadeva je postala zanimiva. Še najbolj pomembno je, da sem v klubu spoznala svojega moža, ki je bil tudi pilot in inštruktor letenja,” se spominja Sonja Stegovec iz Vrtojbe. Z njim se je pred 26 leti v letalu tudi poročila. “S seboj smo imeli matičarja in priče. Vzleteli smo v Ajdovščini, poroka pa je bila nad Zemonom. Tam so čakali svatje in vse skupaj poskušali preko radijske postaje. Takrat je bila taka poroka zelo nenavaden dogodek, atrakcija,” opisuje Sonja Stegovec.

Združujejo vse, ki letijo

“Leta 1988 je padla zamisel, da bi se tudi slovenske letalke povezale v društvo, kot je že bila praksa v tujini. Tako je nastalo Društvo slovenskih letalk,” o začetkih druženja žensk, ki letijo, pravi predsednica društva Irena Raymond. Zdaj jih je v društvu 36, med njimi so pilotke jadralnih in motornih letal, helikopterjev, balonarke in padalke. “Združujemo vse, ki letijo. Imamo pa tudi enega moškega častnega člana, ki je zraven od vsega začetka in je eden od pobudnikov ženskega druženja. Vedno je naš motivator in nas tudi spremlja pri vseh aktivnostih,” pojasnjuje Raymondova.

Lani so žensko sekcijo ustanovile tudi letalke portoroškega aerokluba. Po boginji oblakov in imenu letala znane pilotke Amelie Earhart so jo poimenovale Electra, v njej pa je pet članic. “Verjetno se nam bo kmalu pridružila še ena,” napoveduje ena od članic, Manuela Varljen, ki si je izpit za motorno letalo podarila za rojstni dan pred dvema letoma.

Enakopravne letalke

Zanimiva je tudi zgodba Bože Pustovrh Martinčin, ki se je leta 1985 v Zadru šolala za rezervno oficirko aviacije v takratni jugoslovanski vojski. “Vojska je dala priložnost ženskam in bilo nas je pet, jaz edina iz Slovenije. Bila je lepa izkušnja.” Takrat je bila popularna pesem Lačnega Franza Naša Lidija je pri vojakih in ko so dekleta prišla v vojašnico, so bili tam slovenski fantje in jim jo zapeli, se spominja. “V Slovenijo sem se vrnila kot rezervna pilotka aviacije. Bilo je lušno, ko sem na faksu rekla, da ne morem na izpit, ker imam orožne vaje.” Boža je zdaj športna pilotka in leti, ker v zraku uživa.

Kljub pogostim predsodkom, da je pilotiranje in letenje predvsem domena moških, pa se ženske v zraku z diskriminacijo ne srečujejo. “Moški nas sprejemajo enakopravno. Mogoče nekaj razlik čutijo poklicne pilotke, saj letenje velja za moški poklic, pri ljubiteljskem letenju pa ni diskriminacije. Moški nas pri aktivnostih podpirajo in tudi pri organizaciji različnih dogodkov nam radi pomagajo,” pojasnjuje Raymondova. Pilotka jadralnega letala je že več kot 30 let, zdaj pa opravlja še izpit za motorno letalo.

V Portorožu so letalke odprtih rok sprejeli člani domačega kluba in vodstvo Aerodroma, direktor Robert Krajnc je podprl tudi namen, da bi v Portorožu organizirale evropsko srečanje pilotk.HELENA RACE

---