Konec bi lahko lahko bil nov začetek

Koprski kino Kolosej se je torej poslovil. Pričakovano, je slišati iz ust istrskih poznavalcev razmer na filmskem področju. Iz mesta odhaja z grenkim priokusom, da mu je dobršen del tržnega kolača pojedel multipleks kinodvoran, ki so jih odprli v nakupovalnem središču Planet Tuš. V Koloseju so zadnje čase tako rekoč životarili in čakali na neizbežen konec.

Andrej Jelačin Foto: Arhiv Pn
Andrej Jelačin Foto: Arhiv Pn

KOPER> Na to je kazala tudi podoba kinematografa, ki je postajal vse bolj zanemarjen in zapuščen.

V nekaterih manjših slovenskih kinematografih so zaprtju ubežali z uvedbo specializiranega programa, denimo z umetniškimi filmskimi predstavami. V Koloseju menijo, da takšna odločitev v njihovem primeru ne bi obrodila sadov. “Odvisni smo od ponudbe distributerjev, zato bi morali za programske teme izbirati tudi med starimi naslovi. Žal se predstave z repriznimi filmi ne obnesejo,” so prepričani.

V Izoli se konkurence uspešno otepa art kino Odeon, ki je po velikosti precej manjši od koprskega Koloseja. Vodja programa Petra Božič meni, da so na površju obstali, ker filmofilom ponujajo zelo specifičen in drugačen program. “Gre za alternativo, ki jo iščejo filmski ljubitelji, ki ne zahajajo v velike multiplekse v nakupovalnih središčih,” Božičeva razkriva očitno uspešno marketinško strategijo. Priznava pa, da brez denarne pomoči občine, države in celo Evrope ne bi mogli uresničevati svojega poslanstva.

V Mestni občini Koper nad odločitvijo Koloseja niso presenečeni. Povedali so, da je bilo po otvoritvi nakupovalnega središča Planet Tuš pričakovati, da se bodo v manjšem mestnem kinematografu soočali z upadom obiska. “Želimo si, da bi ti prostori tudi po zaprtju kina zaživeli. Vanje bi tako lahko umestili dejavnosti s kulturnega področja, od dogodkov in prireditev do seminarjev in predavanj,” razmišljajo v MOK.

“Vsaj v eni od treh dvoran bi kazalo urediti neke vrste art kinodvorano, ki bi se lotila drugačne politike prikazovanja filmov, kot jo trenutno ponuja Planet Tuš.”

Dopuščajo pa tudi možnost, da bi prostore za svoje potrebe, tako kot je to počela tudi doslej, uporabljala Univerza na Primorskem. “Sicer pa je o resnih načrtih in namerah, kaj bi lahko umestili v te prostore, vsaj dokler Kolosej uradno ne prekine pogodbe, prezgodaj govoriti,” so realni v koprski občinski upravi.

“Za nas bi bila dobrodošla vsaka, seveda ustrezna, možnost za rešitev prostorske stiske, s katero se soočamo,” potrjujejo zanimanje za uporabo Kolosejevih dvoran v Univerzi na Primorskem. O tem se intenzivno pogovarjajo z različnimi institucijami, tudi z MOK, konkretno o Koloseju pa niso še ničesar zapisali črno na belem.

Koprčana Andreja Jelačina, ki je davnega leta 1968 prevzel vajeti takratnega kinematografskega podjetja Globus film in je kasneje v mestu vodil tudi gradnjo nove kino dvorane ter zagnal tudi filmsko gledališče, zelo žalosti, da je mestni kino dokončno zaprl svoja vrata.

Takšno poslovno potezo Koloseja je pričakoval. “To je posledica slabega gospodarjenja in propadle naložbe,” je prepričan. Sprašuje se, zakaj na trgu ne obstaja regulator, ki bi preprečil, da se na nekem mestnem območju koncentrira tolikšno število kinodvoran.

Siromašenje mestnega jedra

“Zaprtje Koloseja bo še bolj osiromašilo ponudbo v mestnem jedru,” je nezadovoljen Jelačin, ki ugiba, v kolikšni meri si bo univerza zaradi stroškov, ki so s tem povezani, dejansko lahko privoščila najem tamkajšnjih prostorov.

Filmski ustvarjalec Boris Palčič iz Koprameni, da je ključni razlog za zaprtje Koloseja v tem, da se je našelkonkurent, ki je logiko dojemanja filma izključno kot blaga izpeljal do popolnosti, v tej bitki pa je Kolosej pogorel. “Že ko se je to filmsko podjetje pojavilo v Kopru, sem bil precej kritičen do takšnega razumevanja prikazovanja filmov in na nek način je Kolosej postal tudi sam žrtev,” je kritičen Palčič.

Po izolskem zgledu

“Mislim, da je bil takšen konec bolj ali manj neizogiben,” dodaja. Sicer pa v tem vidi tudi priložnost, saj kinodvorane ostajajo v mestu.

“Vsaj v eni od treh dvoran bi kazalo urediti neke vrste art kinodvorano, ki bi se lotila drugačne politike prikazovanja filmov, kot jo trenutno ponuja Planet Tuš. V Istri je dovolj občinstva, ki bi to spremembo z navdušenjem sprejelo,” Palčič niza predloge. Zlati časi koprskega kina so bili v 70. letih, pravi. Dvorana je imela 500 sedežev, predstave filmskega gledališča pa so bile vnaprej razprodane. “Seveda so se časi tako spremenili, da tega ni več moč vrniti. Ampak kinodvorana, denimo takšna, kot je Kino Odeon v Izoli, s približno sto sedeži, bi lahko brez večjih težav delovala tudi v Kopru,” je prepričan Palčič.

NATAŠA HLAJ, ILONA DOLENC


Najbolj brano