Kažun - žarek upanja za brezdomce

V sprejemališču in zavetišču za brezdomne v Piranu trenutno stanuje enajst oseb, obdelujejo pa tudi vrt. Med njimi je kar nekaj takih, ki so na cesti pristali zato, ker so izgubili službo, in nimajo denarja za plačilo najemnine.

PIRAN > “Število ljudi, ki potrebujejo pomoč, je iz leta v leto večje. Leta 2004 smo imeli v piranski občini približno deset brezdomnih oseb, zdaj jih je 50; za to številko so imena in priimki. Če ne bomo sistemsko ukrepali, jih bo še več,” pravi Ingrid Ličen, vodja programa celovite skrbi za brezdomne pri Centru za socialno delo Piran.

Brez doma kar 50 oseb

Veliko ljudi, ki so brez doma, biva kar v zasilnih barakah, prikolicah in celo v avtomobilih. Nekateri najdejo prenočišče pri prijateljih, šestnajstim pa so od januarja do danes pomagali z nastanitvijo v hiši sredi Pirana. Poimenovali so jo Kažun, v njej pa lahko naenkrat stanuje 14 ljudi.

“Trenutno v hiši biva enajst oseb, pet žensk in šest moških, starih od 22 do 64 let. Dva sta se odselila, ker sta našla najemniško stanovanje,” pojasnjuje Ingrid Ličen. “To so ljudje z različnimi težavami. Nekateri so več let živeli v prikolicah ali podnajemniških sobah, je pa tudi nekaj takih, ki so se jim v zadnjih mesecih zgodile hude stvari. Pred tem pa so živeli običajno življenje in so si lahko privoščili stanovanje, a so ostali brez službe in brez dohodka,” dodaja. V takšnih primerih piranski center za socialno delo nudi tudi psihosocialno podporo in pomaga na novo začrtati prihodnost.

Ker je ostala brez dela, se je na cesti znašla tudi Giseli, ki zdaj biva v Kažunu. “Januarja sem izgubila službo, nato sem spala na plaži. Dobim socialno podporo, a ni dovolj za plačilo stanovanja, zato sem s sinom in snaho, ki sta tudi brez službe, prišla sem. Dokler sem bila v službi, nisem ničesar iskala, zdaj pa nimam niti za položnice,” pravi. “Iščem službo, a kdo me bo vzel, ko imam 54 let in niti za mlade ni dela. Življenje je težko,” dodaja.

Vrt za brezdomne

Ker si začasno bivališče sredi Pirana deli še z desetimi stanovalci, je skupaj s socialnimi delavci postavila jasna pravila: “Nič alkohola in drog, po deseti uri mora biti mir. Imeli smo nekaj težav s pretepi, a to smo uredili. Ker nas je tu veliko, mora biti nek red.” Vsak mora počistiti za sabo, v skupni kuhinji pa si lahko skuhajo kosilo. “Na vrtu pa smo posadili paradižnike, paprike in melancane, da bomo imeli vsaj nekaj za jesti,” je dodala, ko je na štedilniku pripravljala krompirjevo juho.

Zemljišče za vrt je uporabnikom zavetišča za brezdomce ponudila občina. Gre za 360 kvadratnih metrov občinske zemlje, kjer je že bil vrt, a je zapuščen. Pokosili in uredili bi ga lahko že ta konec tedna, pri delu bodo uporabnikom Kažuna pomagali prostovoljci. “Ker smo sadike že nabavili in jih je bilo treba posaditi, so nam pomagali piranski taborniki in za vrt odstopili del zemljišča, ki ga uporabljajo na Arzah,” še pojasnjuje Ingrid Ličen.

Čeprav program pomoči brezdomnim osebam večinoma financira država, je veliko pripomogla tudi piranska občina. Poleg zemljišča za vrt je brezdomcem namenila tudi hišo, v kateri stanujejo, in jo uredila. Sofinacira pa tudi tople obroke, ki jih vsi, ki se znajdejo v stiski, dobijo pri piranskih gostincih.

HELENA RACE

---