Elegantni orjaki, ki bi nam lahko bili za zgled

Potrpežljivost in vztrajnost. Oboje je potrebno, če želiš slediti delfinom, tudi veliki pliskavki v skrajnem delu severnega Jadrana. To že več kot desetletje dobro vedo člani društva Morigenos s sedežem v Piranu in udeleženci njihovih poletnih raziskovalnih taborov.

PIRAN, TRŽIČ > Nedavno smo se o tem prepričali tudi sami. Radoživi, složni in vase zaverovani morski sesalci v opazovalcu vzbudijo pristno občudovanje, pa tudi skoraj že pozabljeno strahospoštovanje.

Le v komu se ne bi prebudil starodavni občutek spoštovanja, pomešan z opreznostjo, ko bi videl trimetrskega orjaka plavati pod sabo oziroma pod komaj 5,80 metra dolgim Morigenosovim gumenjakom? Kdo ne bi pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi se tak hrust dvignil. Saj delfini radi skačejo, kajne?

Radovedni, a ne preveč

Pa “naš” delfin - Georgios, kot nam ga je predstavila Ana Hace iz društva - ni skočil in niti njegovi prijatelji ne. Pod gumenjak je zaplaval dvakrat, enkrat sam, drugič v spremstvu vrstnika iz sedmerice delfinov, ki se je držala skupaj. Le Georgios je bil nekoliko odmaknjen, kot bi z razdalje bdel nad skupino in sproti preverjal vse, kar ga je zanimalo. Čeprav so “osebni” odnosi med delfini še vedno uganka, smo lahko omenjeni vzorec - kako miljo stran od obale Tržiča - spremljali več kot štiri ure.

Delfini se ne pustijo motiti. Za razliko od ljudi se vselej držijo svojih poti, ki so odvisne od tega, kakšne volje so, kje je hrana in kje se počutijo varne, nam je potrdila posadka na gumenjaku s Hacetovo in Tino Centrih na čelu. Od blizu so videti veliki, skoraj mogočni, pa tudi hitri in gibčni, tudi “naš” Georgios, najbrž mlad odrasel samec. Natančno starost delfinov je težko določiti, čeprav je znano, da velike pliskavke brez večjih težav dočakajo štiri desetletja. Samica, ki se zadržuje ob obalah Floride, ima celo več kot 60 let. Doslej so ugotovili, da se samice parijo z različnimi samci, lahko pa tudi večkrat z istim, in pri parjenju uživajo. Breje so približno 12 mesecev. Skotijo po enega mladiča, ob prisotnosti drugih delfinov, nekakšnih babic, ki mladička varujejo in mu pomagajo na površje, da sam zajame zrak. “Odrasli se pod vodo zadržijo tri do pet minut, lahko pa tudi osem do deset. Med sabo se vseskozi sporazumevajo. Ugotovili so, da uporabljajo posebne žvižge, s katerimi se med seboj prepoznavajo,” je stresala podatke Ana Hace.

Vsi so izjemni, najbolj pa Georgios

V Tržaškem zalivu in severozahodni Istri živi 40 do 100 delfinov. Koliko jih je v vsem severnem Jadranu, ne vedo. S pomočjo fotoidentifikacije (GPS sledilcev ne uporabljajo) so jih s tega območja doslej prepoznali nekaj več kot 130. 40 do 70 jih redno srečujejo. Pri Cresu in Lošinju jih živi približno 150, vendar se omenjeni populaciji za zdaj ne mešata.

Zakaj so Georgiosu nadeli tako resno ime, ki nima nič skupnega z igrivostjo delfinov, nas je še zanimalo. “Ker se naša glavna kopenska opazovalna točka nahaja ob piranski stolni cerkvi sv. Jurija in ker se tako imenuje tudi piranski pevski zbor,” nam je pojasnila Hacetova.

Od letos imajo na mestu opazovalnice izjemno močan daljnogled, s katerim lahko velike pliskavke opazujejo vse do Tržiča in še dlje. Georgiosa z lahkoto prepoznajo; ima namreč nekoliko presekano hrbtno plavut. Maja, junija in julija so ga videvali med Koprom in Sečovljami, pri Tržiču so ga lahko opazovali le tisti dan, čeprav so delfine tam videli še nekajkrat.

Med Tržičem in Gradežem jih je nedavno opazila tudi posadka italijanske finančne policije. Ko so ustavili Morigenosov čoln, da bi preverili dokumente, so člane društva opozorili, da utegnejo prej naleteti na tune, ki prav tako radi skačejo iz morja, in pa na morskega psa, ki so ga opazili v bližini kopališča v Nabrežini. Italijanski policisti so presenetili s prijaznostjo. Naj so temu botrovali delfini ali morski pes, niti ni pomembno.

MIRJANA CERIN

---