Delavci so Luki rekli “kičma trans”

“S sodelavci smo bili povezani tudi izven službe. Vedno je bila dobra volja, tudi po napornem delu. Včasih smo po tretji izmeni v kakšnem zatočišču, proč od oči žena, 'oddelali' še četrto izmeno in kdaj tudi pozabili priti domov.”

Odpri galerijo

KOPER> Tako se je svojega službovanja v Luki Koper na predsinočnjem pogovornem večeru v galeriji pokrajinskega muzeja spominjal nekdanji delavec Kazimir Jerman. To je bila le ena izmed številnih izpovedi, ki so s kančkom nostalgije sporočale predvsem eno: v pristanišču se je nekoč živelo in delalo kot v veliki družini.

Spomine, vtise in anekdote sta iz nekdanjih luških delavcev in domačinov izbezali raziskovalka Neža Čebron Lipovec in kustosinja v muzeju Maša Sakara Sučević, ki sta lani uspešno spravili v pogon projekt Pripovedujem zgodbo mesta. “Iz drobcev spominov sestavljamo mozaik podobe našega časa in prostora. To, kar je za nas sedanjost, je zgodovina, ki se je bodo naši otroci želeli spominjati,” je Neža Čebron Lipovec pojasnila namen projekta.

Njegovo tokratno dejanje, ki sta ga podnaslovili Živim s pristaniščem, spremlja razstava starih fotografij pokojnega Bogomirja Lilije, prvega urednika luškega glasila. Njegova hči Draguška Rupnik je povedala, da so doma pravzaprav živeli z Luko, saj oče nikdar ni nehal govoriti o njej.

Najboljši krvodajalci

“Ustvarjal je luško družino. Zelo rad je skrbel za otroke zaposlenih. Večkrat jih je pripeljal v Luko, da bi vedeli, kje starši delajo.” Ko je leta 1974 doživela hudo prometno nesrečo, je oče spodbudil ekipo delavcev, da so zanjo darovali kri.

“V Luki smo bili najboljši krvodajalci,” je poudaril tedanji sodelavec Bogomirja Lilije Ciril Koprivec.Dodal je, da je bilo izjemno bogato tudi kulturno in športno življenje v pristanišču: “Vsako leto smo imeli športne igre rečnih pristanišč in morskih luk. Imeli smo močno balinarsko ekipo, kegljaško, pevski zbor, sploh v vlečenju vrvi smo bili močni.”

“Da, vrvaštvo je bilo v Luki prava specialiteta. To so bili orjaki, težki sto in več kilogramov,” je pritrdil nekdanji vodstveni delavec in sedanji vodič po pristanišču Viktor Udovič. V Luko je prišel kot ladijski disponent leta 1968, ko je bil prvi privez zgrajen, drugi pa v gradnji.

Moč je dajalo delavcem težaško delo v obdobju, ko je v Luki bilo malo strojev. “Vse je bilo treba delati ročno. Delavci so Luki zato rekli kar 'kičma trans',” je nasmejal zbrane. In dodal: “Ni bilo urnikov. Delalo se je tudi po tri izmene zapored, potem pa v taverno na malico ali pijačo. Živeli smo kot velika družina.”

“Veliko spoštovanje gre tem delavcem, ki so vse opravljali ročno, in to v rekordnem času,” je pridal Zlatan Čok, ki je leta 1959, dve leti po ustanovitvi podjetja, začel delati s pristaniščem kot prvi agent. Spomnil se je primera iz obdobja pred letom 1967, ko železnica še ni prispela do Luke: “Z ladje Vojvodina so delavci pretovorili 9000 ton riža v stokilskih vrečah na tovornjake, ki so peljali do Kozine, s tovornjakov pa so jih nato naložili na vagone.”

Petrinja je hrošča vozil sam

Veliko dobrega so imeli nekdanji delavci predsinočnjim povedati predvsem o prvem direktorju pristanišča Danilu Petrinji. “Imel je preprosto formulo. Rekel je: tam je Trst, tam je Reka - mi moramo biti hitrejši, boljši in cenejši,” se je spomnil Emil Marušič, ki je leta 1960 začel delati kot ladijski disponent. “Službenega hrošča je Petrinja vozil sam, vse do Beograda, in ni potreboval šoferja. Tudi če se je pozno vrnil, ni šel domov, ampak najprej v Luko preverit, kako poteka delo,” je še dodal.

Svoje spomine na življenje s pristaniščem in na to, kako je Luka vplivala na mesto, je prispevala tudi upokojena novinarka koprskega radia Devana Jovan: “Koper je začel spreminjati svojo zgodovinsko silhueto prav z zametki Luke, ko je nastajal nasip do izliva Rižane. Do tja se je hodilo na sprehode, šjor Piero je imel barko, s katero smo se prevažali do Ankarana. Ta nasip, ki so ga naši starši gradili z udarniškim delom, je dobil tudi neko drugo vlogo. Postal je mesto druženja, veliko igrišče za nas otroke, ki smo tam odkrivali floro, kakršne v mestu nismo poznali.”

Bila je med tistimi pionirčki, ki so stali na obali, ko je v pristanišče leta 1958 priplula prva ladja Gorica in se pri tem zaletela v pomol. “To je bilo pravo doživetje!” Tudi prihodi naslednjih ladij so prinašali zanimiva spoznanja: “Ko so z ladjo pripeljali tune, smo prvič videli aziate, ljudi z očmi navzgor.”

Odnos ljubezni in zavračanja

V predelu Bošadrage, kjer je bil škver, so imeli taborniške sestanke. “Spomnim se, kako grozno je bilo, ko je dobesedno čez noč nastal zid in je bila tako prekinjena povezava tistega dela mesta z morjem. To je bil najbolj pristen pomorski del Kopra. Ta zid je Kopru dal okno v svet, po drugi strani pa je mestu vzel najbolj organsko povezavo z morjem,” je poudarila Jovanova.

S pristaniščem, je sklenila, je vedno veljal odnos ljubezni in zavračanja. “Kam si šel, ko si potreboval denar? V Luko prebirat banane, kam pa?” ILONA DOLENC

---