40 let knjižnice na kolesih

Ko na cesti zagledamo skoraj enajst metrov dolg tovornjak z napisom potujoča knjižnica, si najbrž ne predstavljamo, da takšen bibliobus na posebej prirejenih policah prevaža več kot 5000 knjig, revij, zgoščenk in DVD-jev, kar skupaj nanese za 20 ton teže. Koprska knjižnica na kolesih se že polnih 40 let ustavlja na 64 postajališčih v šestih obalno-kraških občinah in skrbi za bralno kulturo na podeželju.

Prvi slovenski bibliobus je med bralce koprskega podeželja krenil  januarja leta 1973  Foto: Knjižnica Srečko Vilhar Koper
Prvi slovenski bibliobus je med bralce koprskega podeželja krenil januarja leta 1973  Foto: Knjižnica Srečko Vilhar Koper

> KOPER V Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper so od leta 1973 do danes zamenjali tri bibliobuse. Zadnjega so izdelali leta 1997 in bo po napovedih direktorja knjižnice Davida Runca še kar nekaj časa služil svojemu namenu. “Koprski bibliobus je svetel, prostoren in klimatiziran. Z računalniki, videorekorderjem, televizorjem, oblazinjenimi sedeži, tekočo vodo in toaletnim prostorom spominja na udobje stacionarne knjižnice,”Runco opisuje značilnosti knjižnice na kolesih.

Danes se koprska potujoča knjižnica ustavlja na 64 postajališčih v šestih obalno-kraških občinah: Kopru, Izoli, Piranu, Divači, Hrpeljah-Kozini in Ilirski Bistrici. Aktivnih uporabnikov je okrog 1700, na leto pa si izposodijo 30.000 knjig. Stroške za delovanje bibliobusa si delijo prej omenjene občine in osrednja knjižnica.

Kmalu jih čaka obnova zunanjega dela tovornjaka, za kar bodo potrebovali vsaj 60.000 evrov, medtem ko je podvozje še brezhibno.

Po knjige najraje otroci in odrasli

Dolgoletni voznik bibliobusa Franko Cergol se že 33 let štirikrat na teden podaja na pot po vaseh v zaledju, kamor zvestim bralcem prinaša v izposojo najnovejše romane, priročnike in druge knjižne poslastice, s katerimi si krajšajo čas. Opaža, da se mu najraje pridružijo zlasti otroci tja do petega razreda osnovne šole in odrasli, medtem ko najstniki informacije verjetno iščejo prek spleta.

“Vremska dolina mi je zelo ljuba. Tam so mlade učiteljice, ljudje te nestrpno čakajo, ti skuhajo kavico, vzdušje je prijetno in skupaj kakšno rečemo,” doživeto pripoveduje.

Nekoč leposlovje, danes priročniki

Če so nekoč podeželski bralci posegali po leposlovju, pa se danes časi spreminjajo in s polic v bibliobusu najhitreje zmanjka zahtevnejše strokovno gradivo s področja računalništva, medicine, psihologije in podobnih ved. Tudi življenjepisi in potopisi gredo za med. Pot na vrh seznama si utirajo tudi mehkoerotični romani, zato ne preseneča, da je uspešnica 50 odtenkov sive redno v obtoku.

“Spominjam se gospe s podeželja, ki je ovdovela in se je vpisala v knjižnico, da se nekoliko zamoti. Svetoval sem ji, naj si izposodi knjigo z nekoliko žgečkljivo vsebino. Ko sem jo naslednjič srečal, je kar žarela od sreče. Mislim, da se je našla,” zadovoljno pove Cergol. Nemalokrat se zgodi, da že v skladišču ob pripravi in prebiranju spremnih besed knjig dobro ve, katero bo komu priporočil.

Cergol je z ljudmi po vaseh spletel pristne odnose, zato so njegove “službene” pripovedi vselej doživete in zabavne. Kot tista, ko ga je v Brkinih presenetil snežni metež: “Z bibliobusom nisem več mogel domov in ni bilo drugega, kot da prespim v tamkajšnji šoli. Z domačini smo skuhali 'pašto', pili kuhano vino in se lepo imeli. Drugi dan sem kidal sneg s cestišča in se s težavo prebil nazaj v mesto.” Ali ona, ko je pozabil zategniti ročno in se je - k sreči - bibliobus ustavil le meter stran od bližnjega avtomobila ...NATAŠA HLAJ


Najbolj brano