“Turizem nista samo olje in vino”

Silvano Sau, izolski publicist in vidna osebnost Skupnosti Italijanov Pasquale Besenghi Degli Ughi, je pred 15 leti objavil publikacijo Isola in 200 cartoline (Izola v 200 razglednicah). Pred dnevi pa je predstavil njen razširjeni ponatis, L’ Isola che non c’è più - Isolando tra storia e immagini (Izola, kakršne ni več - Potepanje po zgodovini in med slikami), ki ponuja nekakšno polpreteklo krajinsko popotovanje po Izoli.

Silvano Sau, ob njem Andrea Šumenjak, ki mu je publikacijo pomagal pripraviti   na izdajo  Foto: Claudio Chicco
Silvano Sau, ob njem Andrea Šumenjak, ki mu je publikacijo pomagal pripraviti na izdajo  Foto: Claudio Chicco

IZOLA > Silvano Sau je publikacijo nedavno predstavil v Manziolijevi palači in pritegnil pozornost številnih Izolank in Izolanov.

> Post industrijska in kmetijska Izola stavi na razvoj turizma. Kaj se o tem lahko naučimo iz zgodovine?

“V zgodnjih dvajsetih letih 19. stoletja je Izola imela Terme sv. Petra. Zanimivo je, da jih je zagnal benediktinski menih Abate Vascotto, vendar se niso obnesle. Danes govoriti samo o razvoju termalnega turizma se mi zdi golo razglabljanje, ki nima veliko možnosti, da bi obrodilo sadove. Izola je našla pot do turizma z razvojem industrije. O uvedbi pomorskih linij so začeli razmišljati, da bi istrska mesta med Porečem in Koprom povezali s Trstom. Zahvaljujoč tovarnam ribje industrije konec 19. in v začetku 20. stoletja je na območju zdajšnjega parka Arrigoni nastalo pomembno turistično središče Porto Apollo. Prihajati so začeli avstroogrski turisti, ki so za Izolo slišali, da v njej konzervirajo ribe in se ukvarjajo z ribištvom, ker se nahaja ob morju. Poleg Portoroža in Pirana je bila eden osrednjih turističnih ciljev, ki so ga obiskovali premožnejši Tržačani, kar navaja tudi italijanski pisatelj, rojen v Trstu, Giani Stuparich.”

> Koliko so vlagali v turizem?

“V začetku prejšnjega stoletja je imela Izola kar nekaj hotelov, restavracij in kavarn. Pomorski promet na območju med Trstom in Porečem je bil v tistem času tako zelo razvit, da je predstavljal več kot polovico celotnega italijanskega pomorskega prometa, čeprav je Italija od nekdaj pomorska država. Celo Izola je imela pomorsko podjetje z dvema ali tremi parniki. Izola potrebuje torej oživitev pomorskih linij. Skupaj s Piranom in Koprom se mora povezati z mesti vse od Poreča do Benetk. V preteklosti je imela številne stike z Gradežem, Tržičem, Oglejem in širše, pa tudi z avstrijskimi mesti in kraji iz notranjosti naše države. To bi si veljalo zapomniti. Turizem nista samo oljčno olje in vino, čeprav sta bila pomembna v dvatisočletni zgodovini. Nihče ne bo prišel v Izolo samo na kozarec refoška, če mu ne bomo predstavili še morja, zaledja, ostankov ribiške industrije, palač, cerkva ... Besenghijevo in Manziolijevo palačo bi morali bolje izkoristiti in odpreti vrata vsaj dveh cerkva, Marije Alietske in sv. Mavra. Ko sva v slednji s Claudiem Chiccom nekega poletnega dne fotografirala freske in slike, naju je več kot sto obiskovalcev pobaralo, ali si lahko ogledajo stolnico. Vse to bi morali upoštevati pri snovanju razvoja turizma.”

> Koliko so pomembni vrtičkarji, glede na to, da je v Izoli še pred manj kot sto leti prevladovalo kmetijstvo?

“Tudi sam se prištevam med vrtičkarje, ker je obdelovanje zemlje del mojega življenja. Moj oče pa je živel od kmetijstva. Čeprav ne premorem svoje zemlje, smatram, da je treba obdelovanje pravilno ovrednotiti in ločiti od izkoriščanja - zaradi bližine morja in ponekod prav sramotnega postavljanja vikend hišic. Županovo 'čiščenje' kmetijskih zemljišč je pomembno, čeprav se ga je lotil prepozno, da bi ga uspešno končal pred lokalnimi volitvami. Nisem prepričan niti, da bo vladi uspelo vzpostaviti pravila na tem področju. To, da so do sprejema ustreznega občinskega prostorskega akta ustavili rušenje vsevprek, pa štejem za pozitivno. Čeprav se ne morem ogniti občutku, da so rušenje prestavili, da bi se mu v nekaterih primerih ognili.”

> Kaj je bila Izola v preteklosti in to ne bo nikoli več?

“Vsako mesto je živ organizem, v katerem mora sčasoma nekaj odmreti. Izola je v svojem bistvu še vedno to, kar je bila; spremembam so botrovali človeški in zgodovinski dejavniki. Ne mislim pa, da je treba pozabiti, kar je nekoč bila. Prav nasprotno, poznavanje preteklosti nam pomaga pri iskanju izhoda iz sodobnih zagat.”

> Kaj bi o morali ohraniti, da se ne bi odpovedali izolski duši?

“Ljudskost in značilno okolje, tudi amfiteater, ki je neposredno stičišče med urbanim delom, morjem in zaledjem. Od vselej sem nasprotnik gradnje hitre ceste Koper-Izola, ki deli amfiteater na dva dela. Hitra cesta gotovo ne bo rešila ne izolskega ne piranskega turizma.”

> K izolski duši najbrž sodi obvladanje italijanskega jezika. Se vam zdijo sodobni šolski programi italijanščine primerni?

“Italijanščina je sestavni del tega okolja po družbeni, formalno-pravni in zgodovinski plati. Takoj po drugi svetovni vojni so z zakonodajo vzpostavili podlago, da bi lahko resnično imeli dvojezično območje. Tudi s šolskim sistemom so, ne glede na učni jezik, uvajali vizijo sožitja. Zdaj pa je italijanščina vse bolj marginalizirana, kar potrjuje raziskava Univerze na Primorskem izpred kakšnega leta. Kdor obiskuje šolo z italijanskim učnim jezikom, mora obvezno obvladati slovenščino, sicer na tem območju ne bi mogel živeti. Italijanščina v šolah s slovenskim učnim jezikom pa ni več jezik okolja, kot je bilo predvideno. A je kljub temu še vedno moj jezik ali jezik kakšnega vašega soseda.”

MIRJANA CERIN


Najbolj brano