Živinoreja je le še spomin

Življenje v Potokih in v vsem Breginjskem kotu se je v nekaj desetletjih obrnilo na glavo, zlasti po potresu leta 1976. Kako so nekoč živeli in delali pripoveduje stalna razstava, ki si jo je moč ogledati v vaškem domu v Potokih.

POTOKI >“S fotografijami v črno-beli tehniki smo poskušali pričarati življenje in napore naših dedov in očetov, ki so tako zelo ljubili svojo zemljo in imeli močno narodno zavest. V težkih časih so znali stopiti skupaj in si pomagati,” pripoveduje domačin Ivan Lavrenčič.

Fotografije iz obdobja od leta 1948 do 1952 je prispeval Slovenski etnografski muzej, pri vsem ostalem so poleg domačinov, med katerimi je precej mladih, sodelovali še kobariška občina, vaške skupnosti v Kotu in turistično društvo Nadiška korita.

Na nedavnem odprtju razstave, ki je na ogled vsak dan od 10. do 17. ure in je poleg etnološkega muzeja v starem jedru Breginja edina priča nekdanjega življenja, se je trlo ljudi. To ne preseneča, saj pripoveduje o življenju, ki ga ni več. ”En sklop fotografij predstavlja našo vas, ljudi in njihova oblačila ter način življenja, drugi sklop pa prikazuje spravilo bremen sena, ki so ga privlekli s Stola po strmih poteh, da bi nakrmili svojo živino. Na poljih namreč ni bilo krme, ker so zemljo izkoristili za pridelavo krompirja in koruze za hrano,” pojasnjuje Lavrenčič.

Barbara Sosič iz Slovenskega etnografskega muzeja meni, da je gradivo neprecenljivo za današnje rodove, ki v Kotu vztrajajo, in vse tiste, ki so odšli, vendar se v mislih in tudi sicer radi vračajo domov.

Po potresu leta 1976 je bil namreč z rušenjem tradicionalne beneškoslovenske arhitekture z nizi domačij s hlevčki, znotraj katerih so ljudje živeli kot ena družina, živinoreji zadan usodni udarec. Skupni hlevi izven vasi se niso obnesli. Danes v Kotu stavijo na turizem. NB

---