Z ljudmi in za ljudi

Občina Miren-Kostanjevica ob svojem prazniku ne podeljuje občinskih nagrad, priznanja pa. Med petimi letošnjimi prejemniki je tudi skupnost lazaristov, ki je natanko pred sto leti prišla na Mirenski grad.

MIREN > Novembra 1912 je bila podpisana pogodba med nadškofijo, mirensko župnijo in misijonarji sv. Vincencija Pavelskega oziroma lazaristi, ki so dobili v upravljanje vsa cerkvena posestva na Mirenskem gradu. Ob prihodu prve skupnosti lazaristov decembra leta 1913 je duhovnike in redovne brate ob vznožju griča pričakala množica ljudi. V stotih letih je v samostanu bivalo več kot 40 duhovnikov in prav toliko redovnih bratov, trenutno je tam obojih skupaj pet.

Kratka, a burna zgodovina

Redovniki okoliškim župnikom nudijo pomoč pri delu v župnijah, skrbijo za svetišče Žalostne Matere Božje in dom duhovnih vaj, sprejemajo romarje ter vodijo duhovne vaje za birmance, mlade, pare, zakonce in prostovoljce. Pri urejanju štirih vrtov pa jim pomagajo brez-domci. “Vso zelenjavo pridelamo sami,” ponosno pove lazarist Jože Zupančič, ki na Mirenskem gradu deluje štiri leta.

“Stoletna zgodovina lazaristov v Mirnu je kratka, a zelo burna,” razlaga. Leta 1916 sta bili namreč porušeni cerkev in misijonska hiša, obnova se je začela leta 1924 in leta 1927 je cerkev Žalostne Matere Božje zasijala v novi luči. Po vojni so lazaristi nadaljevali pastoralno delo do leta 1935, ko so bili izgnani in so na Mirenski grad prišli italijanski redovniki. Slovenski so se tja vrnili šele leta 1945, obnova med oboroženimi spopadi poškodovane cerkve pa se je zavlekla. Temeljito so se tega lotili leta 1955 pod vodstvom akademskega slikarja in kiparja Toneta Kralja. Porušeno misijonsko hišo pa so na novo sezidali šele nekaj let kasneje. “K sreči so leta 1960 sem prišle sestre usmiljenke, ki so prevzele to delo ter se naselile v tej hiši,” pravi Zupančič.

Nad Mirnom tudi pomoč mladim, brezdomcem ...

S prihodom lazaristov je Mirenski grad postajal vse privlačnejša točka za različne skupine ljudi, predvsem pa za romarje. Najpomembnejše praznovanje je postala kvatrnica, ki se še danes obhaja na jesensko kvatrno nedeljo. Leta 1970 je bil zgrajen Gnidovčev dom duhovnih vaj, ki sprejema skupine vernikov iz Slovenije in Italije. V njem se obenem izobražujejo kateheti iz vse Slovenije.

Ker pa je skrb lazaristov namenjena vsem ljudem v stiski, je leta 2006 na Mirenskem gradu zaživelo tudi Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki upravlja Družinski center Mirenski Grad. V njem pomagajo brezdomcem, mladim, zakoncem, družinam in drugim ljudem v stiski. Od leta 2005 tam deluje tudi skupnost Betlehem, v kateri so našli dom mladi iz nefunkcionalnih družin. V zadnjih letih pa je vedno bolj obiskana mladinska maša, ki jo pripravljajo mladi vsako prvo nedeljo v mesecu.

V skupnosti je moč

Lazaristi so mirenski jubilej posebej obeležili ob letošnji kvatrnici. “Slovesnost je vodil kardinal Franc Rode, ki je navzoče spodbudil z jasno in kleno besedo. Somaševalo je 26 duhovnikov, iz okolice in lazaristov, prepeval pa je mirenski župnijski zbor,” opisuje Zupančič in pristavlja: “Ob jubileju si želimo, da bi živeli v miru ter v sodelovanju z ljudmi in za ljudi, ker skupaj zmoremo več in tudi skupaj gradimo Cerkev.”

ALENKA OŽBOT

---