Vipolžam vračajo velik luksuz

Kdor se vzpenja z južnega roba Vipolž proti središču vasi, ne more spregledati, da nekdanjemu dvorcu gospode iz Gorice dajejo lepšo podobo. Snežno belo pročelje da vedeti, da so ga v dobršni meri že obnovili in mu vračajo blišč. In to res blišč, ker, kot pravijo v stroki, ne gre za običajen dvorec. Bil je luksuz.

 Staro in z dvigalom tudi sodobno v enem ...  Foto: Leo Caharija
Staro in z dvigalom tudi sodobno v enem ...  Foto: Leo Caharija

VIPOLŽE > “Gre za edino v Sloveniji ohranjeno podeželsko renesančno vilo iz 17. ali 18. stoletja takšne kakovosti,” poudarijo odgovorni za obnovo vile Vipolže, ko se srečamo na živahnem gradbišču, da bi si ogledali, koliko nekdanjega blišča so zidarji in monterji idrijskega Kolektorja Kolinga in podizvajalcev že vrnili trietažni in podkleteni palači. Spomladi jo morajo prenovljeno predati ministrstvu za kulturo.

V vili so našli le manjšo stensko poslikavo, ki bo vidna na hodniku mansarde. Svojčas pa je bila na podstrešju, zato strokovnjaki ugibajo, zakaj ravno tam.

Tako bo kot pred stoletji

Do danes so fasado na novo uredili do potankosti. “Zunanja podoba je takšna, kot je bila v 17. stoletju. Osi so enake, struktura pročelja se približuje najdenim vzorcem, ometi so apneni. Le dve okni ob stolpih v pritličju se je zaradi programa predelalo v vrata, ostalo se ni spreminjalo,” razloži odgovorni konservator pri obnovi Mitja Mozetič. Na voljo sicer ni bilo načrtov ali skic, ki bi kazali, kakšna je vila bila, preden je začela propadati.

Vendar to ni bila ovira, da stavbi ne bi zmogli vrniti izvorne podobe v beneškem slogu. “Poglejte, kako čudovit kamnit venec ima, poglejte tiste piramidalne kamine,” med pogovorom o tem opozori odgovorni vodja projekta Vilko Šuligoj. “To so izvorni renesančni elementi, povzeti po beneških vilah,” doda Mozetič, Šuligoj pa, da gre za vilo-grad, posebnost, in da so tam v Vipolžah vselej stale utrdbe.

Imeli so “graščaka”

“Vse se začne v 12. stoletju,” o prvi pozidavi območja vile pove Mozetič. V knjigi Vile na Vipavskem in Goriškem od 16. do 18. stoletjaHelena Seražin piše, da je v srednjem veku tam stal grad. “Zadnja stran objekta, ki je v zasebni lasti, bi nam o tem več povedala. Tam je bil stari grad,” razlaga odgovorni konservator. A graščina, ki jo je leta 1460 kupila rodbina Thurn, jo je po pisanju Seražinove v spopadih leta 1510 skupila. Nadomestili so jo z drugo. Ta je po nekaterih zapisih imela obliko štirikrake utrdbe z notranjim dvoriščem in s stolpi na vogalih, kar je bilo potem delno porušeno. Zaradi kasnejših popravil in posegov se je najbrž ohranil le del prvotne stavbe, meni Seražinova.

Vila in utrdba v enem

No, podobe utrjene vile s stolpi ob straneh ne zob časa ne spremembe niso izbrisali. A ohranjena stolpa ne opravljata svoje vloge. “Dozidali so ju, dejansko nista služila obrambi, le delata vtis,” nam pojasni Mozetič. Na pol v šali pa pripomni, da je vsa stavba kot utrdba, glede na to, kako je narejena. “Spodaj v kleti so stene debele 1,8 metra,” pove Šuligoj. “To je grajeno tako, da je kamen ob kamnu in vmes malta. Nič ni votlega,” doda Mozetič in razloži, da se stene tanjšajo proti vrhu vile in da so tudi v stolpih debele. Po besedah obeh je, skratka, vila zidana zelo dobro in trdno.

Poslej pa bo še trdnejša, ker so jo med obnovo ojačali z jeklenimi vezmi in so “stene zdaj povezane tako, kot bi jih obdajal prstan,” med obiskom gradbišča pove vodja del Darko Marković. Pojasni, da je bila statična sanacija bolj zahtevno delo kakor obnavljanje gradu samo po sebi, ker nič ni zidano na centimeter natančno: “Povsod je treba stvari prilagajati.” Šuligoj razlaga, da gre za kup podrobnosti, ki naredijo delo težje. Skupaj z Mozetičem pa poudarita, da so tudi roki za izvedbo prezahtevni, ker takšne obnove zahtevajo čas. Določenih del ne bi smeli hkrati opravljati, pa jih.

Enega od podov so morali narediti

Na vilo so sicer že namestili nova okna, ki po mnenju Mozetiča pokažejo razsežnosti stavbe: “Na prvi pogled ni velika, a ko stopiš ob okna, vidiš, da so kot vrata.” Ograja na balkonu bo tudi nova, tehnične posodobitve sploh, podi nadstropij pa prav tako oziroma deloma.

“Tu je bilo odprto do strehe, ker je stavba gorela,” pove Šuligoj med ogledom nastajajoče osrednje dvorane v nekdanjem dvorcu za oddih plemičev in bodočega izobraževalno-kulturnega centra. Razloži, kako so zidove utrdili z jeklenimi sidri, tla dvorane prekrili s ploščo, strop in hkrati pod mansarde pa sploh naredili, ker ga ni bilo. “Z lesenimi nosilci smo naredili etažo, nad njo dali izolacijo in na vrh 15 centimetrov betonske plošče. Stene v mansardi so iz mavca, zato poda ne obremenjujejo, tvorijo pa šest apartmajev. Na enem delu pa je narejena dodatna plošča za plinsko kotlarno.” Tudi strešna kritina je nova in nova bo dodatna klet za servisne prostore.

Kaj vse so restavrirali

Če je bilo le mogoče, so posamezne dele vile le popravili. Šuligoj in Mozetič povesta, da so elemente s pročelja odstranili, očistili in postavili nazaj. Vsi okenski okvirji so izvorni. “Dimniki so bili v takem stanju, da se je kamen drobil,” razlaga Mozetič, pa so jih kljub temu rešili. Obnovili so, denimo, kamniti stopnišči, obokani kamniti strop vhodne avle in obokano klet, ohranili vse kamnite dekoracije v stenah, ki po razlagah Šuligoja kažejo, da je bila vila bogata: “Tako kvaliteto najdete le še v Benetkah.” In Mozetič dodaja, da je bila nekaj več, ker je imela hodnik z vhodi v sobe, namesto prehodov iz sobe v sobo: “Bila je luksuz!”AMBROŽ SARDOČ


Najbolj brano