Turistična destinacija pobira nazive, a ljudem ne daje kruha

Znano je, da dediščina z vpisom na svetovno listo pri Unescu vsepovsod po svetu pritegne večje število obiskovalcev. V Idriji pa so lani, prvo leto po vpisu živosrebrne dediščine na to prestižno listo, zabeležili do 20-odstotni upad obiskanosti muzejev in približno desetodstotni upad nočitev.

Partizanski “turizem”, z bolnico Franja ne čelu, še krepko prekaša živosrebrnega Foto: Saša Dragoš
Partizanski “turizem”, z bolnico Franja ne čelu, še krepko prekaša živosrebrnega Foto: Saša Dragoš

IDRIJA, CERKNO > Rešitve odgovorni iščejo v turistični štafeti.

“Destinacija, ki ne daje kruha,” je pred kratkim predsednik društva Idrija 2020 Matevž Strauss v Idrijskih novicah naslovil uvod v razmišljanje o opevanih idrijskih turističnih priložnostih, velikopoteznih načrtih in nedosegljivih upih. Z njim je v štafetno razmišljanje o razlogih za slabo turistično bero v minulem letu, prvem po vpisu živosrebrne dediščine na Unescovo listo svetovne dediščine, in k iskanju rešitev spodbudil mnoge, ki delujejo na tem področju.

Najbolje se drži bolnica Franja

Direktorici Mestnega Muzeja Idrija Ivani Leskovec, ki je med ostalimi iskala rešitve, gre pritrditi, ko dosledno govori o idrijsko-cerkljanskem turizmu. Z izjemo muzeja in nekaj skupnih sejemskih nastopov obeh občin, se simbioze v njiju premalo zavedajo.

V muzeju so lani prodali približno 50.000 vstopnic za ogled njihovih zbirk in objektov. Podobno kot vsa leta prej, največ (19.000 oziroma osem odstotkov manj kot leta 2012) za partizansko bolnico Franja. Medtem ko zanjo zaman potekajo prizadevanja za vpis na Unescovo listino, pa je živosrebrna Unescova dediščina v Idriji zabeležila večji upad obiskovalcev. Zbirke - od 500-letnega rudarjenja do čipkarstva v gradu - si je ogledalo 10.860 obiskovalcev, petina manj kot leto prej. Kustus Anton Zelenc pravi, da krepko občutijo upad števila učencev in zaradi krize okleščeno število šolskih ekskurzij.

Tristo metrov nižje so v turističnem rudniku Antonijev rov, v katerem prav tako prevladujejo mladi obiskovalci, krizo manj občutili. Prodali so 18.100, toliko kot leto prej. Mladim so se približali z zanimivo posodobitvijo pripovedi rudarske zgodbe skozi srce jamskega škrata. Letos, ko praznujejo 20. obletnico, napovedujejo še več posodobitev.

Strauss: “Turizem prodaja srce”

Žive zgodbe in animacijo potrebujejo tudi odrasli obiskovalci, ki so lani v Idriji ustvarili manj kot 11.000 nočitev, desetino manj kot leto prej (v Cerknem približno 31.000). “Veliko govorimo, mešamo različne koncepte, povsod vidimo možnosti. Dela se, rezultatov pa ni. Upal bi si trditi, da se je v Idriji razbohotilo inženirsko birokratsko razmišljanje. A turizma ne bo prodal racionalni um, prodal ga bo tisti, ki bo znal nagovoriti srce,” je iskanje rešitev začel Strauss.

“Pri trženju nismo učinkoviti. Pogosto odkrivamo toplo vodo. Poskusi povezovanja in skupnega nastopanja na trgu so, vendar ne znamo oblikovati pravih produktov,” je Leskovčeva ocenila, da morajo trženje iz rok muzejskih delavcev in občinskih uradnikov končno prevzeti strokovnjaki z zavedanjem, da je turizem nujno živeti in ne v njem opravljati le službe.

Zakaj pa občini ne stopita skupaj?

Topla, termalna voda, ki so jo v Cerknem odkrili že pred dvema desetletjema, bi, izkoriščena, lahko v hipu nadomestila pomanjkanje zgodb, ki bi dejavneje nagovarjale obiskovalce. Če bi občini zmogli sodelovati in pritegniti denar EU, seveda.

Poprej, so si enotni vsi podajalci štafete, bo treba narediti realno strategijo. To, vsaj za občino Idrija, direktorica Centra za dediščino Sanja Pellis napoveduje. Sočasno pa se je v štafeti vprašala, ali “ni Idrija preveč bogata, da bi se šla profesionalni turizem. Turizem je podjetništvo, in če verjameš v svojo idejo, jo lahko uspešno ponudiš na trgu,” je zapisala in že prej večkrat poudarila, da je turizem tek na dolge proge.

Gostinci, hotelirji, mladi turistični podjetniki v izgubah, ji ne pritrjujejo. Ker je doslej najboljša strategija turističnega razvoja, bolj kot v Idriji je udejanjena v Cerknem, nastala v času skupne občine pred nekaj več kot tremi desetletji, bi štafetno razmišljanje z vprašanjem, ali ne bi skupaj hitreje pritekli v cilj dolge turistične proge, veljalo poslati tudi v sosednjo občino.

SAŠA DRAGOŠ


Najbolj brano