Še ena jamarska zmaga v Mali Boki-BC4
Trije člani tolminske jamarske sekcije - Tjaša Rutar, Dejan Ristič in Iztok Možir - so se prvi vzpeli po Mali Boki - BC4 od spodaj navzgor, kar je težje kot z vrha navzdol. Športno jamarski podvig, ki te dni odmeva v jamarskih krogih, so pred dnevi opravili v 28 urah. Zapletov ni bilo.
“Najtežji odsek je blatna ožina Nutela Killer, ki jamarja prilepi nase, ozko je pa tako, da s čelado stalno treskamo v skalovje. Ta ožina je selekcija za jamarje,” pravijo jamarji o najtežjem delu, ki so ga morali premagati. Foto: Iztok Možir
BOVEC > “Prečenje smo začeli 18. februarja ob 9.30 uri z vstopom v Malo Boko na nadmorski višini 433 metrov, končali pa naslednji dan ob 13.30 uri pri vstopu v brezno BC4 na Kaninskih podih na nadmorski višini 1731 metrov. V tem primeru je šlo za jamarsko športni podvig in ne za raziskovanje. Terjal je izjemno kondicijsko pripravljenost, ki jo nabiramo z raziskovanjem drugih jam, zadnje čase zlasti Kavkne jame,” je vtise strnil Dejan Ristič, ki je od sredine sedemdesetih let gonilna sila raziskovanja Male Boke. V 28 urah so premagali višinsko razliko 1298 metrov, kar je, kot pravijo jamarji, primerljivo z osvojitvijo osemtisočaka v alpinizmu. V nasprotni smeri od zgoraj navzdol je v minulih letih jamo prečilo šest jamarskih ekip.
Nekaj sto metrov globoko je Mala Boka odprta za vodene turistične skupine. Do prvega zahtevnejšega dela sta na začetku poti jamarje pospremila tolminski župan Uroš Brežan in bovški vršilec funkcije župana Valter Mlekuž.
Ožina Nutela Killer je selekcija
“Dan pred začetkom smo morali k breznu BC4 znositi vso alpinistično opremo za spust do postaje B. Brezno je namreč oddaljeno od kaninskega smučišča, zato nam gondolska žičnica ni mogla biti v pomoč. Na srečo nam je šlo vreme ves čas na roko, tudi kar zadeva jamski sistem, saj v tem času v njem ni veliko vode,” so povedali pogumni jamarji. Podvig so vnaprej natančno preštudirali v sodelovanju z ostalimi jamarji. Tudi za šest ur spanja so si med prehodom iz Male Boke v BC4 vzeli čas. Pri temperaturi od 4 do 7 stopinj so bili ves čas premočeni. “Najtežji odsek je blatna ožina Nutela Killer, ki jamarja prilepi nase, ozko je pa tako, da s čelado stalno treskamo v skalovje. Ta ožina je selekcija za jamarje,” kritično mesto opisuje Ristič. Prav zaradi te ožine bi bilo reševanje ob morebitni nesreči zelo oteženo.
Prepih jih je usmerjal naprej
Raziskovanje Male Boke je bilo dolgotrajno in zahtevno zlasti zato, ker dolgo niso našli prehoda naprej. Vedeli so, da obstaja, saj je na določenem mestu orkansko pihalo. Sčasoma so se le prebili skozi tako imenovani Bučalnik in iskali pot naprej in navzgor. Hkrati pa so domači in tudi tuji jamarji na Kaninskih podih raziskovali brezna, ki bi se lahko nadaljevala v Malo Boko. Brezno BC4 so odkrili jamarji s Poljske, vendar jih je ožina zaustavila. Skoznjo so se leta 2005 domači jamarji prebili skupaj z italijanskimi. S tem so odkrili drugi najgloblji jamski sistem na svetu z spodnjimi in zgornjim vhodom. Najgloblji sistem take vrste je Lamprechtsofen v Avstrijo z višinsko razliko 1632 metrov med obema vhodoma. NEVA BLAZETIČ