Razbijali so eko predsodke
Ne puntaj se, jej eko, je bil s puntarskim letom povezan slogan letošnjega 11. Ekopraznika, s katerim so organizatorji ljudem dopovedovali, da predsodki o tem, da je ekološko pridelana hrana prevara, niso upravičeni. Rejci drobnice pa opozarjajo na nepošten sistem povračila škode zaradi lomastenja zveri.
11. Ekopraznik je kljub dežju z raznovrstno ponudbo privabil množico obiskovalcev
TOLMIN >“S pojasnjevanjem zahtevnih pravil in postopkov pri ekološki pridelavi hrane smo ljudi opozorili, da je vredna zaupanja, opozorili pa smo tudi na to, da eko ni integrirana pridelava, ker pri slednji veljajo manj stroga pravila,” opozarja organizator eko praznika Peter Domevšček iz Posoškega razvojnega centra (PRC). Dogodek, ki je kljub dežju v soboto dopoldne na Mestni trg pritegnil množico obiskovalcev, so oblikovali še tolminska občina, Društvo ekoloških kmetov severne Primorske in Turistična zveza gornjega Posočja.
Poštena promocija ekološkega
S pridelki se vračajo stari znanci iz Posočja in vse Slovenije, vsako leto je kakšen nov ponudnik. Na 25 stojnicah so ljudje kupovali raznovrstne eko pridelke, od semen in sadik do sira in vina. Drobničarji so ponudili slastni paprikaš iz ovčjega mesa in presenetili z jagnjetino izpod peke.
Domevšček opozarja, da je pri ekološki pridelavi hrane in njeni promociji poštenost na prvem mestu. “V različnih panogah je ekološka pridelava različno zahtevna. Ekološka živinoreja ni tako zapletena, kot denimo ekološka sadjarstvo in vrtnarstvo. Zato je v Posočju, kjer prevladujeta živinoreja in ovčjereja, več eko kmetij kot v ostalih delih Slovenije,” ugotavlja. Živali se morajo prosto gibati, krmila niso bistveno dražja, subvencije pokrijejo del dodatnih stroškov. Pri sadjarstvu in vrtnarstvu je velik problem z zatiranjem različnih bolezni. V nekaterih panogah so problematična pravila igre. V čebelarstvu država namesto ekoloških zdravil subvencionira klasična. “V Posočju bi lahko imeli vsaj 20 eko čebelarjev, pa se za to ne odločijo, ker država na pomaga pri nakupu ekološkega sladkorja,” opozarja Domevšček. Da je ekološko pridelana hrana upravičeno nekoliko dražja, pa utemeljuje z več argumenti: “Pri ekološki pridelavi ni injekcij, ki pospešujejo rast in dajejo lepo vizualno podobo. Ekološko goveje meso je na prvi pogled slabše, ker ni intenzivnega hranjena in ker koljejo starejše živali. Toda, kdor ga zna dobro pripraviti, je nagrajen z izjemnim okusom. Pri sadjarstvu in vrtnarstvu je veliko več ročnega dela.”
Tudi s pomočjo PRC so v Kobaridu v Zeleni hiši uredili kuhinjo za predelavo živil rastlinskega izvora, tam je tudi premična linija za predelavo sadja v sok, v vaškem objektu v Drežniških Ravnah bo društvo ekoloških kmetovalcev uredilo obrat za predelavo živil živalskega izvora. Ponovno se uveljavlja sodelovanje v obliki nekakšnih zadrug, ker s tem znižujejo stroške. Ni racionalno, da bi imela vsaka kmetija vse stroje za predelavo sadja, mesa ali za sirjenje.
120 mlečnih ovc za mesečno plačo
Med drobničarji se uveljavljajo večji, profesionalni rejci, manjši odpadajo. Med podjetnimi je tudi mlad gospodar Urban Škander iz Bovca, ki letno ponudi 1500 kilogramov ovčjega sira, kar pa ne zadošča za preživetje enega človeka. “Imam trop 80 ovac, ki jih pasem v okolici Čezsoče. Izračunal sem, da bi za svoje preživetje moral imeti vsaj 120 ovac, kar bi zadoščalo za enega zaposlenega in občasno pomoč dveh delavcev. Sir doma prodajamo po 18 evrov za kilogram, na tržnicah po 20 evrov. Prodaja ni samoumevna. Vsako soboto smo na ljubljanski tržnici, prisotni smo na vseh ekoloških tržnicah v zahodnem delu Slovenije.”
Nerealna povračila škode
Kot pravi, na Bovškem redijo 3000 ovac mlečne pasme, na Kobariškem in na Tolminskem pa 5000 ovac mesne pasme. Opozarja na velik problem izgube ovac, zlasti mesne pasme, ki jih pokončajo zveri. “Že naši predniki so pregnali medveda, zato tudi danes v Posočju nima kaj iskati. Zver ne gre skupaj s tropom 8000 ovac.” Razočaran je nad sistemom povračila škode: ”Povračilo ni pošteno, je zanemarljivo majhno. Borimo se za spremembo pravilnika. Država nam očita, da ovce prosto pasemo v hribih, da niso nadzorovane in ograjene, toda v naših strmih hribih drugače ne gre. Teren marsikje ne dovoljuje ograjevanja.”
Kritično dodaja, da pri povračilih škode opažajo goljufije: “Lani je država izplačala 90.000 evrov za izgube zaradi zveri, večino denarja je dobilo samo nekaj rejcev. Mi v Posočju nismo zraven, čeprav imajo mnogi velike izgube. Poznamo mnogo primerov, ko so zveri in ptice roparice pokončali več kot deset ovac, rejec je dobil povračilo samo za eno.”
NEVA BLAZETIČ