“Pride trenutek, ko se človek upre, ker se mora upreti”

Območno združenje borcev za vrednote NOB Ajdovščina-Vipava je v soboto na Nanosu pripravilo tradicionalno spominsko slovesnost v spomin na nanoško bitko, eno prvih partizanskih bitk na Primorskem, ki se je tu odvijala 18. aprila 1942, ter v počastitev spomina na ustanovitev OF ter počastitev dneva upora proti okupatorju.

Spominska slovesnost v spomin na nanoško bitko, eno prvih partizanskih bitk na Primorskem, ki se je tu odvijala 18. aprila 1942, ter v počastitev spomina na ustanovitev OF ter počastitev dneva upora proti okupatorju Foto: Alenka Tratnik
Spominska slovesnost v spomin na nanoško bitko, eno prvih partizanskih bitk na Primorskem, ki se je tu odvijala 18. aprila 1942, ter v počastitev spomina na ustanovitev OF ter počastitev dneva upora proti okupatorju Foto: Alenka Tratnik

NANOS> Zbrane so pozdravili vipavski župan Ivan Princes, predsednik območnega združenja Božo Novak in tajnik Društva TIGR Miha Pogačar. Udeležence prireditve pa so najbolj ganile besede slavnostnega govorca, pisatelja in pesnika Miroslava Košute. Ta je uvodoma spomnil na pomen OF in poudaril, da še posebej na Primorskem ne moremo in ne smemo pozabiti njenih številnih obrazov, njenih duš in vsega, kar je ob njej in z njo združeno v odporu in uporu, pa tudi ne spregledati, da je bilo drugo od njenih gesel osvoboditev in združitev razkosanega narodnega ozemlja, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci. “Mi smo tu, ker se zavedamo, da brez OF ne bi bilo najsilnejšega dejanja v zgodovini slovenskega naroda, upora za preživetje in ohranitev svoje podobe, osvobodilnega boja, ki nam je kljub naši majhnosti v občestvu narodu zagotovil mesto enakega med enakimi.”

Ob spominu na dogodke iz polpretekle zgodovine je opozoril na aktualne gospodarske in družbene razmere, vse večje stiske malega človeka in vrenje, ki kliče po spremembah. “Na Nanosu si ni težko predstavljati človeka na plazu, samega. Ta hip še mirnem plazu, ki pa lahko že s prvim korakom oživi in zdrsi kot silen kamnit slap v dolino. Tako ni samo pri nas, ni samo v Grčiji, na Irskem, Cipru, samo v Španiji in na Portugalskem. To grozi Italiji in celo Franciji. Zato se nekaj mora zgoditi, nekaj velikega in veličastnega, enkratnega, usodnega. Nekaj, kar bi premaknilo zemeljsko os. To os, ki je kriva, da je za nekatere zmeraj zima, za druge zmeraj poletje. Da je za nekatere zmeraj dan, za druge zmeraj noč. Zgoditi, da se po nočni temi znova zdani, da človek ob zori ne bo trepetal za kosilo in da bo ob svojem času mirno legel k zadnjemu počitku, z zavestjo, da je opravil svoje, da imajo otroci dom in zagotovljeno prihodnost.”

Košuta je svoj nagovor sklenil z mislimi: “300-letnica kmečkega punta v Tolminu naj bo memento mori njim, ki v tej izčrpani, izropani deželi odločajo o usodnih izbirah. Pride trenutek, ko se človek upre, ker se mora upreti, pa naj ga obglavijo in razčetverijo, če mu ni dano živeti človeško. To so nam s svojimi žrtvami izpričali Vojko in tovariši in z njimi vsi, ki so padli za boljši jutri. Tisti boljši jutri, ki je bil zdavnaj od nespodobne rabe oguljena parola, tisti boljši jutri, ki smo ga že okušali, pa se tega nismo zavedali, dokler nam ga ni nekdo uropal, dokler ni postal včeraj, boljši včeraj, o katerem pa kaže molčati. Molčat? Koliko časa še?”

Kulturni program slovesnosti so obogatili moški pevski zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine, orkester Slovenske vojske, mlada tigrovca Manuela Polanc in Nejc Furlan ter Miloš in Val Mozetič.

ALENKA TRATNIK


Najbolj brano