Poljubi jo in jo vrne v vodo
Parkovno učna pot Triglavskega narodnega parka ves čas vodi ob Soči in povezuje steze doline Trente in Soče, gre skozi zelene gaje, čez slikovite brvi, mimo korit in spet po stezici ob bistri reki. Nanjo se lahko podate sami ali z organiziranim vodstvom, ki poteka vsak četrtek.
SOČA
> Zadnji v juliju je bil še posebej zanimiv, saj sta nas vodila poznavalec soške postrvi Dušan Jesenšek in ornitolog Igor Brajnik.
Celotna pot od izvira Soče do meje parka pri Kršovcu je dolga okrog 20 kilometrov, lahko pa si jo prilagodimo po svoje. Okoli osemdeset pohodnikov se nas je zadnji četrtek v juliju podalo od vasi Soča navzdol do meje parka pri Kršovcu. Hodili smo dobre tri ure.
Ornitolog Igor Brajnik, ki je prišel iz naravnega rezervata Škocjanski zatok in je član Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, nam je predstavil in pokazal ptice, ki letajo ob reki. Drobceno črnoglavko, močvirsko sinico, sivo pastirico in bolj znanega povodnega kosa (cinclus cinclus), ki je ptica bistrih gorskih potokov in rek z brzicami in skalami. Hrano išče pod vodo; s kljunom obrača kamenje in brska za ličinkami vodnih žuželk, zna se potapljati in plavati.
Tema celotne poti pa je bila soška postrv in ribja združba v zgornjem delu Soče, o kateri je govoril veterinar Dušan Jesenšek, vodja ribogojstva v Ribiški družini Tolmin. Prav ta prvi del Soče, kjer je reka hitra, divja, hladna in polna kisika, namreč imenujejo postrvji pas. V njem živi soška postrv, pod kamni pa bi našli še kakšnega glavača, lipan se jima pridruži šele od mosta v Lepeni navzdol, od Bovca dalje pa še druge vrste. Soška postrv je, kot nam je povedal Jesenšek, v reki Soči avtohtona in tudi endemna vrsta. Njeno življenjsko okolje je precej omejeno, naseljuje zgornji del povodja Jadranskega morja, reko Sočo in v Italiji reko Pad.
Ob reki Lepeni se ustavimo ob tabli, ki je posvečena prav soški postrvi. Upodobljena je z značilnim marmornatim vzorcem, njeno latinsko ime je salmo marmoratus. “V drugih jezikih jo imenujejo marmorirana postrv, le mi smo jo nekoliko nesrečno poimenovali po reki Soči, čeprav ne živi samo v Soči, ampak tudi v drugih rekah, ki se izlivajo v Jadransko morje, denimo v Idrijci, Vipavi, Rižani, notranjski Reki,” je ribo predstavil Jesenšek. Značilni zanjo so valjasto telo in zelo velika glava, ki obsega do četrtine telesa, zato jo včasih imenujejo tudi glavatica. Njena usta so polna zob in je glavni plenilec v naših rekah ter na vrhu prehrambene verige. Hrani se z drugimi vrstami rib, je pa tudi kanibal, torej se hrani tudi s svojo vrsto. Zraste približno do enega metra, največja doslej najdena v Soči pa je bila, kot lahko preberemo tudi na tabli, dolga 121 centimetrov in je tehtala 25 kg, stara je bila 17 let. Po značaju je soška postrv precej plašna, skrije se še preden jo opazimo, najraje je nekje skrita v senčnem prostoru.
»Žal ima zgodba o soški postrvi tudi svojo senčno plat,« v senci velikega lipovca začne pripovedovati Dušan Jesenšek. Pred več kot sto leti se je v porečje Soče in Jadransko povodje namreč začelo vnašati potočno postrv. Soška in potočna postrv imata skupnega prednika - morsko postrv in se med seboj lahko križata. Soška postrv je zato začela izginjati, prišlo je celo tako daleč, da je v glavnih tokovih sploh ni bilo več, ostali so le njeni križanci. Zato se je že v 60. in intenzivneje v 80. letih začel program ohranjanja soške postrvi. Začelo se je z umetno vzrejo, to pomeni, da so ribe lovili v naravi, umetno se je oplojevalo njihove ikre, mladice so vzrejali v vališčih in jih nato vlagali v reke. Prav ob mostu čez Lepeno, ki smo ga prečkali, je bilo eno prvih takšnih vališč. V 90. letih so za ločevanje soške postrvi od njenih križancev začeli uporabljati tudi genetiko. Z njeno pomočjo se je v pritokih Soče in Idrijce prepoznalo osem genetsko čistih populacij soške postrvi. Prav iz teh populacij in z genetsko odbiro postrvi iz področja križanja se danes vzpostavljajo plemenske jate genetsko čiste soške postrvi. »Na lokaciji, ki jo spremljamo dlje časa, se je pokazalo, da se je delež genov soške postrvi, v populaciji vseh postrvi, od 30 odstotkov povečal na 60. Soška postrv je bila v osemdesetih letih uvrščena na rdeči seznam ogroženih živalskih vrst, danes ni več ogrožena, uspeli smo jo ohraniti in uspeli smo povečati njeno populacijo,« pravi Jesenšek.
Ribolov na soško postrv ni bil nikoli prepovedan, a je tudi ni nikoli ogrožal. V zadnjem času v športnem ribolovu prevladuje tehnika ujemi in spusti. Lani je bilo na primer iz vode vzetih le okoli 30 soških postrvi. Ribiči ne čutijo več potrebe, da bi ribo odnesli s seboj, fotografirajo jo, jo pokažejo na svetovnem spletu in zadeva je zaključena. Dogaja se tudi to, da ribič ujeto ribo samo poljubi in jo hitro vrne nazaj v vodo.
»Ko smo delali raziskavo in ribiče spraševali, kaj je tisto, zaradi česar hodijo k nam, so na prvem mestu omenili okolje, naravo, reko in šele nato ribolov. Borba za ohranitev soške postrvi je zato borba za ohranitev tega okolja. V Triglavskem narodnem parku je ta borba dobljena, čim pa pridemo iz parka, moramo dokazovati, da reka, tudi če ni energetsko izrabljena, ne teče v prazno. Da tudi takšna prinaša veliko dohodka. In soška postrv je na zastavah, ki jih nosimo v tem boju, na samem vrhu,« je zaključil Jesenšek. KLAVDIJA FIGELJ (avtor risb: Jurij Mikuletič)