Po mučni likvidaciji še leto dni za slovo rudnika

Potem ko so nedavne spremembe zakonodaje omogočile, da Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija vzdržuje nezaliti del rudnika in skrbi za monitoring, in je vlada minuli teden za vršilko dolžnosti direktorice centra imenovala Tatjano Dizdarević, je zavod ta teden po skoraj triletnem mirovanju končno zaživel.

Tatjana Dizdarević: “Po večletni negotovosti se je v zadnjih dneh vse odvilo bliskovito.” Foto: Saša Dragoš
Tatjana Dizdarević: “Po večletni negotovosti se je v zadnjih dneh vse odvilo bliskovito.” Foto: Saša Dragoš

IDRIJA > “Včeraj še na rudniku, danes pa na centru za upravljanje z dediščino živega srebra začenjam enoletni prenos vseh del z rudnika na javni zavod. Po večletni negotovosti se je v zadnjih dneh vse odvilo bliskovito,” je bila vršilka dolžnosti direktorice zavoda, inženirka rudarstva Tatjana Dizdarević tudi sama nemalo presenečena nad spremembo svojih delovnih obveznosti. Kljub decembrski noveli rudarskega zakona jih resnici na ljubo v Idriji ni bilo veliko, ki so verjeli, da bo vlada učinkovito posegla v agonijo rudnika živega srebra (RŽS), ko pa ji je še sama botrovala pet let.

Likvidacija, zavod in potem leta zapletov

Ministrstvo za gospodarstvo je leta 2009 pohitelo z uvedbo likvidacije RŽS, ne da bi vedelo, kako in kdaj bo to lahko sklenilo. Oblikovanje Centra za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija je bilo leta 2011, tik pred vpisom te dediščine na svetovni Unescov seznam, dolžnostno dejanje, ki je prav tako zanemarilo usodo nezalitega dela rudniške jame in Idrije. Potem so sledili molk in zapleti. Ko so jih razrešili, pa ni bilo pravne podlage za prenos nujnega vzdrževanja dela nezalite in nezasute rudniške jame na mirujoči center za upravljanje z dediščino.

Naposled je poslanec Samo Bevk uspel z novelo zakona o rudarstvu. Ta rudnikom, ki jih zaradi varnosti ni mogoče trajno zapreti, omogoča le delno ukinitev rudarskih pravic. Odtlej je vlada v pičlih dveh tednih postorila vse, da je lahko center zaživel. “Vlada me je za vršilko dolžnosti imenovala za leto dni. Torej imam toliko časa, da bo prenos vseh del z RŽS in 12 zaposlenih vsebinsko in pravno utemeljen. S tem pa bo napočil čas za likvidacijo,” je z nekaj tesnobe povedala Dizdarevićeva.

Z zamudo, a le dokončno slovo rudnika

Dizdarevićeva se ne boji, da vsa dela, vključno z vzdrževanjem jame, ki ga bo letos še opravljala ekipa v okviru RŽS, ne bi bila postorjena za Idrijo varno. “Po rebalansu državnega proračuna imamo na voljo manj kot pol potrebnega denarja. Vem, da se bomo morali boriti za vsak evro, a tako je bilo že doslej,“ je razmišljala Dizdarevičeva. Ker pa je kljub nekajletni zamudi nastopil čas za dokončno slovo od 524-letnega rudnika, je njena tesnoba razumljiva.

Dediščina pripada tisočem prednikov in center bo odgovoren, da bo ostala vsaj tolikim bodočim rodovom. Ob Antonijevem turističnem rudniku, najstarejšem rovu iz leta 1500, so tu tudi Frančiškov jašek in še neurejena topilnica, zaščiteni kot državni spomeniki, pa 17 geoloških posebnosti v rudišču, ki so opredeljena kot državna naravna vrednota. Nezaliti del jamskih prostorov nad četrtim rudniškim obzorjem bo treba vzdrževati in iz njega črpati vodo, dokler geodetski in geomehanski monitoring ne bosta potrdila, da se je ugrezanje Idrije povsem ustavilo. Zaradi neugodne geomehanske sestave kamnin pa ga ni strokovnjaka, ki bi si upal napovedati, ali bo ta del jame sploh mogoče kdaj dokončno potopiti. Prav tako ostaja zgolj upanje, da bodo kdaj prišli časi za resnejši spopad z okoljskimi in zdravstvenimi posledicami pridobivanja živega srebra.

SAŠA DRAGOŠ


Najbolj brano