Od netenja ognja do duhovne hrane

Tabor Karajžewc se je v šestem letu utrdil kot vozlišče tradicionalnih znanj, ki omogočajo samo oskrbno sobivanje z naravo. Organizatorji iz cerkljanskega mladinskega alternativnega kluba CMAK so pritegnili kakovostne mentorje in obilje naravi in radovednosti zapisanih udeležencev.

Kiparjenje v lesu - ena od petih delavnic na Karajžewcu  Foto: Saša Dragoš
Kiparjenje v lesu - ena od petih delavnic na Karajžewcu  Foto: Saša Dragoš

STRAŽA > Petek je za uvod v šesti Karajžewc, tridnevni tabor negovanja tradicij, radodarno stregel z dežjem. Kljub temu se je za blatno spalnico v šotorih, ki so jih udeleženci razpeli nad Idrijco, ponujalo živahno ustvarjalno vrvenje. Prve tri od petih delavnic, treh predavanj in množice glasbenih popotovanj skozi ljudsko izročilo, so bile polno zasedene.

Sozvočje generacij z naravo in tradicijo

“Dežju se ne pustimo motiti. Močilo nas je ves teden, ko smo tabor pripravljali. Udeležba potrjuje, da se je splačalo,” se je smejalo Matjažu Peternelju, predsedniku CMAK. “Večina na tabor prihaja izven Cerkljanske. Veseli pa smo, da smo za delavnice uspeli zainteresirati tudi domačine. Vse generacije so med nami,” je dodal soorganizator Janez Bevk.

Da kar pet delavnic, skupaj pa 15 glasbeno-kulturnih dogodkov in predavanj za tri dni ni preveč, sta bila soglasna. “Ljudje to hočejo. Povpraševanje je veliko, vračanje k tradicionalnim znanjem pa je očitno nuja,” sta menila. Organizatorjem so malo mesto, od šotorišča, prek sanitarij, pralnice, ekoloških otokov, ustvarjalnic do kurišča, pomagali pripraviti prostovoljci iz sedmih držav.

Pravzaprav cmakovci začnejo že nekaj mesecev prej, ko lastniku travnikov ob Idrijci priskočijo na pomoč pri čiščenju naplavin iz Idrijce. “V zamenjavo dobimo prostor brezplačno in zgledno sodelovanje z lastnikom in domačini,” je zadovoljen Peternelj.

Vse za naravno samooskrbo

Uvodni 16-urni delavnici sta bili naravnani na duhovno hrano. Akademska kiparja Boštjan Kavčič in Tomaž Zarifa sta razkrivala lastnosti kamenin in lesa, njuno obdelavo in usmerjala dleta v rokah do izklesanja uporabnih predmetov in okrasnih skulptur.

O hrani za želodce, tradicionalni cerkljanski na divji način oziroma iz sestavin, nabranih kar tam nad Idrijco, je kot že vsa leta prej skrivnosti razkrival Dario Cortese. Po eni od starih, v revščini spočetih jedi - karaževcu (zmesi jabolk in krompirja), si je tabor sposodil tudi ime. Ker jed ni pretirano okusna, ima, podobno kot tabor, opraviti tudi s korajžo. Nekaj te in veliko znanja zahteva netenje ognja iz naravnih, tokrat mokrih materialov. Prastarega netenja z lokom je priučil Klemen Urbanija. Jožica Zupančič je povedla v izdelovanje naravnih krem, Fanči Perdih pa v reševanje težav v ekoloških vrtovih. Otroci so v naravnih ustvarjalnicah pustili prosto pot domišljiji.

Beseda je tekla še o volkovih na Slovenskem in kraških staroverstvih, živa večerna glasba pa je bila ubrana na domače in širše ljudske tradicije. Svojo pesem je neustavljivo škrebljal dež. “Ne bomo spreminjali datuma tabora, saj dež ni okrnil vsebin tabora in druženja. Ker je bilo lepo in koristno, se bomo z njim še bolj korajžno podali v nove s tradicijo povezane vsebine,” sta sklenila Peternelj in Bevk. SAŠA DRAGOŠ


Najbolj brano