Nesreče terjajo moralni čut in profesionalnost
Ko fotografu ali novinarju uradni organi rečejo, da ne sme na mesto nesreče, je zanj največji izziv, da tja gre, ker se vpraša, kaj prikrivajo. To je bilo eno od sporočil okrogle mize Društva novinarjev Slovenije v Tolminu.
S poročanjem o naravnih nesrečah prekaljeni profesionalni novinarji (druga z leve je urednica PN Vesna Humar) dobro vedo, kako se morajo spoprijeti s to tematiko Foto: Neva Blazetič
TOLMIN > Tokrat so govorili prav o tem, kako poročati o naravnih in drugih nesrečah, kako uporabljati uradne in neuradne vire za čim bolj objektivno obveščenost javnosti. Poleg novinarjev so se okrogle mize udeležili mnogi, ki v nesrečah rešujejo. Pogovarjali so se o tem, kako naj bi dobro sodelovali s ciljem objektivnega obveščanja
Vodja GRS Tolmin Žarko Trušnovec poudarja: “Že dolgo vemo, da je treba medije takoj korektno obvestiti o dogodku nesreče, ker sicer se razmahnejo čudne govorice.” So pa reševalci, od gasilcev do civilne zaščite in gorskih reševalcev, poudarili, da v začetku, ko gredo v akcijo, ne morejo dati informacij, ker tudi sami ne vedo, kaj se dogaja. So pod neprijetnim pritiskom medijev, ki hočejo imeti informacije vsako uro. Vmes morajo pa še delati.
Po drugi strani pa so ugotavljali, da so mediji in uradni viri samo ob nesreči zavezniki, takoj pozneje pa mediji raziskujejo po svoje, kar je tudi prav.
Čeprav bi uradni viri morali vedeti, kako mediji delujejo, ni tako. Za tiste, ki rešujejo, je pomembno, da dojamejo, da novinarji preprosto morajo poročati zelo hitro. Danes so že občani sami takoj na mestu nesreče in fotografije prek interneta lahko spravijo v javnost.
Za novinarje pa je poročanje o nesrečah predvsem predmet etične in objektivne distance. Ob vseh uradnih virih ne smejo mimo neuradnih, pri tem pa jih mora voditi profesionalni, moralni čut. NB