Maša za fante in dekleta, ki so ljubili travnike in gozdove

“Sem iz partizanskega pevskega zbora in sem se vam prišel zahvalit,” je moški stiskal roko patru Bogdanu Knavsu, ki se je po maši pogovarjal z novinarji, za njegovim hrbtom se je odpiral pogled vse do morja. “Prosim pošljite mi, kar ste rekli v pridigi, to morajo tudi drugi prebrati,” mu je v prijateljskem objemu na ploščadi pred cerkvijo rekel Janez Stanovnik.

Polna svetogorska bazilika je dokaz, da so imeli pater Knavs in območna  ZZB NOB, pod vodstvom Vladimirja Krpana, prav
 Foto: Jure Batagelj
Polna svetogorska bazilika je dokaz, da so imeli pater Knavs in območna ZZB NOB, pod vodstvom Vladimirja Krpana, prav  Foto: Jure Batagelj

NOVA GORICA > Na Sveti Gori se v četrtek ni zgodilo nič hrupnega in kričečega, a je vendarle zavladal občutek, da se je nekaj za vedno spremenilo.

Mladenič, ki je na parkirišče pod baziliko usmerjal avtomobile, je imel na jopiču napis “Redarstvo Sveta Gora”, na glavi pa triglavko. Ura še ni odbila deset, ko so se na ploščadi pred cerkvijo začeli zbirati ljudje. Nekateri morda malce v zadregi. Čeprav so bili, so se na glas spominjali, še nekaj desetletij nazaj strežniki in čeprav so partizanom primorski duhovniki po polnočnici radi postregli vsaj s kozarčkom močnega, če že ne s koščkom sladkega, jim je bila misel, da se odpravljajo k maši nekoliko nenavadna.

In malce nenavaden je bil tudi pogled na predsednika Zveze borcev za vrednote NOB Janeza Stanovnika, ki se je ob pomoči Tita Turnška, svojega najverjetnejšega naslednika, vzpenjal k cerkvenemu vhodu. Nasmejan, kot večina, od sonca, ki je nad Sveto Goro sijalo kot nalašč. Ampak zgodilo se je, da je ta nenavadnost dobila značaj vrednosti. Da je prav iz tiste drobne zadrege zrasla moč letošnjega svetogorskega čudeža.

Maša je bila navadna. Tedenska. Ampak izpeljana s praznično pozornostjo. S petimi strežniki in dvema duhovnikoma, s sprevodom do oltarja, kadilom in petim psalmom.

Pater Bogdan Knavs je na začetku postavil na oltar leseni križ, ki ga je izdelal slovenski interniranec v taborišču Matthausen. “Prijatelju je naročil, naj ga preda njegovi ljubljeni izvoljenki, ki bi jo umirajoči slovenski mladenič, žejen življenja, tako rad še enkrat videl in ji povedal, kako zelo rad jo ima. Križ ni samo znamenje smrti, ampak tudi upanja in ljubezni, ki nikoli ne mine,” je pater Knavs začel mašo, s katero naj bi “padle predali sami dobroti, ki jo kristjani imenujemo Bog.”

Odlomek iz Evangelija po Janezu, ki se začne z Jezusovim zagotovilom apostolom: “V hiši mojega očeta je mnogo bivališč.”, je prebral vojaški kaplan Milan Pregelj. Ob pozdravu miru so si vsi, tudi visoki gostje v prvih vrstah, podali roke in iz polne bazilike so mnogi odšli k obhajilu, večina je čakala v vrsti patra Knavsa.

Topel čaj in piškoti pred cerkvijo, s trepljanjem, objemi in obujanjem spominom, so iz dogodka naredili skorajda družinski praznik in ko sta se protagonista, pater in borec, prijateljsko objela, je bilo slišati tih in skromen, a srčen aplavz.

Dogodek je bil kot nalašč za provokacije in ekscese, a jih ni bilo. Kot da bi bila maša za padle partizane v svoji nenavadnosti nedotakljiva. Tudi zato bo morda obveljala napoved, da bo srečanje, ki zaradi datumske igre pade ravno na praznik reformatorjev, postalo tradicionalno. VESNA HUMAR


Najbolj brano