Kljub zapletom je cilj Unesco

Idrijska čipka, pred dnevi kot 28. enota žive dediščine vključena v državni register, je do vpisa prebrodila dolgo pot. Spotikalo jo je večno vprašanje o njeni izvirnosti v primerjavi z drugimi v Sloveniji klekljanimi čipkami. Mestni muzej je naposled uspel z utemeljitvijo.

Idrijska čipka, kot del slovenske žive dediščine, po prepričanju Idrijčanov sodi v svetovni register tovrstne dediščine Foto: Saša Dragoš
Idrijska čipka, kot del slovenske žive dediščine, po prepričanju Idrijčanov sodi v svetovni register tovrstne dediščine Foto: Saša Dragoš

IDRIJA > V Idriji upajo, da bodo njihovo čipko čim prej razglasili za živo mojstrovino in da se bo začel postopek nominacije za svetovni Unescov seznam.

Župan Bojan Sever je na junijskem festivalu idrijske čipke napovedal, da bo ta leta 2016, ob svetovnem čipkarskem kongresu v Idriji in Sloveniji, vpisana na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Pogumne napovedi si tedaj nosilci čipkarstva v Idriji niso upali potrditi. Do izpolnitve prvega od dveh pogojev za začetek nominacije, vpisa na slovenski seznam žive dediščine, se je idrijski čipki precej zapletalo.

Bolj kot strokovna dilema, nepotrebno trenje

Šele avgusta izpolnjen pogoj, ko je idrijska čipka kot 28. enota žive dediščine dopolnila nacionalni seznam, omogoča njeno razglasitev za živo mojstrovino in s tem uresničitev drugega pogoja za nominacijo na Unescov seznam.

Ta je cilj občine Idrija. “Od vpisa v nacionalni register je ves postopek v rokah države. Postopek za razglasitev žive mojstrovine vodi etnografski muzej, razglasi jo vlada. Upam, da smo najtežjo stopnico z vpisom v register prestopili,” je Mirjam Gnezda Bogataj, kustosinja za čipko v Mestnem muzeju, dala vedeti, da od lanske pobude za vpis ni šlo gladko. Muzej kot predlagatelj, sicer pristojen za zbiranje, hrambo in raziskovanje dediščine klekljane čipke, je moral znova dokazovati izvirnost idrijske čipke.

Vprašanje, ali klekljamo idrijsko ali slovensko čipko, je staro in prepiri okrog njega tudi. Ob zaščiti geografskega porekla gorenjska klekljarska središča k zaščiteni deželi idrijske čipke niso hotela pristopiti. Tudi za vpis v register si prizadevajo sama, zaradi vse večje popularnosti klekljanja pa tudi ljubljanske klekljarice.

Idrijski čipki, ki so jo v Idrijo sredi 17. stoletja zanesle žene čeških rudarjev in je pozneje doživela samosvoj razvoj, v 19. stoletju pa tudi širitev v poljansko in selško dolino, očitajo pretiran italijanski vpliv. Upanje, da bo monografija, s katero je idrijski muzej podrobno preučil in strokovno pojasnil razvoj čipk na Slovenskem, vprašanje spravil z dnevnega reda in povezal vse slovenske čipkarice, je bilo jalovo.

Čipkarska šola: izvirnost je srce razvoja

To pomeni, da so se pred vpisom soočile etnologinje škofjeloškega, ljubljanskega in idrijskega muzeja, da so po premlevanju ničkolikokrat preučene zgodovine klekljanja čipk, idrijsko naposled pripustili v register.

Kot nosilec klekljanja je vpisana Čipkarska šola, ki korenini v letu 1876, a je v registru prostor tudi za druge nosilce razvoja. “Naša naloga je ohranjanje znanja in razvoj idrijske čipke. Vpis v register potrjuje, da delamo dobro, in obvezuje. Potujemo po svetu, a nikoli ne kopiramo. Izvirnost je srce razvoja. Znotraj ohranjanja izvirnosti pa nam sodobni oblikovalski pristopi, modni trendi, informatika in inovativna ustvarjalnost narekujejo razvoj, ki je zaobjet tudi v našem učnem načrtu,” je ravnateljica šole Metka Fortuna zagotovila, da od tega ne bodo odstopali.

Pod Unescom je 257 enot žive dediščine

“Pomisleke klekljarskih središč v Sloveniji razumemo, a zaradi politične zgodovine ne moremo čez strokovno utemeljitev izvirnosti idrijske čipke. Zanimivo je, da imata Hrvaška in Francija v Unescov register vpisane svoje čipke, ki so v posameznih delih obeh držav povsem različne,” Gnezdova upa, da bo država idrijsko čipko čim prej razglasila za državno mojstrovino.

Medtem ko čipkaricam ne uspe preseči trenj, pa so jih zmogli številni izdelovalci kranjskih klobas. Te so zato, poleg škofjeloškega pasijona in ljubenskih potic oziroma cvetnonedeljskih butaric, že razglašene za državno mojstrovino in imajo izpolnjena oba pogoja za prve slovenske nominacije v Unescov register.

Vanj so od leta 2008 že vpisali 257 enot žive dediščine. Največ je kitajskih. Z desetimi vpisi pa je od sosednjih držav najbolj uspešna Hrvaška.

SAŠA DRAGOŠ


Najbolj brano