Ju-hu-hu, baba je doma

Žitno zrnje, s katerim Jurečeva turistična kmetija že leta vodi obiskovalce po nekdanji poti do kruha in predstavlja osrednjo zgodbo njenega imenitnega muzeja starih kmečkih strojev, je “pozobal” predolgo ležeči sneg. Zato so minuli teden povabili na tradicionalno košnjo in spravilo sena, ki mu je v soboto sledila pokošnica.

LEDINE > Pokošnica oziroma na Ledinski planoti likof je najlažji ali vsaj najbolj vesel del košnje. Da so se v soboto na Jurečevi turistični kmetiji z gostijo zahvalili koscem in grabljicam, so morali ti že štiri dni prej krepko pljuniti v roke. Obiskovalcem pa je Dušan Bogataj, gospodar in zapriseženi ohranjevalec starih del, strojev in običajev priložili še zajetno kulturno popotnico skozi tradicijo.

Pele so kose, kosci in grabljice

“V sredo, s sončnim vzhodom, sta se čez planoto razlegla glasno vriskanje in pesem. To nam je oznanilo, da so se pr'Jureč zbrani kosci odpravili na košnjo na Brdarjevo snežet. Ker je ta oddaljena poldrugi kilometer in se vriskanje in petje dolgo nista polegla, smo tudi domačini dobili priložnost za povratek v pozabljene čase,” je povedala Jolanda Vehar.

Sama je prevzela postrežbo 15 članske ekipe koscev in grabljic. Da bi delavci, ki so najprej sklepali kose, jih urno vihteli čez snežet, potem pa s pomočjo žena seno tri dni obračali, grabili, skratka sušili, trpeli žejo in lakoto, njega dni niso dopustili niti najmanj premožni kmetje. Košnja, ki je danes na planoti v domeni strojev, je bila trdo, a veselo opravilo. Kot nekoč je tudi tokrat po vihtenju osel, kos, grabelj, vil, zvrhani meri razbitih šal in petja v soboto napočil čas za Babo.

Kdo še ve, kaj je baba?

“Jaz sem že prejšnji teden pripeljal babo na senik, v hiši pa je še sedaj nimam,” se je pošalil samski kmet, ko je z Jurečevo ekipo znova pristopil k babi. Tako imenujejo voz, ki bo odpeljal poslednje seno na Jurečev senik.

Gospodar Dušan je babo pričakoval v šupi - kmečkem etnološkem muzeju, ki je bila že nared za likof z žganci, štruklji, krepko juho in vsem, kar sodi k sklepnemu delu košnje.

Zgodbe, ki jih je spisalo kmečko delo

Šupa, ki vodi skozi razvoj strojev in naprav na planoti, predvsem pa skozi njihove zgodbe z osrednjo Od zrna do kruha, je bila tokrat v znamenju košnje. Bale sena so imenitno dopolnile vrhunske, v natančnem razmerju izdelane, delujoče miniature vozov na Slovenskem. Umetnik Janko Samsa, ki jih ima v svojem muzeju v Žirjah pri Sežani več kot 200 in jim je posvetil tudi zajetno knjigo Vozovi in poti, in gospodar Bogataj sta se zapletla v živahen pogovor o razvoju prometne dediščine. SD

---