“Brez spomina nas ni ...”
Nagrado Franceta Bevka, ki jo novogoriška občina podeljuje za življenjsko delo oziroma za izredne ustvarjalne dosežke v umetnosti in kulturi, sta letos prejeli filmski ustvarjalki Anja Medved in Nadja Velušček. Letošnjo najvišjo občinsko nagrado sta prejeli za delo na področju dokumentarnega filma in čezmejnega sodelovanja, ki sta ga udejanjali pretežno v goriškem Kinoateljeju.
Nadja Velušček in Anja Medved Foto: Leo Caharija
NOVA GORICA>“Njuni filmi, kjer s subtilnim liričnim pristopom obravnavata tematike tega kompleksnega ozemlja, predstavljajo dokument pomembnega obdobja nastanka in razvoja Nove Gorice,” so predlagatelji obrazložili nagrado.
>Nadja, pred šestimi leti ste dobili nagrado treh uprav za čezmejno sodelovanje, danes vaju je nagradila novogoriška občina. S kakšnimi občutki sta jo sprejeli?
Nadja: “Seveda, bili sva veseli, saj to pomeni, da vse to, kar počneva, ima smisel. Prav prijetno pa me je presenetilo, ko sem videla ljudi, ki so mi prišli čestitat in so bili iskreno veseli za najino nagrado. Ja, to je spodbuda, da bomo delali naprej, predvsem pa, da bomo zasnovali trdnejšo osnovo za nadaljnje delo. Snov, s katero delamo, torej spomin, je hitro pokvarljivo blago in ni časa čakati. Česar ne narediš, izgine. Da pa je spomin baza identitete, vemo vsi, brez spomina nas ni, brez spomina smo bolniki.”
Anja: “Nagrade sem vesela, ker pomeni, da obstaja komunikacija s prostorom. Včasih se kot avtor sprašuješ, ali delaš zgolj iz lastnega veselja in radovednosti, a to ni zadosten razlog. Stvari, ki jih predstaviš, morajo komunicirati s prostorom.”
>Anja, pred kratkim ste svoj glas zastavili za samozaposlene v kulturi, ki v občinski strukturi nimajo dovolj dobro definiranega svojega mesta.
“Samozaposleni v kulturi smo vrženi v isto vrečo z vsemi ljubiteljskimi društvi, z vsem spoštovanjem do ljubiteljev. A status od nas zahteva, da živimo od kreativnega dela, to pomeni toliko in toliko projektov na leto, za katere pa težko dobiš sredstva. Občina za vse nas nameni občutno premalo denarja. V tem pogledu smo kljub odstranitvi meje ostali provinca, čeprav bi bilo logično, da bi se prav zdaj v kulturo vlagalo več.”
>Nadja, vi ste sedaj v zasluženem pokoju. Ali to pomeni čas za tisto, kar ste si želeli delati?
“Da, in to je privilegij. Privilegij tudi, da ravno v tem času vzpostavljam svoje bivanje v Šmihelu, hišo, ki je dovolj velika, da bo vase sprejela tudi kulturne dogodke in nudila prostor za delovanje najinega novoustanovljenega zavoda Kino kašča. Zavod naj bi bil osnova za nov zagon, za projekte, povezane s prostorom. Vzpostaviti morava še vir financiranja, da bo najino delo lahko teklo kontinuirano. Kraj je inspirativen, za marsikoga najlepši kraj v novogoriški občini.”
>Anja, kako se razvija projekt Arhiv spomina, ki teče že nekaj let?
“Projekt se je rodil v okviru Kinoateljeja in tu se tudi razvija, a raje bi ga poimenovala Arhiv pozab. Gre za to, da zbiramo stvari, ki so morda ta trenutek videti nepomembne, a se skozi čas izkažejo kot mikrozgodbe, ki sestavljajo mozaik obče preteklosti. To je tudi najin način gradnje dokumentarnih filmov, ko iz kamenčkov, osebnih, intimnih zgodb pletemo podobo nekega časa. Letos smo z Ordinacijo spomina gostovali v Ljubljani, Topolovem v Benečiji ter na Livku ter zbrali precej dragocenih zgodb in podob. Ljudje so prihajali s fotografijami in nam radi pripovedovali. V prihodnosti nameravamo organizirati Rešilec spomina, mobilni studio, ki bi krožil po vaseh in nabiral zgodbe.”
>Nadja, vi ste mojstrica nabiranja osebnih zgodb. Kakšne so izkušnje?
“Starejši ljudje so odlični pripovedovalci, zgodovina brez njihovih zgodb bi bila zgolj skica. Šele ljudje iz te skice naredijo fresko ali sliko.”
>Anja, kaj se ta hip dogaja v montaži?
“Ta hip delamo spletni projekt, zbirko kratkih portretov, intervjujev, ki pa imajo filmsko formo. Oblika je primerna za splet, ker je računalnik nekje vmes, ni kino in ni knjiga, od njega pričakuješ oseben in neposreden stik, hkrati pa ima vse vizualne in zvočne možnosti (kot so montaža, glasba, kamera) filmske govorice. Gre za intimne pogovore s filozofi, znanstveniki, umetniki in pisatelji o globalnih zagatah. Ideja se je porodila ob projektu Soča sooča, ki je potekal ob predstavitvi dokumentarnega filma o reki Soči in je vključeval pogovore o odnosu do narave.”
>To ni več (le) beleženje spominov in preteklosti, ampak tudi angažirano ozaveščanje do problemov sedanjosti.
“Spletna stran ima to moč. Skupaj s Patricijo Maličev, ki se z protagonisti pogovarja, smo želele, da bi bilo videti tako, kot da bi obiskovalec spletne strani imel priložnost sproščeno popiti kavo z uveljavljenim znanstvenikom, filozofom ali umetnikom in ga vprašati stvari, ki so po eni strani zelo osebne, po drugi pa vsem zelo skupne. Kljub poplavi različnih komunikacijskih sredstev, je človeški stik še vedno tisto, kar v življenju najbolj pogrešamo.”
KLAVDIJA FIGELJ