Že smeh in kašelj sta zadrega

“Od srca sem se smejala in se nepričakovano pomočila,” je stavek, ki ga zdravnikom pogosto zaupajo ženske, obolele za urinsko inkontinenco. Bolezen ne izbira po starosti in ni značilna le za ženske, gre pa za težavo, ki jo skuša oboleli dolgo prikrivati. Pa ni treba, le za zdravljenje se je treba odločiti.

Za urinsko inkontinenco trpijo ženske vseh starostnih skupin, pa tudi moški. Težava je neprijetna in jo najraje prikrivajo. Le nekaj obolelih poišče pomoč zdravnika. Po uradnih podatkih kar 86 odstotkov žensk v Evropi trpi zaradi urinske inkontinence.

Vplivi na vsakdanje življenje

Nehoteno, nenadzorovano uhajanje seča je resna težava, ki občutno poslabša kakovost življenja in ohromi socialne stike. Motnja botruje nelagodnemu počutju pri športnih, družabnih in vsakdanjih dejavnostih in lahko privede do anksioznosti, depresije ter odločitve o prostovoljnem umiku iz socialnega življenja.

Za urinsko inkontinenco trpi več kot tretjina žensk. Bolezen je lahko posledica različnih bolezni, poškodb, operacij in tudi pomanjkanja hormonov. Lahko napade katero koli žensko, pogosteje pa se pojavi v dobi po menopavzi. Kljub težavam pa oboleli še vedno bolezen prikrivajo, ker je ta še vedno tabu.

Kaj je urinska inkontinenca?

Urinska inkontinenca je nehoteno, nenadzorovano uhajanje seča. Najpogosteje gre za posledico nepravilnega delovanja mišic medeničnega dna. Inkontinenca je lahko le kratkoročni problem, ki ga povzročajo okužba sečil, različna zdravila ali zaprtost. Tegoba izzveni, če se bolnica zdravi in/ali odpravi vzrok za te težave.

Zaradi nepravilnega delovanja mišic medeničnega dna pa se lahko hkrati pojavijo nehoteno uhajanje blata, vetrov ali sluzi, rodila v organizmu se spustijo niže, sečni mehur zdrsne v drugo lego. Navedene spremembe lahko spremljajo kronične bolečine v območju medeničnega obroča in motnje v seksualnem življenju.

Vrste inkontinence in vzroki

Glede na vzroke, simptome in težave delimo urinsko inkontinenco na stresno, urgentno in mešano.

Pri urgentni se pojavlja nujna, pogosta in nenadna potreba po uriniranju, urina ni mogoče zadržati. Običajno se potreba po mokrenju pojavi več kot osemkrat čez dan in dva ali večkrat ponoči. Okužb in druge vrste očitne patologije pa ni zaznati.

Pojavnost te vrste inkontinence narašča s starostjo, pri starejših ta oblika inkontinence pesti do 17 odstotkov ljudi, s starostjo se odstotek še povečuje.

Vzroki so različni. Eden izmed njih je draženje mišice mehurja, ki prezgodaj dobi signal za uriniranje, zato se krči in začne prazniti mehur tedaj, ko še ni poln.

Izpostavimo še emocionalni stres. Gre za sklop zdravstvenih stanj, ki so posledica poškodb in sprememb na možganih (Parkinsonova bolezen, multipla skleroza, možganska kap, različni operativni posegi in spremembe na hrbtenjači, poškodbe mehurja). Vse navedeno privede do nehotenega krčenja mišic sečnega mehurja.

Ženske s stresno urinsko inkontinenco ne morejo zadržati seča, ko se spontano in od srca smejijo, kihajo, kašljajo, dvigajo težka bremena, se udejstvujejo pri športnih in drugih aktivnostih, ki povečujejo pritisk v trebušni votlini.

Pojavnost stresne urinske inkontinence je v reproduktivnem obdobju do 15-odstotna, v postmenopavzi pa do 56-odstotna.

Vzroki za nastanek stresne urinske inkontinence so vsa stanja, ki privedejo do raztezanja in oslabelosti mišično vezivnih struktur medeničnega dna; gre za strukture na predelu, ki podpirajo sečni mehur in sečnico. Težave stresne urinske inkontinence so povezane z nosečnostjo, številom in načinom porodov, težo novorojenčka, operativnimi posegi v mali medenici, povečano telesno težo, hormonskimi spremembami v menopavzi in še z drugimi dejavniki.

Pri ženskah, ki jih pesti tako imenovana mešana urinska inkontinenca, pa gre za kombinacijo stresne in urgentne inkontinence.

Zdravljenje

Za uspešno zdravljenje je nujen celovit diagnostični postopek, vsako bolnico obravnavamo individualno in določimo zanjo najprimernejšo obliko zdravljenja.

Medicina pozna tri načine zdravljenja: konservativnega, kirurškega in paliativnega (ko blažimo bolezenske znake, lajšamo zaplete, a ne zdravimo bolezni same).

Urgentno inkontinenco zdravimo konservativno, stresno pa najprej konservativno, če pa se izkaže za neuspešno, sledi operacija.

Tako imenovani konservativni pristopi so različni, vendar pri zdravljenju urgentne inkontinence svetujemo tudi spremembo življenjskega sloga. Ta zajema nekaj temeljnih pravil. Zmanjšati je treba uživanje tekočine na količino do dva litra na dan in omejiti pitje zelenega in črnega čaja, kave, pijač s kofeinom (kokakola) ter alkohola. Odsvetujemo pitje večjih količin tekočine pred spanjem in svetujemo skrb za redno odvajanje blata ter zmanjšanje telesne teže.

Bolnica mora opravljati še trening mehurja (gre za prevzgojo sečnega mehurja, postopno podaljševanje časa med enim in drugim uriniranjem). Terapija vsebuje še tako imenovani način biofeedback - gre za vaje mišic medeničnega dna s posebnimi pripomočki, ki omogočajo, da oboleli vidi oziroma sliši, ali pravilno krči mišice medeničnega dna. Nujne so vaje za krepitev mišic medeničnega dna - Keglove vaje, imenovane po Arnoldu Keglu, ki jih je leta 1948 prvi opisal.

DDel te terapije je še elektrostimulacija, ko z vaginalno sondo s pomočjo elektrostimulacije spodbujamo delovanje mišic medeničnega dna. Zdravljenje zajema še tako imenovano vedenjsko terapijo z uporabo različnih pripomočkov.

Zdravljenje z zdravili pomaga pri obvladovanju nehotenega krčenja mišic v mehurju (sprosti mehur, ki se bolj napolni, s čimer se zmanjšata tiščanje in pogostost uriniranja). Za urgentno inkontinenco predpišemo zdravila, ki spodbujajo ali blokirajo različne receptorje mehurja, mišice zapiralke in lokalne hormone pri ženskah v menopavzi, kjer gre tudi za atrofijo nožnice.

Zdravljenje z zdravili priporočamo v kombinaciji z drugimi metodami. Uporabimo lahko eno zdravilo ali kombinacijo več zdravil hkrati. Odmerek je odvisen tudi od uspešnosti zdravljenja in pojava morebitnih neželenih učinkov. Izboljšanje stanja običajno sledi po nekaj tednih, vendar so zdravila priporočljiva tudi poslej. Obstaja še tudi zdravljenje s pomočjo hipnoze in z akupunkturo. Praviloma je prva izbira konservativno zdravljenje, če to ni uspešno, sledi operativni poseg. Če tudi ta razmer ne izboljša, sledi paliativna metoda (plenice, pesar, trajni urinski kateter).

Izbira možnega načina operativnega posega je odvisna od težav, anamneze, preiskave urina, ginekološkega pregleda in pregleda z ultrazvokom, natančne diagnostike v urodinamski ambulanti. Ker se v medicini pospešeno razvija tudi področje uroginekologije, zlasti pri zdravljenju stresne urinske inkontinence, uvajamo v delo vedno nove metode kirurškega zdravljenja. Ena izmed njih je mikroinvazivna metoda, pri kateri gre za uporabo tretje generacije polipropilenske mrežice in za zdravljenje s periuretralnim injiciranjem kopolimera. Hkrati se pojavljajo tudi nove metode zdravljenja s pomočjo matičnih celic.

Ni nepomembno, da je nehoteno uhajanje seča težava, ki slabša socialno življenje in otežuje vsakdanja opravila. Urinsko inkontinenco lahko uspešno zdravimo, ublažimo težave in na ta način izboljšamo kakovost življenja teh bolnic.

SABINA VEREM,

spec. ginekologije in porodništva

---