Vrzel med denarjem in nujo čutijo bolni

Zobobol napade vselej nepričakovano. Če je to med tednom, je pomoč podnevi dosegljiva, popoldan med vikendom in na praznik ali ponoči pa so prebivalci južne Primorske brez dežurnega zobozdravnika. Najbližja dežurna ambulanta je v Ljubljani; tam morajo Primorci storitve plačati sami. Zakaj je tako, sprašujejo prizadeti.

Matevž Ravnikar: “Na vso moč si prizadevamo, da bi tudi za področje zobozdravstva pridobili enak standard kot velja za splošno urgenco. Tako  bi lahko omogočili  oskrbo pacientom z bolečinami vedno na isti lokaciji - v bodoči zobozdravstveni ambulanti, Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Matevž Ravnikar: “Na vso moč si prizadevamo, da bi tudi za področje zobozdravstva pridobili enak standard kot velja za splošno urgenco. Tako bi lahko omogočili oskrbo pacientom z bolečinami vedno na isti lokaciji - v bodoči zobozdravstveni ambulanti, Foto: Zdravko Primožič/Fpa

Starejši trdijo, da je bil pred leti dežurni zobozdravnik v Istri ves vikend in praznik že na voljo. Ali res, zakaj ga ni več, smo povprašali v koprskem zdravstvenem doma (ZD), v Istri koordinatorju tudi za to dejavnost.

Izkušnje prizadetih so zdaj vse po vrsti zelo neprijetne.

So Ljubljančani večvredni?

Vse storitve, ki jih v primeru nujne dežurne obravnave za zobozdravstvo potrebujejo odrasli, v enaki meri veljajo tudi za mlajše paciente. Dežurne ambulante namreč sprejemajo vse starostne skupine bolnikov z bolečinami.

Bralka navaja: “Uspela sem še priti do sobotne dežurne zobozdravstvene ambulante v Kopru; zob so odprli, dodatne storitve pa niso opravili, češ da za to ni pristojna dežurna pomoč. Čez nekaj ur in zvečer je bilo že neznosno. Po spletu sem iskala informacije, kje je na voljo dežurni zobozdravnik in zgroženaugotovila, da je edini le v Ljubljani.”

Ker tudi analgetiki niso več pomagali, se je podala v Ljubljano. Tam so ji pojasnili, naj ali počaka na svojega zobozdravnika ali pa naj se odloči takoj za puljenje, ki pa ga mora plačati. “Seveda sem soglašala s puljenjem in tudi s plačilom. A zakaj mi niso puljenja predlagali že v Kopru,” dodaja bralka. Preseneča jo, da na ožjem južnem Primorskem čez vikend popoldan ni dežurnega zobozdravnik, pa tudi ponoči ne. Zakaj je le v Ljubljani in zakaj moraš tam nujno pomoč plačati?

Omejeno dežurstvo

Direktor koprskega ZD Matevž Ravnikar pojasnjuje, da je v Istri zobozdravstveno dežurstvo med vikendi in prazniki organizirano med 8. uro in 12. uro pozimi (“v hladnih mesecih v stavbi ZD Koper na Bonifiki”), od junija do konec septembra pa to organizira ZD Piran.

“Večjega obsega zagotavljanja zobozdravstvenega varstva na dela proste dni pri nas nikoli niti nismo imeli. V preteklosti je bila 'pokritost' bistveno slabša,” navaja Ravnikar.

Pomoč in samoplačništvo

Mnogi prebivalci južne Primorske menijo, da bi bila lahko takšna “vikend-praznik” dejavnost dobra tržna niša za zobozdravnika, ki šele začenja delati na svoje - in bi lahko s tem tudi dobro zaslužil.

Vendar Ravnikar takšno možnost zavrača, ker je veljavni predpisi ne dovoljujejo: “Samoplačniških storitev ne smemo izvajati v času izvajanja javne službe. Zato je ne sme opravljati zdravnik, razporejen v uradno dežurstvo. Preostali, ki se odločijo za delo tudi ob vikendih, pa ga raje namenjajo povsem samoplačniškim storitvam - kar pa nudenje nujne pomoči ne sme biti.”

Pribija še, da je po njihovih ugotovitvah zdaj organizirana zobozdravstvena oskrba med vikendi zadovoljiva. Tudi sicer delajo zobozdravniki več kot le 40 delavnih ur na teden. Hkrati imajo tudi oni pravico do prostega in časa za družino.

Po diktatu zavarovalnice

V osnovnem zdravstvu, tja sodi glavnina zobozdravstva, opravljeno delo (storitve) zobozdravnikom oziroma ZD plačuje nacionalna zdravstvena zavarovalnica - Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS).

Ravnikar dodaja, da ZZZS to dejavnost financira v omenjenem obsegu, v Ljubljani pa dodatni denar za to dejavnost prispeva še mestna občina Ljubljana. “Zato so storitve v njihovi dežurni ambulanti za občane Ljubljane brezplačne, preostali, ki pridejo po nujno pomoč, pa morajo plačati polno ceno. Cenik je objavljen na spletu.”

Nujne storitve so posebej opredeljene. Gre za prvo pomoč. Zato je, denimo, puljenje za občane na območju, kjer prebivajo, brez-plačno, dodaja sogovornik, “če pa je nujno zdravljenje zoba, dežurni zobozdravnik občanu svetuje, naj se za slednje dogovori s svojim osebnim zobozdravnikom.”

Pomaga lahko splošni zdravnik

Pa vendar se zdi Primorcem nesprejemljivo, da morajo vse do Ljubljane in ne razumejo, zakaj so se tam za tako dežurstvo lahko dogovorili brez težav. Ravnikar pa dodaja: “Nujne zobozdravstvene storitve morajo in znajo izvajati tudi splošni zdravniki v splošni dežurni službi. Vse ostalo pa lahko počaka do naslednjega dopoldneva.”

Torej obolelemu ni treba v Ljubljano, lahko se zglasi pri splošnem dežurnem zdravniku. Res pa je, da puljenja zob po navadi tamkaj ne opravljajo pogosto, če sploh. Poseg je bržkone v veliki meri odvisen tudi od tega, koliko prakse imajo s tem splošni zdravniki. Pa tudi, kako bi se na sprejemu tamkaj odzvala tedaj dežurni zdravnik in medicinska sestra, ki je prvi stik z bolnikom.

Tudi lastna skrb

Ravnikar omenja tudi, da je Ljubljana od Istre oddaljena le dobro uro vožnje “in zadostuje za zagotavljanje potreb vseh slovenskih pacientov. Res je tistim z bolečinami to predaleč, a nikoli ni mogoče zdravnika 'postaviti' na vsa mesta, kjer si ga pacienti želijo.”

Hkrati izpostavlja tudi lastno skrb za zobovje in ustno higieno, na kar bi morali budno paziti vsi, vsak dan. Podatki dokazujejo, da so prebivalci vse manj skrbni.

Težava ni le dežurstvo

V koprskem ZD pa jih bolj kot obseg ponujenih storitev “skrbi dostop pacientov, ki imajo bolečine zaradi zobovja, do ustrezne zobozdravniške pomoči med tednom. Na voljo je sicer dostopen seznam ambulant, ki so na vsak dan v tednu dežurne. Zadolžene so za obravnavo pacientov z bolečinami, a so razpršene, torej ne na eni, osrednji lokaciji, ki bi bila brez težav vsem dobro znana in dostopna.”

Po izkušnjah sodeč imajo z iskanjem ambulant še zlasti težave tujci, pa tudi starejši prebivalci. “Zato si zelo prizadevamo tudi za področje zobozdravstva pridobiti enak standard kot velja za splošno urgenco. Tako bi lahko nudili oskrbo pacientom z bolečinami vedno na isti lokaciji - v bodoči zobozdravstveni ambulanti, namenjeni le pacientom z bolečinami. Žal doslej nismo bili uspešni, saj o tem odloča ZZZS, plačnik teh storitev. Res pa takšnega standarda, kot bi ga želeli vpeljati pri nas, doslej še ni nikjer v državi,” priznava Matevž Ravnikar.

ZZZS se spreneveda

Z ZZZS pa imajo težave tudi, ko gre za že dogovorjeno dejavnost, torej za dežurno zobozdravstveno nujno pomoč v dosedanjem obsegu.

Zatika se pri plačilu za opravljeno delo. Ravnikar našteva: “Lani smo celotno tako imenovano dežurstvo v zobozdravstvu ob sobotah pokrili iz lastnega denarja (ZD). Kljub temu smo dejavnost pomoči potrebnim neprekinjeno zagotavljali - zgolj in samo zaradi strokovne vesti do vsakogar, ki jo nujno potrebuje.”

Da so lahko to dejavnost zagotovili tudi letos, so jim na začetku leta z denarjem pomagale občine Izola, Koper in Piran, “šele kasneje je plačilo zagotovil ZZZS. Gre za svojevrsten absurd,” ocenjuje sogovornik. “Poudarim naj, da so vsa dežurstva ob vikendih plačana - denar prejmejo prav vsi, ki delajo in so vključeni v to dežurstvo.”

Zastareli in preživeli standardi

Treba je zreti tudi v prihodnost, dodaja sogovornik. “Zelo si prizadevamo dobiti potreben denar za finančno nadgradnjo ekipe, ki bi med tednom na centralni lokaciji zagotavljale oskrbo vsem tistim, ki trpijo bolečine zaradi zobovja. Tega denarja za zdaj ne prejemamo, saj zobozdravstva celo Pravilnik o delovanju službe nujne medicinske pomoči ne omenja niti z besedico. Po naši oceni moramo doreči standard za zagotavljanje oskrbe pacientov z bolečinami. Predlog smo ZZZS in Združenju zdravstvenih zavodov - našim pogajalcem z obema navedenima, že predstavili. Na izid pogajanj še čakamo,” opisuje nove načrte Ravnikar.

Dodaja, da bodo pri tem vztrajni, saj si prizadevajo tudi to storitev približali pacientu z bolečinami in presekati razprtije, ki se pojavljajo med izvajalci na račun neobravnave pacientov. “Odpadlo bi tudi prelaganje te odgovornosti na tiste, ki delujejo v centralnih stavbah našega ZD.”

Pojasnjuje še, da izvajalci dodatnega denarja za obravnavo tako imenovanih bolečinskih pacientov med tednom ne prejemajo, v ZD pa to delo kljub vsemu opravljajo - zaradi strokovne in etične dolžnosti do bolnikov. “Prepada med zavarovalnico in stvarnimi, dogovorjenimi potrebami, bolniki ne smejo občutiti. Ob tem pa podatki potrjujejo, da se razmerje med obravnavanimi pacienti z bolečinami v centralnih stavbah v primerjavi z oddaljenimi ambulantami krepko nagibajo v prid prvih in je porušeno. Posledica pa je, da so ekipe neenakomerno obremenjene - eni izgorevajo, drugi se lahko posvečajo tudi zagotavljanju samoplačniških storitev.”

JASNA ARKO


Najbolj brano