Pasji smrček odpira srce in spomin
Pred vhodom in v avli koprskega Obalnega doma upokojencev (ODU) je čez dan živahno. Varovanci se družijo, čakajo, da gredo na delovno terapijo ali v skupine z dejavnosti. Ob četrtkih se veselijo obiska labradorke Kube, terapevtske psičke s prostovoljko in lastnico Silvo Ferletič iz društva Tačke pomagačke.
Odpri galerijo
Vsak udeleženec terapije bi rad psičko pobožal, ji pokazal, kako je dobrodošla med njimi in kako ljubeči zmorejo biti Foto: Jasna Arko
Obe sta del terapije posameznikov v skupini, kjer se pod vodstvom posebej usposobljene diplomirane delovne terapevtke Lilijane Slavec spopadajo tudi z demenco - boleznijo, ki spremlja starost in staranje.
Labradorka Kuba s Silvo Ferletič obiskuje varovance v ODU enkrat na teden, kar stanovalci dobro vedo. Četudi se ne udeležujejo delovne terapije s pomočjo psa pod vodstvom diplomirane delovne terapevtske Lilijane Slavec, na terapevtski par čakajo v preddverju. Vsakdo si želi psičko vsaj pozdraviti in pobožati, Kuba pa vse to zadovoljno in zelo strpno prenaša.
Terapija s psom
V četrtek, 29. novembra, bodo v Izoli počastili 10. obletnico srečanja primorske podružnice društva Spominčica za pomoč bolnikom z demenco in njihovim svojcem. Spominčica je opora in pomoč svojcem in prireja srečanja ter predavanja. Zadnja leta se uveljavljajo tudi srečanja Alzheimer caffe za dementne bolnike s svojci, ki jih organizira Štefanija Zlobec Lukič iz Izole, ki ima izkušnjo z demenco v družini. Po njeni zaslugi je bila letos Slovenija na konferenci Evropske zveze za demenco sprejeta za enakopravno članico organizacije Alzheimer Europe. Zlobec Lukičeva je sodelovala tudi v raziskovalni skupini za pripravo slovenskega nacionalnega programa za demenco.
Lilijana Slavec se je za delo s terapevtskim parom - psičko in prostovoljko - dodatno izobraževala. Vodstvo ODU je pred časom z veseljem podprlo zamisel, da bi s to terapijo obogatili domske dejavnosti, kar je postala že ustaljena praksa.
Tovrstno terapijo ponuja v Sloveniji več društev, Ferletičeva s Kubo je članica društva Tačke pomagačke. Poleg terapije s psi obstaja še terapija s pomočjo drugih živali, najpogosteje z mačkami. Poglavitni namen je tiste, ki zaradi kakršnih koli obolenj in blokad težko komunicirajo in niso vešči navezovanja stikov z okolico, ali pa teže izražajo svoja občutja, se osamijo in zapirajo vase, nevsiljivo učijo komuniciranja z okolico in izražanja čustev.
Ni vsak pes za delo z ljudmi
Ferletičeva mora Kubo dva krat na leto peljati na veterinarski pregled, saj mora imeti psička za to delo zdravstveno spričevalo. Labradorka je stara tri leta in je izšolana terapevtska psička. “Ko je imela leto dni, so jo testirali in potrdili, da je primerna za to dejavnost,” pravi Ferletičeva in dodaja, da obiskujeta tudi skupino z osebami s posebnimi potrebami. “Da sva lahko terapetski par, sva obiskovali posebno šolo in si pridobili poseben certifikat.”
Kuba ima torej potrdilo, da je primerna za delo z ostarelimi in dementnimi ter za delo z ljudmi s posebnimi potrebami. Ferletičeva opisuje: “Pes mora za to imeti primerno osebnost, biti mora dovolj družaben, rad mora imeti ljudi, ne sme biti napadalen. Hkrati mora biti tudi potrpežljiv, zaupljiv, poslušen. Kuba je opravila tudi šolo za poslušnost. Vsa izobraževanja in treningi potekajo pod vodstvom za to usposobljenih kinologov. Ko ji nadenem oprsnico z oznako rdečega križa, to pomeni, da je ne s smejo motiti pri delu, saj mora biti tedaj povsem osredotočena na naloge, ki jih mora opraviti. Na to jo usmerjam in jo nadziram, delava pa pod vodstvom delovne terapevtke.”
S Kubo tudi nad demenco
V koprskem ODU ima Slavčeva ob četrtkih individualno delo v skupini. Vanj zajame manjšo skupino stanovalcev, ki se te, uro trajajoče terapije, radi udeležujejo.
Med njimi večino že napada demenca, prvi znak Alzheimerjeve bolezni, ki napada spomin in tudi hromi sposobnost za opravljanje vsakdanjih opravil. Četudi se demenca ni pojavila, pa so zaradi staranja vse manj spretni pri govoru in nekaterih ročnih spretnostih, nekateri so zaradi kroničnih bolezni že tudi vse manj gibljivi. Da bi pri njih ohranili večino sposobnosti, ki omogočajo relativno samostojnost, so deležni oblik individualne delovne terapije v skupini in tudi posamič.
Primorsko podružnico Spominčica strokovno vodi zdravnica, mag. Tatjana Cvetko. “Čeprav javnost o tem že veliko ve, so ti bolniki še zaznamovani s stigmo, svojci jih skrivajo očem drugih. Težko se sprijaznijo, da sorodnik bližnjih več ne prepozna in ne ve, kje je doma, vse manj je sposoben sam skrbeti zase,” pravi Cvetkova. “Ti bolniki potrebujejo pomoč, nadzor in oskrbo. V domovih upokojencev organizirajo zanje dnevno varstvo, za bivanje pa ni toliko prostora, kot je potreb po njem.” Potrebovali bi tudi več majhnih gospodinjskih skupin zanje. O terapiji s psom pravi: “Gre za dobre izkušnje, s pomočjo te terapije se odprejo, postanejo dovzetni za okolico, vzbudijo se čustva in želja po sodelovanju, kar je izjemno dobro.”
“V takšni obliki dejavnosti določimo cilj in namen obravnave, nato pa vsakega posamič vodim do izpeljave želene naloge. Psička Kuba pri tem pomaga - in tako se oskrbovanci tudi hitreje in lažje sprostijo, se odzivajo, so bolj motivirani, hkrati se razgovorijo in tudi lažje in odprto izražajo,” pravi Lilijana Slavec. “Seveda morajo biti navodila terapevta jasna, kratka; poudarek je na razumevanju in preverjanju. Vsakič, ko nalogo uspešno izpeljejo s pomočjo Kube, se v njih krepi občutek zadovoljstva, skrbijo pa tudi, da dobi Kuba nagrado (pasji briket). Gre za enostavne gibe, ki pripomorejo k razgibavanju - že to, da se sklonijo do Kube in jo pobožajo, je razveseljivo. Tudi to je že terapija.”
Pri dementnih ljudeh je pomembno, da v skupini sodelujejo - denimo pri ponavljanju gibov (odpiranju škatlice z lističem), da si zapomnijo pred nekaj minutami posredovane informacije (denimo, koliko let šteje Kuba) in da so se voljni sploh pogovarjati.
“Žal pri demenci ne vemo natančno, ali gre ob nekem odzivu za globlje občutje ali za nek trenutni vzgib,” dodaja Slavčeva. “Pri tej bolezni je paleta odzivov zelo pestra in različna, od trme do neodzivnosti na dogajanje. Takšna terapija dementne ljudi izbeza iz otopelosti. Psička pripomore k izražanju čustev. Ker se odzivajo drugi, se tudi tisti posameznik, ki je zaprt vase. Med terapijo, ki ne sme biti daljša od ure, je primerno delo s petimi, največ osmimi posamezniki, saj moramo poskrbeti za motivacijo, motoriko, pomnjenje in krepitev intelektualnih veščin, pa tudi govora. S pomočjo asociacij pripomoremo, da se odzivajo.”
Ko Kube ni, jo veliko varovancev išče po stavbi, sprašuje po njej in se zelo veselijo njenega obiska. Tej obliki terapije so naklonjeni tudi njihovi svojci, omenja Slavčeva.
Psička veliko zna
Veliko od navedenega smo lahko opazovali ob našem obisku. Skupina petih stanovalcev je z veseljem klicala Kubo, naj jim prinese škatlico z lističem. Vsak je, ko je bil na vrsti, na glas prebral ukaz zanjo, kaj naj stori. Vsakdo je skrbel tudi, da ji je nato izročil nagrado - pasji briket in se razveselil, ko mu je Kuba položila glavo v naročje. Nežno so jo božali in ji govorili, kako je je pridna in prijazna.
Ob koncu terapije so se skušali spomniti, koliko let ima labradorka. Lilijana Slavec in prostovoljka Silva Ferletič sta jim pomagali tako, da sta pokazali vsaka tri prste.
Kuba se je pridno odzivala na vse ukaze in dokazala, da veliko zna in zmore. Previdno je vsakomur izročila želeno škatlico, po koncu naloge jo je vešče tudi odnesla in veselo pomahala z repom, ko je za nagrado dobila briket. Kot bi trenil, je ubogljivo storila, kar so ji prebrali z lističa - preval, križ, poklon ...
Vmes, med nalogami, ko so varovanci poslušali, kar jim pripoveduje Slavčeva, je mirno čakala, zleknjena ob nogi lastnice. Ob slovesu so jo vsi želeli še enkrat pobožati. Ena izmed stanovalk je hitela pripovedovati: “Zelo rada imam živali. Tudi jaz sem doma imela mucko ...”
JASNA ARKO