Družijo jih izkušnje in človečnost

Mesec maj zaznamujejo pomlad, razcvet in upanje. Maj je tudi čas, ko se je pred petnajstimi leti rodila Skupina za samopomoč žensk po operaciji raka dojke za Slovensko Istro. Dolgo ime povezuje množico osebnih zgodb in usod žensk, ki so prešle pot zdravljenja in notranjega boja s strahovi ter našle med sebi enakimi oporo, pomoč, nasvet.

Osebno zgodbo so povezale z iskrami upanj in zgledov, da lahko tudi po operaciji znova polno živijo.

Strokovna vodja skupine je zdravnica Jadranka Vrh Jermančič, citopatologinja v izolski bolnišnici. Koordinatorka skupine je Marija Drole, ki je to funkcijo pred enajstimi leti prevzela od Nuše Drofenik.

V skupini se je zvrstilo že nekaj sto žensk, do nedavna jih je bilo že blizu dvesto, zato je v Kopru pred dvema letoma začela delovati koprska skupina. Na Primorskem delujejo takšne skupine še v Novi Gorici, Postojni, Sežani, kmalu bo tudi v Ilirski Bistrici.

Še vedno pa je v prvi skupini v Istri, ki ima sedež v izolski bolnišnici in se tam tudi sestaja, okrog 150 članic, ki prihajajo na srečanja - nekatere vsak mesec, druge občasno.

Skupina, opora in pomoč

Jadranka Vrh Jermančič je tudi soustanoviteljica skupine. K sodelovanju so jo takoj, ko je vzniknila zamisel o ustanovitvi, povabili tudi zaradi obsežnega strokovnega znanja o raku, saj se s tem ukvarja pri svojem delu in zato, ker jo odlikujeta človečnost in čut za sočloveka. “Tedaj niti slutila nisem, kako pomembno vlogo bo ta skupina odigrala v življenju mnogih bolnic in, navsezadnje, v mojem. Mnoge so se po težki bolezni v skupini znova našle, za nekatere je ta skupina nepogrešljiva, postala je drugi dom,” pripoveduje zdravnica.

Začetkov se spominja tudi Marija Drole, ki se je zamisli pridružila vrsto let zatem, ko se je sama samcata prebijala po poti od diagnoze do operacije in okrevanja. “Takšne skupine v Istri ni bilo, zato so jo mnoge ženske po operaciji te vrste raka že takoj ob nastanku vzele za svojo. Ob diagnozi rak in po operaciji je težko biti sam, ženska pogosto naleti na nerazumevanje ali pa vsaj na strah pri najbližjih. Pogosto mora celo bolnica sama svojce tolažiti in spodbujati, namesto da bi oni njo. Ker je sama potrebna tolažbe in spodbude, je prav skupina tista, ki ji to nudi,” pravi Droletova.

Obe sogovornici omenjata, da je več sto žensk v teh letih prišlo v skupino. “Saj jih ne preštevamo, vsaka se sama odloči za sodelovanje. Mnoge so skupini zveste že vseh 15 let. Poleg bolezni so v središču pristne medčloveške vezi, med mnogimi prava prijateljstva. Širše pa nas družijo čustvena opora, izmenjava izkušenj o načinih spoprijemanja s skupnim problemom, možnost pomagati druga drugi in, kar je tudi pomembno, prijetna druženja,” pravi Vrh Jermančičeva.

S pogovori nad strahove

Pomoč bolnicam, ki so v stiski, je bila iskrena želja, ki je narekovala ustanovitev te skupine. “Kajti,” izpostavlja Droletova, “pomembno je, da imaš možnost za iskren pogovor, v katerem lahko izraziš svoje strahove in dobiš tudi odgovore od tistih, ki so te strahove že predelale v sebi in na novo zaživele.”

Tudi strokovna vodja, Jadranka Vrh Jermančič, ima podobne izkušnje z ženskami v tej skupini: “Najpogostejši problemi, ki se pojavljajo pri ženskah po operaciji raka na dojki, so strah pred smrtjo, bolečino in ponovitvijo bolezni, pa tudi videz, spolnost, drugačnost, komunikacija s svojci, prijatelji, zdravniki, okrnitev samopodobe. Vse to je povezano z močnimi čustvi, kot so strah, žalost, depresija, tesnoba, ranljivost, občutek krivde, sovraštvo do same sebe, nemoč, osamljenost, občutek sramu, zavist, jeza. V skupini, kjer imajo tudi drugi podobne izkušnje, se negativna čustva hitreje razrešujejo, oblikujejo se nove vrednote.”

Tabuji se rušijo

Po prepričanju Vrh Jermančičeve so skupine za samopomoč dopolnilo strokovnemu delu. Za pomoč ženskam po operaciji raka na dojki v Sloveniji deluje dvajset skupin. “Vse so nepogrešljive ne le za bolnice, temveč je tudi Onkološko društvo Slovenije z njihovo pomočjo spletlo pravcato gibanje za celostno obravnavo bolnikov z rakom, za drugačen pristop do bolnika z rakom in do bolezni same,” omenja zdravnica.

V slovenski družbi se po zaslugi ozaveščanja javnosti in delovanja takšnih in podobnih skupin rušijo tudi tabuji, ki zaznamujejo besedo rak in vse, kar k njej sodi. “Še sreča, da je tako,” ugotavlja Vrh Jermančičeva. “Ozaveščenost ljudi je vse boljša, imamo boljše znanje, več je upanja. Tudi bolniki, denimo naše članice, so pripravljene javno povedati vsaka svojo zgodbo, ki opogumlja.”

Rak na dojki je vse pogostejši

Zdravnica Jadranka vrh Jermančič poudarja, da zna sodobna medicina uspešno zdraviti raka na dojki. Omenja pa, da se ob bolezni še vedno družba in posamezniki soočajo z vrsto predsodkov, s strahovi, negativnimi čustvi.

“Hkrati pa vse več bolnic uspe iziti iz teh zgodb kot še močnejše osebnosti in zmorejo še polneje zaživeti. zato ni naključje, da članice skupine pogosto pravijo, da je bila ta bolezen pravzaprav neke vrste darilo za spoznanje, kako polno živeti in upoštevati lastne želje ter potrebe,” našteva citopatologinja.

Te vrste raka je, podobno kot tudi nekaterih drugih vrst, vse več zlasti zato, ker se podaljšuje življenjska doba, saj se najpogosteje pojavi po 50. letu starosti. Po besedah zdravnice pa svoj delež prispevajo še dejavniki tveganja, med njimi vpliv hormonov, pozni prvi porod, vse manj porodov, nezdrav življenjski slog, debelost, izpostavljenost kroničnemu stresu ... “Pogosto pa se bolezen kar pojavi, četudi teh dejavnikov ni,” dodaja sogovornica. “Zato je skupina je odrta za vse, ki potrebujejo pogovor in informacije. Hvaležna sem vsem bolnicam za pot, ki jo smem deliti z njimi.”

JASNA ARKO

---