Brez njih delo ne bi potekalo

Medicinska sestra, babica in zdravstveni tehnik so poklici, bolnikom dobro znani, saj so prav slednji praviloma prvi stik z obolelimi. V sklopu društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov so minuli petek podelili priznanja in zahvale za požrtvovalno delo.

Odpri galerijo

Gre za priznanja za uspešno delo na področju zdravstvene in babiške nege na južnem Primorskem.

Boja Pahor je predana delu v zdravstvu. Po končani šoli za medicinske sestre in tehnike je študirala na ljubljanski visoki šoli za zdravstvo, pa tudi po diplomi se je nenehno izobraževala. Veščine za organizacijo dela so jo privedle na odgovorna mesta in funkcije v sklopu zdravstva in stanovskih organizacij. Veliko je delala z mladimi in jim kot mentorica posredovala znanje ter izkušnje. Prva zaposlitev je bila v izolski bolnišnici, zatem pa je do upokojitve ostala zvesta koprskemu zdravstvenemu domu (ZD), kjer je opravljala tudi delo glavne medicinske sestre in pomočnice direktorja za zdravstveno nego. Ponaša se z vrsto priznanj in pohval in je članica več strokovnih organizacij. Aktivno je sodelovala pri gradnji novega koprskega ZD, za kar je prejela občinsko priznanje s plaketo. Med drugim je strokovna sodelavka za zdravstveno nego na Visoki šoli za zdravstvo Univerze na Primorskem.

Cvetka Čuk je kot babica - medicinska sestra začela delati v koprski porodnišnici, zatem jo je pot zanesla v koprski ZD, v zobozdravstvo, kjer je ob pomoči Slavke Naumovske pridobila tudi znanje s tega področja in postala odgovorna medicinska sestra zobozdravstvene dejavnosti. Zatem je, vse do upokojitve, ostala zvesta mladinskemu zobozdravstvu.

Mag. Irena Trobec je poleg poklica višje medicinske sestre profesorica zdravstvene vzgoje in predavateljica. Prva zaposlitev je bila v bolnišnici v Kopru, zatem v SBI, kjer je delala kot glavna medicinska sestra internističnega oddelka. Nekaj časa je bila pomočnica glavne medicinske sestre SBI za področje izobraževanja in razvoja stroke. Zatem se je zaposlila na takratni Visoki šoli za zdravstvo Izola in sodelovala pri prenovi ter prilagoditvi tega študijskega programa. Zdaj končuje doktorski študij v sklopu Univerze na Primorskem in si pri delu prizadeva za razvoj zdravstvene nege.

Irenka Hvala se je že kot majhno dekletce odločilo za delo, pri katerem lahko pomaga ljudem. Kot strokovno in zavzeto mlado medicinsko sestro so jo snubili na infekcijskem oddelku bolnišnice v Piranu, a se je odločila za kirurgijo na tedanjem kirurškem oddelku v Izoli, zatem pa v intenzivni negi. Po preselitvi na izolski hrib je bila med drugim mentorica mnogim pripravnikom in medicinskim sestram in sodelavci so jo klicali “mati”. Novi izzivi so jo pripeljali v koprski ZD, v obratno ambulanto Tomosa. Kmalu je postala odgovorna medicinska sestra. Ko je nastal problem glede laboratorija v tej ambulanti (bila je namreč oddaljena od centra Kopra), je v želji, da bi bolnikom skrajšali pot, sprejela še odvzemanje vzorcev krvi in urina v ambulanti in zato v službo prihajala celo uro pred uradnim urnikom. Ves čas se je tudi izobraževala in, med drugim, opravila šolo CINDI. Obenem je aktivno delala v strokovnih komisijah ZD in občutno pripomogla k vpeljavi urgentne dejavnosti. Sodelavci in bolniki jo cenijo zaradi usposobljenosti, temeljitosti, vestnosti in prijaznosti.

Tudi Miranda Štok se je za poklic medicinske sestre odločila že kot majhno dekletce. Prva zaposlitev je bila v na starem kirurškem oddelku v Izoli. Zatem je odšla v sežanski ZD, kjer je poklicno pot preživela v splošnih ambulantah, razpršenih po Sežani, v Hrpel-jah in Divači. Vključena je bila v izvajanje nujne medicinske pomoči in v dežurno službo. Izkusila je delo z mnogimi sodelavci in sodelavkami, ob tem je vselej ohranjala prijaznost in naklonjenost do soljudi. Poznajo jo bolniki na Krasu in v Brkinih, ki se jim je posvečala z znanjem, strokovnostjo in človečnostjo.

Nado Ocvirk je po šolanju v Murski Soboti poklicna pot zanesla v internistično bolnišnično dejavnost v Ankaranu. Zatem se je v sklopu izolske bolnišnice posvetila delu v enoti hemodialize, kjer si je prizadevala za razvoj te dejavnosti. Bolniki in sodelavci jo opisujejo kot blago, dobrosrčno in nesebično ter z znanjem oboroženo osebo, ki premore smisel za humor tudi v težkih trenutkih. Delo je imelo prednost vselej, tudi za ceno utrujenosti in preobremenjenosti.

Slavica Pipan se je že med šolanjem odločila za delo v Ortopedski bolnišnici Valdoltra, saj je bila tudi njihova štipendistka. Diplomirala je na višji šoli za zdravstvene delavce in se zaposlila v dejavnosti anestezije ter opravila podiplomski tečaj iz anesteziologije. Nekaj časa je bila tudi glavna sestra tega oddelka. Mnogim je posredovala znanje in izkušnje v vlogi mentorice. Sodelavci zatrjujejo, da zmore ohraniti mir in zbranost tudi v najbolj kritičnih trenutkih delovnega procesa, kar je vselej pripomoglo k boljšemu delu. JA

---