petek, 3. februar 2012
Rok Pečečnik - Tristan
Foto:
Foto:
>Tristan, kako bi se predstavili bralcem TV okna?
“Predstavil bi se kot velik ljubitelj umetnosti, zime, tulipanov, psov, Skandinavije, nostalgije, dobre hrane, karizmatičnih ljudi, vijolične barve, sveč, terana, štrukljev, Krasa, vode, ognja. Sem hedonist. Rad izzivam, rad debatiram, rad potujem in počnem spontane, nepričakovane stvari. Obožujem tarok. Rad imam življenjsko pestrost. Ne opredeljujem se do vere, strank in podobnih reči. Ne maram vročine, zelenjave, pajkov, globin, votlin, višine, slabih komedij, 'piflanja', fanatikov in ljudi, ki mislijo o sebi previsoko.”
>Glasbo imamo vsi Slovenci, bolj ali manj, v srcu in grlu. Številne prireditve, tudi tekmovalnega značaja, potrjujejo, da smo glasbeni narod poln izvrstnih talentov. Od kod vaša predanost glasbi?
“Ko so me prvič vprašali, od kod izvira ta predanost, jaz bi ji rekel kar ljubezen, sem kar nekaj dni premišljeval. Zdi se mi, da je to ljubezen kot je vsaka ljubezen: pride na tiho, na skrivaj in se brez posebnega dovoljenja zasidra v srce. Jaz sem predan stvarem, ki jih ljubim, ki jih spoštujem in ki mi osrečujejo. Glasba izpolnjuje prav vse kriterije.”
>Kakšni so bili prvi ljubiteljski koraki in postopna pot v zahtevnejše oziroma resne glasbene vode?
“Prvi ljubiteljski korak je bil pevski zbor na Osnovni šoli Preserje pri Radomljah. Potem je sledil vpis v glasbeno šolo, kjer sem se učil prečne flavte. Resna, klasična glasba mi je bila pri srcu že od malih nog. Zdela se mi je nebeška, čeprav jo kot otrok še nisem dodobra razumel. Ljubil sem izlete v koncertne dvorane. To so bili zame posebni dogodki. Pred koncertom me je v dvorani vedno zajel nek adrenalinski nemir… Še danes me, le da bolj poredko.
Ko sem se vpisoval na srednjo šolo, je bilo to, da ima šola zbor, zame zelo pomembno. Zato sem se tudi odločil in vpisal na gimnazijo Ledina, kjer je deloval fantastičen pevski zbor pod vodstvom profesorice Marjete Sojar. Nekje na sredi gimnazije sem se odločil in začel z urami solo petja pri profesorici Cestnik Spasič. Tedaj sem tudi spoznal, da moje sanje o opernem odru niso zame. Petje sem takrat nekako opusti, potem pa je prišel izziv - Večer za dva.”
>Glasbe ne omejujete s stili, žanri, domačimi in tujimi izvajalci. Kakšna je vaša rdeča glasbena nit? Kaj vam je najbližje?
“Mislim, da bi bilo najbolj neumno, celo butasto, da bi se ljudje pri glasbi, ki je skupni jezik vsem ljudem, ukvarjali z nacionalnimi vprašanji. Kaj mi je najbližje? Pravzaprav so pri meni rdeča nit glasbe neke vrste letni časi. Težko bi rekel, da imam rad enega izvajalca in da poslušam samo njega. Zelo rad poslušam Edith Piaf, Josipo Lisac, Mino Mazzini, Marjano Deržaj, Eldo Viler, Majdo Sepe, Amalio Rodriguez, Marizo, Mario Callas, Vice Vukovova… Kar težko se je ustaviti. Veliko mi pomeni, če razumem besedilo pesmi, seveda če ga ima. Všeč pa so mi tudi kakšna inštrumentalna dela. V klasični glasbi obožujem Chopina, Liszta, Rahmaninovega, Bartoka, Mozarta. Kar se tiče pa kakšne jazz variante, pa recimo izvrstnega, žal že pokojnega trobentača Petra Ugrina. Vsaka pesem, ki je nastala z ljubeznijo in iz ljubezni tekstopisca, skladatelja in interpreta, je svoj svet.”
>Kako se je začelo sodelovanje z mojstroma Juretom Robežnikom in Mojmirom Sepetom? In kako vas je to sodelovanje glasbeno in človeško obogatilo? Imata mojstra v Sloveniji naslednika?
“Sodelovanje se je začelo počasi. Korak za korakom. Bilo je zanimivo. Sepe in Robežnik sta bila zame zelo svetli in pomembni zvezdi. Moram priznati, da je bilo kar nekaj treme, ko pa sem ju spoznal kot osebi, sem ju začel dojemati drugače. Na meni sta pustila pečat, ki ga na srečo ni mogoče izbrisati. Zdaj vidim, da nista samo neizmerno dobra skladatelja in glasbenika, temveč tudi izjemni osebnosti. Topla, prijazna, dostojanstvena in močna predstavnika stare šole - in s tem mislim na same vrline. Neizmerno sem srečen, da sem ju imel čast spoznati tako dobro, poglobljeno. Mislim, da takih ljudi ne srečaš pogosto, zato to toliko bolj cenim.
Očitno je, da so se časi spremenili in da v taki obliki, kot sta delovala in živela Mojmir in Jure, to ni več možno. Se mi pa zdi, da je kar nekaj obetavnih glasbenikov na naši sceni. Med njimi bi izpostavil skladatelja, pianista in profesorja Jako Puciharja. Vidim, da to, kar dela, dela z ljubeznijo - to pa največ šteje!”
> S kom ste še sodelovali na glasbeni poti?
“Sodeloval sem še s Patrikom Greblom, Lojzetom Krajčanom in seveda s svojim predragim glasbenikom, tudi producentom plošče, Grego Forjaničem, ki me je spremljal v studiu, in brez katerega kot začetnik ne bi nikoli uspel doseči takšno kakovost posnetkov, kot sem jih in smo jih.”
>Kako vas je sprejelo občinstvo in kako ste sami doživljali stike s poslušalci in prve aplavze?
“Zelo različno. Zdi se mi, da nekaj ljudi še meni, da najbrž nimam dovolj talenta, da pojem zato, ker mi je dolgčas in da pač zapravljam očetov denar - no, takšni ljudje so bili velikokrat presenečeni, kar si štejem v čast. Ljudje, ki jih cenim in ki v našem glasbenem svetu nekaj veljajo, pa so se odzvali precej pozitivno. Seveda je na vsakem začetku veliko strahu, veliko želja, veliko razmišljanja in veliko nihanj. So bili pa to vsekakor eni lepših trenutkov v mojem življenju do sedaj.”
>Načrtujete morda tudi glasbeno pot izven domovine?
“Načrtujem je še ne, si pa želim. Rad bi deloval tudi v kakšni drugi državi, predvsem na Hrvaškem. Toda nisem ljubitelj pop-opernih in pop-klasičnih zvrsti, zdi se mi, da je to na nek način pohabljanje izvirnikov. Edina pozitivna lastnost tovrstnih zvrsti je ta, da ljudje spoznajo kakšno klasično delo. Res pa je tudi, da ima vsak pravico do svojega okusa - to svet bogati, lepša in popestri.”
>Tristan, ste vsestranski ljubitelj umetnosti, saj vam je blizu gledališče, književnost in še posebej poezija. V verzih si poiščete svoj spomin, ki vas spremlja ob glasbenem izvajanju …
“Drži. Življenje brez umetnosti je zame prazno življenje. Obožujem dobre predstave, dobre knjige, dobro poezijo, dobre filme in, seveda, dobro glasbo. Zanima me tudi likovna umetnost, obožujem arhitekturo … Skratka, včasih se sprašujem, ali je sploh možno biti bolj zaljubljen v umetnost, kot sem.”
>Kakšne izzive si še postavljate v ustvarjalnem življenju?
“Sem človek, ki bi težko živel brez izzivov. Zelo rad bi se preizkusil v oblikovanju oblek, arhitekturi, skladanju, pisanju ...”
>Je vaša prihodnost zgolj v glasbi ali pa jo boste dopolnjevali še z drugimi izzivi?
“Prihodnosti si brez glasbe ne morem niti predstavljati. Je pa trenutno še ne vidim kot edino stvar, ki jo želim živeti. Kot sem dejal, si nekako želim, da bi lahko ustvarjal kot gledališki režiser, morda kot profesor. Saj veste, kako je z najstniki - kar precej lahko zanihamo.”
>Ste študent matematike, torej naravoslovec, ki z umetnostjo običajno ne stopa v korak …
“Zdi se mi, da sta si znanost in umetnost tako blizu kot genialnost in norost (nasmeh). Mislim, da je to predvsem nek stereotip, ki ga zavračam. V zgodovini je bilo že veliko genialnih ljudi, ki so obvladali in ljubili oboje, na primer Da Vinci, Pitagora, Dali, Bach ... Matematika mi je všeč, ker je abstraktna. Je veda, ki potrebuje veliko domišljije in dobre predstave … in malo 'piflanja'.”
>Pravijo, da ste kljub mladosti zelo zreli in razmišljujoči.
“To bodo predvsem vedeli drugi. Dejstvo je, da je na tej plovbi skozi življenje vsak med nami deležen nekih dogodkov, občutenj in stvari, ki ga kot mornarja spremenijo, označijo. Nekatere prej, druge kasneje.”
>Katere so vaše osebnostne značilnosti, ki vas zaznamujejo?
“Težko sprejemam kompromise, spreminjam navade, pa vem, da bi jih velikokrat moral. Vedno imam kakšno vizijo, od katere težko odstopam, razen če mi kdo ponudi boljšo. Nekatere stvari včasih vzamem za preveč lahke in tudi to me včasih stane …”
>Vam je družinsko ime, dejstvo, da ste sin znanega slovenskega poslovneža, v pomoč ali oviro? Zagotovo je vaše življenje in delo v vaših rokah, želite živeti po svoji poti; pa vendar, vas domači pri tem spodbujajo in vam pomagajo?
“Zagotovo so stvari na določenih področjih mojega življenja, ki so se zaradi priimka večkrat odvijale drugače. Na to skušam gledati kot prednost tudi takrat, kadar ni. Ponosen sem na svoj priimek, tudi na mamo in očeta. Moti pa me in to zelo, kadar je to najpomembnejša stvar, ki jo povedo o meni. Zdi se mi, da je treba ljudi predstavljati, omenjati in ocenjevati po dosežkih, ne pa po finančnem stanju kateregakoli člana družine. Moji doma me spodbujajo, vsi, do zadnjega, za kar sem jim zelo hvaležen.”
>Pravite, da je življenje samo most …
“Na življenje gledam kot na nek most, ki ga je treba prehoditi dobro in se nagledati ter naužiti vseh pogledov, ki se z njega odpirajo. Življenje je lepo. Sem optimist in v življenju se bom boril za lepe trenutke do zadnjega.”
MAJDA SANTIN