Za nekatere preveč pop, za druge preveč alter, a ne ukalupljeni

Goriška rock zasedba Sunshine Trip je letos maja izdala prvenec z naslovom Sunshine Makes Me High, ki ga vztrajno promovirajo na koncertnih odrih po Sloveniji.

Po skoraj desetih letih skupnega ustvarjanja so Marko Silič (pevec), Dejan Školaris (kitara), Boris Leskovar (kitara), Tilen Grandovec (bas) in Alan Laharnar (bobni) le izdali svoj prvi album. A raje pozno kot nikoli - album je zelo uspešen in kritike so mu naklonjene. Fante poleg nastopov zdaj čakajo še radijske promocije, v dogovoru pa je tudi snemanje videospota. Začetki skupine sicer segajo v leto 2003 in z majhnimi spremembami ter dodatki so se v tej postavi ohranili do danes. Avtorska glasba, melodične kitarske rock melodije in besedila v angleškem jeziku so prve tri asociacije na Sunshine Trip, ostale pa boste našli v pogovoru, ki je z vsemi člani skupine nastal po koncertu na Goriški plaži.

>Vaš prvenec ste izdali po skoraj desetih letih obstajanja skupine? Kako to?

Boris: “Prej smo se še malo iskali, zlasti kateri stil glasbe bi igrali. Pa tudi narediti smo morali več komadov, da smo potem lažje izbrali tiste najboljše, ki smo jih uvrstili na album.”

Marko: “Sem sodi še finančni razlog. Veliko smo koncertirali, zlasti leta 2006 in 2007, s čimer smo zaslužili skoraj za album, ki je nato izšel maja letos v samozaložbi.”

>Je bilo težko pripraviti enajst avtorskih pesmi za na album?

Marko: “Ne, ker jih imamo še najmanj 20 pripravljenih.”

Alan: “Materiala imamo dovolj za vsaj še dve plati. To je odvisno od inspiracije. Lahko v pol leta ne nastane nič novih pesmi, lahko pa v enem mesecu pripravimo pet komadov.”

>Glede na to, da ima vsak svojo službo, tudi družino, kako pogosto vadite?

Alan: “Glasbo imamo za hobi, ampak se minimalno enkrat ali dvakrat na teden zagotovo dobimo in vadimo.”

Marko: “Se pa velikokrat dobimo posamezniki, tudi vmes, ne samo cel bend. Naši komadi nastajajo namreč tudi izven skupinskih vaj.”

>Kako nastajajo vaše pesmi?

Dejan: “Najprej pripravimo melodijo, ki ji nato dodamo besedilo.”

Marko: “Besedila pišem večinoma jaz, glasbo pa kar vsi. Res je, da največkrat Alan najprej naredi kot eno ogrodje, osnutek komada, aranžma pa potem vsi skupaj dodelamo.”

> Kakšna bi bila najboljša opredelitev žanra, ki ga igrate?

Alan: “Rock. Jaz bi ga tako opredelil. Ampak najdemo danes toliko različnih opredelitev, ki so nam jih pripisovali v recenzijah in drugih ocenah, kot na primer indie rock, grunge, funky, težko nas je opredeliti do potankosti.”

>Morda rock iz 90-ih let?

Alan: “Kakšni komadi morda vlečejo v smer.”

Marko: “Najbolj je res slišati vpliv iz 90. let, ampak tudi iz 60. in 70. let. Poleg Doorsov smo seveda poslušali še Nirvano, Alice in Chains … “

Dejan: “Tako ali tako smo poslušali in zrasli s tisto glasbo, tako da se zagotovo sliši vpliv naših najljubših bendov.”

Alan: “Vsi poslušamo različne zadeve, smo se pa najbolj našli v 90. letih. In ravno zaradi tega, vplivov, ki jih imamo kot posamezniki v bendu, vsak doda skladbi nekaj svojega in skupek tako najbolj vleče na rock, ki se je igral pred petnajstimi leti.”

>Kako se odvijajo vaši dnevi po izdaji albuma? Imate več koncertov kot običajno?

Alan: “Naš prvenec Sunshine Makes Me High je izšel 20. maja letos pri samozaložbi. Produkcija je delo Boruta Čelika in pa tudi nas samih v Studiu Sonus. Po izidu smo imeli promocijski koncert na Mostovni in s koncerti gremo dalje, ja. Veliko smo bili tudi po slovenskih radiih.”

Marko: “Med leti 2006 in 2007 smo imeli veliko koncertov po vsej Sloveniji, tudi po dva na mesec. Nato smo se zaprli v studio, da posnamemo album, in smo koncerte za nekaj časa postavili na stranski tir. Snemanje se je sicer malo zavleklo (smeh) in mnogi slovenski klubi, kjer smo nastopali prej, sploh ne obstajajo več, tako da je kar težko priti spet v ta koncertni krog, katerega del smo nekoč že bili.”

>Je preboj na našo, zlasti rock sceno, torej težak?

Alan: “Ja, zelo težak, še posebej če to delaš sam, nimamo namreč managerja.”

Dejan: “Včasih je težko priti v kontakt z organizatorji večjih koncertov in festivalov, ker se njihove priprave začnejo že veliko pred dogodkom, podpira se večinoma lokalne skupine in pa bolj znane domače in tuje bande.”

>Kaj pa podpora goriške lokalne scene?

Dejan: “Tu je podpora zelo dobra, že velikokrat smo igrali na različnih koncih v okolici.”

Marko: “Ja, za 'špil' se lahko brez težav dogovorimo kjerkoli. Je pa za viden prodor odvisno tudi, kakšno zvrst glasbe igraš. S takšno, kot jo igramo mi, je težje prodreti, kot pa s pop ali bolj komercialnimi melodijami, torej z bolj poslušljivo in popularno glasbo.”

>Ampak privržence imate pa med vsemi generacijami, kajne?

Marko: “Ja, moji mami smo všeč (smeh).”

Tilen: “Moji tudi (smeh).”

Alan: “Skušamo iskati poslušalce v širši publiki, seveda.”

>Snemanje vašega prvenca je torej trajalo malo več kot običajno, kako to?

Alan: “Malo zaradi perfekcionizma, malo tudi zato, ker smo delali po obrokih, po obdobjih. Na začetku je bil zagon hiter, bobne in bas smo takoj posneli, potem se je pa malo ustavilo, težje smo se usklajevali, tudi s producentom. Zato se je žal zavleklo.”

>So se komadi v studiu nato močno spreminjali?

Tilen: “Večinoma se niso spremenili.”

Marko: “Koncept je ostal isti, ponekod smo kaj dodali, odvzeli, pa vrinili so se kaki efekti, dodatki.”

>Za vaša besedila niste izbrali slovenščine, ampak angleščino. Je tudi to posledica vpliva tujih bendov?

Boris: “Slovenija je majhna.”

Marko: “Ja, pišem jih v angleščini, ker sem tudi vedno poslušal tuje bande, ki so peli v angleščini, slovenskih skoraj nič. In tako je bil tudi postopek pisanja besedil najbolj naraven in najlažji v angleščini, ker sem tudi pel celo življenje v angleščini. Veliko kritik slišimo prav zaradi tega, ker imamo besedila v angleščini, ampak pojavlja se pa vedno več domačih skupin, ki pojejo v angleški slovenščini.”

Tilen: “To je popačena slovenščina, ki jo je zelo težko razumeti. Tipičen primer so Siddharta, ker še sedaj ne razumemo, kaj točno pojejo v svojih besedilih …”

Dejan: “Ko so pa kaj poskusili narediti v angleščini, tudi ni imelo efekta, ker ne zveni dobro. Marko ima zelo dober naglas, marsikdo ga zaradi tega sploh ne bi povezal s Slovenijo, ampak s svetom, kjer se govori angleško …”

Marko: “Zdi se mi, da igramo bolj pristno, kot pa nekdo, ki poje sicer v slovenščini, ampak se trudi peti tudi v angleščini.”

Dejan: “Marko ima tak naglas, recimo podoben pevcu skupine Kings of Leon, s katerim bi lahko prodrli seveda tudi na tuj trg. Ampak pot do tja je še dolga … Besedila damo tudi lektorirati in marsikateri tujec ga pohvali zaradi načina petja in naglasa.”

> Kdaj se bo torej zgodil prodor v tujino?

Tilen: “Ne vemo niti na koga se obrniti, to je kar velik zalogaj …”

Marko: “Zelo radi bi šli ven, ampak težko se premaknemo iz scene, v kateri smo že kar nekaj časa.”

Dejan: “Managerja ni, založbe ni, v dogovorih pa je distribucija albuma z Dallas Records ...”

Marko: “Srečujemo se z isto težavo že nekaj časa. Smo preveč alternativni za pop sceno pri nas in preveč pop za alternativno sceno. Zato ne vejo, kam nas dati in zato smo nekaj svojega - s te plati gledano. Nismo ukalupljeni.”

> O čem pa govorijo vaša besedila po večini?

Marko: “Na splošno pišemo o vsem. Besedila so o življenju, o smrti, o veri, o takih stvareh - o filozofiji življenja.”

>Iz vašega imena lahko sklepamo, da imate zelo radi sonce. Drži?

Vsi: “To bo seveda držalo (smeh).”

Marko: “V naših besedilih se to čuti predvsem po tem, da moraš najprej dojeti, kaj je tema, če želiš dojeti, kaj je sploh svetloba. V tej smeri so orientirana naša besedila. Lahko so metaforična ali pa dobesedna. Če ne spoznaš slabih plati, sovražnikov v sebi, težje prepoznaš pozitivne stvari, ki te obdajajo.”

Alan: “Ime benda je nastalo po enem naših prvih komadov, ki ga niti ne igramo niti ne znamo več. Sunshine Trip bi pomenilo sončen izlet, da ne bo pomote in povezave s kakšnimi psihotropnimi substancami (smeh).”

>Tudi vi ste se v teh težkih časih odločili za fizičen izdelek in vam za to ni žal?

Tilen: “Cede je vseeno lepše prijeti v roko in ga poslušati. Ljudje se sploh ne zavedajo, koliko zgubijo s tem, ker ne poslušajo več cedejev. MP3-ji so tako slabe kvalitete, da niti najboljši ne zvenijo niti približno tako kot na cedeju.”

Alan: “Pa tudi zaradi promocije, da se lahko predstaviš s fizičnim izdelkom in ga nekomu daš, podariš.”

Tilen: “Tudi lepše je, pa lahko si prebereš naša besedila, vidiš, kdo vse je sodeloval z nami. Prav je tako, da se izda album.”

Marko: “Prav zaradi copertine (naslovnice, op. p.) z roza škornji, ki imajo sicer originalni napis Sunshine Makes Me High, nas je veliko ljudi spoznalo ali si nas (bolje) zapomnilo, ker pade v oči.”

ANA CUKIJATI

---