Vsa leta so najboljša!

Kdor misli, da je naslov nove plošče Draga Misleja - Mefa Najboljša leta kakorkoli nostalgičen, se pošteno moti. Primorski kantavtor je znova nanizal glasbene zgodbe, ki so v preteklost zazrte le toliko, kolikor so se neizbežno tamkaj zgodile. Mef gre naprej, kam, pa bo nazorno pokazal z okrepljenim novo-starim Narodnoosvobodilnim bendom v petek, 25. oktobra, v Gledališču Koper.

> Pred časom ste se pohvalili, da boste novo ploščo uspeli izdati hitreje kakor Waits, a ste tudi vi ujeli magičnih sedem let od prejšnje, Svobode .

“Muzkontarji imajo ponavadi producente, ki jih preganjajo, pri meni pa je obratno - sem muzkontar, ki mora preganjati producenta.” (smeh)

> Vendar ste imeli pesmi že dalj časa pripravljene, mar ne?

“No, ne vseh. Prvih pesmi, ki sem jih naredil kmalu po Svobodi, priznam, nisem naredil zase. Napisal sem jih za Slavka Ivančića. Zdelo se mi je, da potrebuje nekaj pesmi, ki bi jih lahko zapel ob spremljavi kitare.”

> Takrat je nakazal, da si želi v kantavtorsko smer …

“Ja, takrat sem mu poslal Marijo, Najboljša leta in Luzerja. A se ni ogrel. Želel si je kaj bolj v smeri Gibbonija, z bogatimi aranžmaji. Jaz pa sem si rekel: zdaj imam tri pesmi zase. (smeh) In tako se je začelo, pesmi so prihajale druga za drugo. Vmes pa se je zgodilo, da so me prosili za pesem ob 100-letnici občine Postojna; tako je nastala Za zmeraj.”

> Pa Črni bratje za istoimenski celovečerec.

“Ti dve skladbi sta iz 'drugega filma'. Deset je uradnih, to sta pa bonusa, ki sem ju moral uvrstiti, ker me veliko ljudi sprašuje po njiju.”

> Tudi nekatere druge pesmi s plošče so se že dodobra prijele med poslušalci.

“Na radijske postaje so v minulih letih že prišle Marije niso našli, Grem in Ljubezen je v zraku. Slednjo smo pravzaprav prvo posneli. Napisal sem jo za Štefana Horvata iz izolskega Varstveno delovnega centra; vsako leto mu napišem novo pesem, ki jo nato on odpoje. Ljubezen je v zraku se je naučil v dveh dnevih, in ko smo jo šli snemat, se je nad njo navdušil producent Andrea F, češ da je dobra in bi jo moral tudi jaz odpeti - in sem jo res. In ko je bila enkrat narejena, smo se vprašali, ali naj čakamo še ostale, a smo se odločili, da jo raje takoj izdamo. Zdaj prihaja na radijske postaje naslovna Najboljša leta, ki sem jo že veliko igral v živo, a bo sedaj tudi uradno izdana.”

> Besedna zveza Najboljša leta odpira mnoga vprašanja: so zanj, za Mefa že minila, so sedaj najboljša leta ali v resnici šele prihajajo?

“Slednjega se bojim. (smeh) V resnici sem želel povedati, da so vsa leta najboljša. V vseh pogledih. Ko smo živi, je lepo.”

> Vendarle junak v komadu izusti klasični: Mi smo znali živet. Se vam kdaj zgodi, da kaj podobnega zatrjujete, denimo, svojima sinovoma?

“Ne. Mi smo znali živeti ravno toliko, kolikor znate vi. Nič več. Seveda so leta, ko si mlad in se ti dogaja milijon reči, fajn; takrat ustvarjaš marsikaj, a to še ne pomeni, da si bil nekaj posebnega - res si lovil več žensk in imel manj skrbi, a nisem nikoli čutil potrebe po poveličevanju mladosti. Tako kot sem živel takrat, skušam živeti tudi danes.”

> Ste pa nedavno ponovno obudili vezi iz preteklosti s člani svoje nekdanje zasedbe Deseti brat. Z njimi ste tudi na koncertih, poimenovani Mef in Neki levi bend, igrali že nove skladbe. Kako ste se našli in kdo je danes NOB, s katerim nastopate?

“Vse je NOB - tako ta bend, nekdanji Deseti brat, kakor Armando Šturman in Gorast Radojević, ki je znova z nami. Vsi bodo tudi v gledališču.”

> Toda kdo bo šel na turnejo?

“Bend, ker mi je znova zaprijalo igrati s skupino. Tega sem si vedno želel. Lepo mi je bilo, denimo, na koncertu Eels, ali pa še posebej na Wilco. To je bila svojevrstna prelomnica - videl sem, da je možno združiti kantavtorsko pesem z rock glasbo, pri čemer rock'n'roll ne pomeni skakati po odru in delati iz sebe opice, ampak da lahko s svojimi leti še vedno igraš udarno … Če pomislim samo na Brucea Springsteena.”

> Ali na The National, ki ste jih gostili na Mediteranu. Gre za šolski primer združevanja kantavtorstva s tršim rock zvenom.

“Seveda, The National so tak primer, pa tudi Lambchop. Pri njih pevec sedi, bend pa igra 'zares'. Po tihem si človek vedno tega želi. No, nekdanje člane Desetega brata, ki so vmes postali Bakala blues band, sem srečal naključno, in ko smo na moj predlog poskusili igrati skupaj, smo se takoj začutili. Fantje so sicer komajda poznali kak moj komad, tako da sem moral začeti vse znova. V mislih sem imel širšo zasedbo, v kateri bi bil tudi Armando Šturman, ki je izvrsten kitarist, in še kdo, a sem najprej začel vaditi z njimi, zato da bi prišli do določene ravni, pa bi se nam ostali takrat pridružili. Na koncu se je pa zgodilo, da imam sedaj pravzaprav dva benda: električnega in akustičnega. Akustični bo igral z menoj na bolj intimnih prizoriščih, širša zasedba pa na večjih.”

> Pesmi najbrž glede na zasedbo zvenijo drugače.

”Ja, z bendom ne zvenijo tako natančno, prefinjeno, ampak trše, ob čemer resnično uživamo. Sam bi sicer rad, da bi zveneli kakor Wilco, a Boris Bradač, glasbeni poznavalec in sodelavec Radia Koper, je po enem naših špilov dejal, da zvenimo kakor Neil Young in Crazy Horse na njihovih zadnjih ploščah. Bil je presenečen, ker je pričakoval retro zvok, a tu ni ničesar retro!”

> Zvok je torej udaren, kakor je udaren tudi začetek plošče - Marije niso našli . Kje ste pa vi našli Marijo?

“Pred leti je v Istri, v Novi vasi, zgorela hiša in takrat so ugotavljali, ali je bil kdo notri, kaj se je zgodilo … Tako sem napisal zgodbo o svobodomiselni, odprti ženski, ki je želela videti svet, a je bila poročena z 'zatelebljenim' Istranom, ki ji ni dal svobode. Nekega lepega dne ji je počil film in je zažgala bajto, ne ve se pa, ali je bil v njej tudi on. Njo so vsi iskali, a je niso našli, ona pa od strani, skrita, kuka, kaj se dogaja.”

> Marija je menda spodrinila skladbo Grem , ki je bila predvidena, da bo prva na plošči.

“Ja, ker Grem po vsebini sodi bodisi na prvo ali zadnje mesto, a je imel Andrea F prav, ko je dejal, da moraš ploščo poslušati, ne pa brati besedil.”

> Grem je ena redkih pesmi, ki govori o vas, o starem rokerju, o tem, zakaj vztrajati.

“To je pesem o tem, da nikoli ne veš, kdaj te bodo ljudje imeli zadosti, do kdaj je prav, da rineš naprej. Na koncu ugotoviš, da moraš vse življenje riniti naprej, pa čeprav ne veš, do kod smeš.”

> “Je mona tisti, ki si upa živet?” sprašuje nekdo v skladbi.

“V tem pogledu sem absolutno optimist - vsak mora živeti. Ne želim biti lažno skromen, a nisem nikakršen genij. Naprej me je vedno gnalo prepričanje: če lahko to naredi on, zakaj ne bi še jaz.”

> Si ni nekaj takega dejal Cohen, ko je slišal Dylana? Češ, tudi jaz slabo pojem, zakaj mi ne bi uspelo …

“Možno. Leta 1967 sem bil na koncertu Kameleonov v Postojni, ko so nam prišli igrat na gimnazijo ob glasbenem dnevu. Vse sošolke so bile zaljubljene vanje, in ko sem jih gledal, sem si rekel: Tudi jaz bom Kameleon. In čez deset let sem pisal besedila za njihovo drugo ploščo.”

> Na novi plošči marsikatera pesem zveni, kot bi jo pisali za kak festival …

“Po vseh teh letih sodelovanja z Danilom (Kocjančičem, op.a.) sem se navadil na tovrstni zgradbo. Z grozo sem ugotovil, da so vse skladbe na novi plošči dolge od treh minut do treh minut in pol. In vse imajo kitico, refren … Saj znamo delati tudi dolge pesmi, a tu se nam je zdelo, da morajo biti take, češ če ne poveš v treh minutah, ne boš niti v tridesetih. V pesmih namreč predvsem pripovedujem, pri čemer je glasba enako pomembna kot besedilo, nikakor ni pomembnejša!”

> Kar dandanes ni najbolj običajno, če sodimo po skladbah, ki jih večinoma predvajajo radii. Nemogoče je se ne vprašati, ali jim sploh še kdo prisluhne?

“Zdi se, da komaj kdo. Celo glasbeni uredniki ne. Zame je bil šok, ko sva z Danilom pred nekaj leti za Tinkaro naredila skladbo Ljubezen je padla z neba, ki je pravzaprav žalostna pripoved o družinskem nasilju, a ko je Tinkara z njo gostovala v različnih oddajah, tudi pri Mariu Galuniču, so jo napovedovali kot čudovito veselo pesem. Na koncu ugotoviš, da res ne poslušajo, kaj želiš povedati.”

> Novo ploščo sem natančno poslušala in moram priznati, da sem pričakovala bolj jezen album, bolj uglašen z našim časom. Morda tudi zato, ker smo vas videli nastopati kot gosta tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič in Kombinatk, na slovenski vstaji …

“Ja, to je zato, ker smo ploščo delali tako dolgo. (smeh) Najprej moraš eno končati, da začneš drugo. Imam namreč že pripravljene pesmi za nov album, ki so ostrejše in jih bomo morda že med promocijo te plošče igrali na koncertih.”

> Bo torej v njih več neposrednega odziva na občutek, ki menda tudi vas jezi, da nas skušajo poneumiti?

“Ja, če me kaj jezi, je to, da iz mene delajo bedaka.”

> Občutek, da se iz nas norčujejo, je vseprisoten.

“Ne morem verjeti, da smo ljudje take ovce in se tako pustimo. A še kar nekaj čakamo, češ da še ni pravi čas. Mislim, da se bo kar naenkrat zgodilo in bodo ljudje na ulicah in takrat bo hudo. Takrat bodo res končno morali narediti nekaj pametnega za državo. Vladajoči politike niso razumeli kot sredstva za organiziranje pravične delitve družbenih sredstev, ampak kot način, kako kaj priskrbeti zase, za svoje potomce, prijatelje ... Pri tem so vsi isti. Vsi trgujejo - levi in desni.”

> Ste levičar, to ni skrivnost. Je težko gledati, kar počne levica na oblasti?

“Z levičarstvom so se okitili nekateri, ki to niso. Kot bi si rasist na majico natisnil Gandhija.”

> Vendar ste v Stožicah prisostvovali trenutku, ko je naša trenutna vlada vstala ob Internacionali . A ni to nekaj podobnega?

“To je teater. Prišli so se pokazat, odigrat in naredit to, kar se jim je zdelo, da je v političnem smislu dobro zanje. V resnici pa jim je malo mar.”

> Skleniva z zanimivostjo. Multipraktik, kot se včasih imenujete, je odslej tudi samozaložnik. Kaj se je zgodilo z ZKP RTV, kjer bi morala iziti plošča?

“Izkušnja, ki sem jo z ZKP RTV imel s prejšnjo ploščo, je kriva, da sem si premislil. Svoboda je izšla v meni neznanem številu izvodov. Rekli so mi, da jih je bilo 1500, ampak po dveh letih se albuma ni dalo več dobiti. Če bi bil razprodan, bi kdaj prišel na lestvice najbolj prodajanih plošč, a iz poročila o prodanih ploščah ni bilo moč sklepati, da so jih res vse prodali. Tudi danes ga ni nikjer. Prosil sem jih, da bi ga sam ponatisnil, če ga že sami ne želijo, a se ni dalo ničesar dogovoriti, in danes nimam do plošče Svoboda domala nobene pravice. Sem lastnik avtorskih pravic in jo lahko edino še enkrat sam posnamem. ZKP RTV ponatis ne zanima, ljudem, ki so založbo klicarili, zakaj plošče ne morejo kupiti, pa so tam veselo pojasnjevali, da sem sam odkupil vse izvode, kar ni res.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---