Pesem me mora nagovoriti

Nova plošča Klarise Jovanović in zasedbe Della Segodba, naslovljena Medinteran (da, med in teran in Sredozemlje!), bo 22. oktobra zaživela tudi na odru Kluba Cankarjevega doma. Klarisa Jovanović, pevka, pesnica in prevajalka, jo bo predstavila v imenitni glasbeni družbi - z multiinstrumentalistom Vaskom Atanasovskim, kitaristom Luko Ropretom, Igorjem Bezgetom na arabski lutnji in sarodu, kontrabasistom Žigo Golobom, violinistko Jeleno Ždrale in tolkalcem Marjanom Stanićem.

Klarisa Jovanović in Della Segodba na Lentu
Klarisa Jovanović in Della Segodba na Lentu 

> Sredozemlje je zapisano v vaših genih, ste Istranka črnogorskih korenin. Vendar, če sodimo po naboru na vaši plošči, razumete Mediteran precej širše, kot ga večina. Kaj vse je za vas Mediteran?

“Henri Agnel, izjemen glasbenik, multiinstrumentalist in skladatelj, ki v Provansi vodi svoj kulturni center, trdi, da obstajata dva Mediterana: ožji in širši. Ožji obsega države, ki jih svetovna geografija označuje kot sredozemske, širši ali, kot sam pravi, la Grande Méditerranée, pa sega po njegovih besedah od severne Indije do skandinavskih dežel. Naj povem, da me to srčno veseli. Tudi Matvejević je v svojem Mediteranskem brevirju segel krepko čez meje ožjega Mediterana. In kdo sem jaz, da bi omenjenima gospodoma ugovarjala? Šalo na stran, v svoj glasbeni projekt sem želela ujeti kar največ okusov in vonjev Sredozemlja, ne le tistega standardnega, turističnega, temveč tudi dežele, ki so, med drugim, prepredene s slovanskimi koreninami… Na ploščah, ki jih sodobna lingua franca označuje kot songs of the Mediterranean, (skorajda) ni vzhodnega Jadrana: Istra, Dalmacija, Hercegovina, Črna gora, Albanija so več ali manj sive lise v tovrstni globalni glasbeni ponudbi. Ne, ne domišljam si, da sem v svoj projekt zajela vso to odrinjeno eksotiko, veliko vrzeli še čaka.”

> Kaj pa med in teran? Gre zgolj za nasprotje med sladkim in trpkim v vsebini pesmi ali je naslov bolj plod vašega veselja do besednih iger?

“Pesmi na zgoščenki Medinteran so tako kot vse ljudske pesmi tega sveta zdaj medene zdaj trpke, takšno je tudi življenje sámo. Toda tokrat je svoje pridalo ravno veselje do besednih iger. Ko sem namreč besedo mediteran napisala z velikimi črkami na prazen list papirja, sta mi padla v oči med in teran, kaj padla, v trenutku sta me osvojila. In ker novo skovanko naglašam na zadnjem a-ju, se na hitrico sliši kot mediteran.”

> Kako ste izbirali? Menda vam je v pomoč tudi splet, Youtube. Kaj mora imeti skladba, da rečete - to je to! Je bolj vsebina ali opojnost melodije?

“Glasbena preja naj bo čim bolj pisana, pesmi kar se da raznolike - tako sem se odločila na začetku. Gradiva imam ogromno, saj ga dajem na kup ... že od gimnazije. Tu so knjige in posnetki (moj kasetnik še vedno dela, nekatere posnetke imam samo na kasetah), zadnja leta pa veliko informacij dobim tudi na spletu, hvalabogu. Toda tak projekt ne nastane samo s klikanjem na Youtubu. Seveda vsaka pesem, naj bo še tako zanimiva, ni zame. Pesem me mora nagovoriti, najprej ona mene, in če me dovolj močno nagovori, ji dovolim, da se mi približa, in ko se mi preda, jo po svoje oblečem … Melodija je pomembna, vendar mi ni vseeno, kaj pojem, in včasih melodijo za spoznanje modificiram ali ravno zaradi vsebine nekoliko spremenim ritmično ogrodje. Ljudske pesmi seveda ni treba popravljati, takšna, kakršna je, je to, kar je. Toda jaz jo, če me nagovori, znova, na novo, na svoj način zapojem. Kajti nisem ljudska pevka, temveč reinterpretinja. In ker se lotevam pesmi, ki so mi tako ali drugače blizu - nekatere na plošči Medinteran pojem in poslušam že od otroštva -, v njih ohranim tudi nekaj lokalnih vonjev in okusov.”

> Pojete v več jezikih, na koncertih pa vsebino plošč ponavadi povzamete na kratko, tako kot ste storili tudi v knjižici, priloženi plošči. Kako pomembna je sicer vsebina?

“ Meni, ki pojem, je vsebina pomembna. S svojo interpretacijo, ki jo ustrezno podpirajo instrumentalisti, ustvarim določeno vzdušje. V medigrah ga instrumentalisti po svoje nadgradijo. Verjamem, da lahko poslušalec, ki ne razume besedila, nemoteno uživa v glasbi, kajti slednja neposredno nagovarja njegova čustva, beseda pa trka vedno tudi na razum.”

> Posebno mesto znotraj repertoarja imajo sefardske pesmi, ki ste se jim v preteklosti že precej posvečali. Za sefarde pravite, da poosebljajo večno potovanje, ki je tudi ena od idej te plošče. Lahko pojasnite?

”S sefardskim glasbenim izročilom sem se začela ukvarjati pred dvajsetimi leti. V 90. letih sem pesmi španskih Judov uvrstila v projekt Dume Levantine. Izvajala sem jih tudi s triom Bahur (Vasko Atanasovski, Igor Bezget, Nino Mureškič), čeprav jih nismo uvrstili na ploščo Hasret (Dallas Records, 2001). Leta 2003 in 2004 sem jih pela tudi z mednarodno zasedbo Balcantronics, katere idejni vodja je bil italijanski skladatelj in saksofonist Enzo Favata, od leta 2006 do 2009 pa ob spremljavi izraelskega kitarista Drora Orgada. Tudi v duetu z Lukom Ropretom tu in tam najdejo svoje mesto. Ljudje, ki so bili leta 1492 izgnani z Iberskega polotoka in so si, hočeš nočeš, morali poiskati nove domovine (večina jih je resda krenila na vzhod, v dežele otomanskega imperija), ki so še stoletja hranili ključ od hiše, ki je (najverjetneje) ni bilo več, ki so se v novih domovinah navzeli novih besed, novih navad in novih melodij, novih barv in novih krojev, ob vsem tem pa vendarle ohranili svoj jezik in neuničljivo hrepenenje po domu, ki ga ni bilo več, so bili nekakšna predhodnica današnjih (prisilnih) nomadov. In obenem, če metaforo nekoliko razširimo, tudi prispodoba človekove začasnosti ali, če hočete, večnega potovanja.”

> Pomembno vlogo igrajo aranžmaji, ki pa se precej odmikajo od tradicije. Menda so zanje krivi odlični glasbeniki, združeni v skupini Della Segodba, pri kateri že ime govori o načinu dela, drži?

”Na to sem deloma že odgovorila. Vsi, ki sodelujemo v projektu Medinteran, smo reinterpreti ljudskih pesmi, in ne ljudski pevci. Osnovo sva postavila z Luko Ropretom, nato pa smo pesmi preizkušali na vajah, kjer sicer nastajajo aranžmaji. Nekatere jim niso sedle v srce. Ker menim, da morajo tudi moji glasbeniki - prav vsi, seveda vsak na svoj način - pesem začutiti in obenem v njej najti dovolj prostora, da se lahko izrazijo, sem iskala naprej in pesem, ki ni prišla v ožji izbor, nadomestila s kakšno drugo iz iste ali sosednje pokrajine. Seveda sem pogosto ponudila kakšno smernico, predlagala v poslušanje različico pesmi, opozorila na kak detajl. Upoštevali smo različne sloge in lokalno barvo … Denimo, v zadnji pesmi na plošči, v Anadolki, ki jo pojem v bosanščini, in nato na isto melodijo še v turščini, je to več kot očitno, saj gre za dva različna aranžmaja. Pri imenu zasedbe pa sem se vnovič poigrala z besedami. Ime se bere kot italijanski priimek, toda, če ga prebereš na glas, zaslišiš: dela se godba. Saj se dela godba, mar ne?”

> Koliko prostora je na slovenski glasbeni sceni za glasbo, ki jo izvajate? Koliko na radijskih postajah, koliko je odrov?

“Klarisa Jovanović in Della Segodba si želita, da bi bilo na slovenski glasbeni sceni več prostora za takšno glasbo, še zlasti, ker je bila, po dosedanjih izkušnjah sodeč, vsepovsod lepo sprejeta. Tu in tam kakšno pesem zavrtijo na radiu, lokalne postaje si ponavadi izberejo eno in potem samo tisto spuščajo v eter. Po moje si samo Radio Študent privošči daljše plovbe. Seveda so nam najbolj naklonjeni poletni odri. Za tujino, kamor občasno zaidemo, pa potrebuješ sposobnega menedžerja oziroma promotorja, teh pa v Sloveniji kronično primanjkuje.”

> Kako sicer doživljate novodobno slovensko glasbo?

“Nekatere reči so mi všeč, druge mi niso. Ogromno je vsega, dobrega pa ne ravno veliko ali vsaj ne ogromno. Poslušalec, ki je bombardiran z leve in desne, se v tej džungli težko znajde. Ustvarjalci pa moramo imeti železno voljo, bikovsko vztrajnost, konjske živce in slonovo kožo; prve tri kvalitete sem si že skoraj pridobila, le koža se mi noče odebeliti.”

> Nekje sem zasledila, da ste precej kritični do besedil. Se tudi vi kdaj vprašate, ali jih sploh kdo posluša?

“Čeprav menim, da lahko uživamo v pesmi, ne da bi razumeli besedilo, menim tudi, da mora biti besedilo spodobno napisano. Lahko je zelo preprosto, toda imeti mora glavo in rep. Če je napisano v knjižnem jeziku (ali si to domišlja), mora upoštevati slovnična pravila in pravopis. Seveda je besedilo lahko tudi v slengu, v narečju, v pogovornem jeziku, toda tudi ti podjeziki imajo pravila. Eno najneokusnejših početij pa je spreminjanje besednega reda, ker da je to … menda že poezija. Denimo, improviziram: Videla bi rada te, ker v svetu mojem ti si vse … Deveti krog Dantejevega pekla. In če besedil (kot menite in verjetno se ne motite) nihče (ali skoraj nihče) ne posluša, predlagam, da v prihodnje pojemo samo še vokalize: šubidubi, tralala, hopsasa, tidrijadrajsa, holarija …”

> Ste razmišljali, da bi posneli ploščo zgolj z vašimi avtorskimi pesmimi? Nenazadnje ste tudi pesnica ...

“ Na albumu Od ljubezni (Celinka, 2011), kjer so same avtorske pesmi, so tudi tri moje. Podpisala sem se pod tri besedila, ki so bila pred tem objavljena v literarnih revijah, štiri pesmi pa sem uglasbila skupaj z Gregorjem Stermeckim in Teom Bardom. Seveda si želim posneti ploščo, na kateri bi bile samo moje pesmi, toda dobro se zavedam, da je z avtorskimi pesmimi težje prodreti kot s priredbami ljudskih. Poznam glasbenike, pevce, ki so kakovostno zastavili v to smer, pa so omagali.”

> Pravkar je pri založbi Pivec izšla vaša nova pesniška zbirka, ki pritegne že z naslovom Kimono, na otip . Koliko glasbe je v vaši poeziji?

“Nekatere pesmi pojejo, še preden se dajo uglasbiti ... Te so ponavadi metrično urejene, pri čemer rima ni nujna, vsak stih je zaokrožena sporočilna enota, v njih ni težko izgovorljivih sklopov. Svobodni verz je veliko težje uglasbiti, a takšno pesem je še težje poslušati. V predalu imam nekaj pesmi, ki čakajo na uglasbitev, pišem pa tudi takšne, ki se mi zdijo primernejše za tiho ali glasno branje”

> Lahko skleneva z vašim haikujem?

”Ja, lahko ga skleneva z enim od mojih antihaikujev, kot jih je duhovito poimenovala Alenka Jovanovski, avtorica zapisa na zavihku pesniške zbirke.

šeherezada

tisoč in enkrat

na rezilu meča, na

britvi jezika”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano