Obrzdali so ihtavost, a jim še ni dovolj

Ostra in krepka koncertna mrcina je portoroški bend Eskobars, ki je istoimenskemu prvencu iz leta 2010 pred dnevi dodal album Ni dovolj!, prav tako izdan pri založbi Dallas. Pogovarjali smo se s pevcem, kitaristom in glavnim avtorjem pesmi Juretom Lesarjem in kitaristom Teom Collorijem, ki je bend dobrodošlo okrepil ob izidu prvenca.

> Koliko ste se Eskobars spremenili od Teovega prihoda do danes?

Jure: “Takrat smo se še iskali. Ob ustanovitvi smo imeli v bendu saksofon, klaviature, a še nismo resnično vedeli, kaj hočemo ...”

> Na prvem albumu vas je pri dveh pesmih spremljal tudi godalni kvartet.

Jure: “Res je, ampak ugotovili smo, da smo v živo najboljši kot klasični rokenrol bend.”

> Vaš drugi album je kompaktnejši, trši, bolj rockerski, a še zmeraj ne zveni tako krepko kakor Eskobars v živo ...

Teo: “Ne more, tega zvoka preprosto ni mogoče posneti. Ali pa ga mi ne znamo, kaj pa vem. Tudi v studiu igramo glasno, Bogdan po bobih udarja celo močneje kakor na koncertu, ampak našega zvoka ne moremo ujeti na posnetek.”

> Bi torej morali posneti koncertni album?

Jure: “O tem smo že razmišljali, a najbrž bo bolje, da prej izdamo še kak album ali dva. Želim si tudi, da bi posneli akustičnega. Ko pa že govorimo o nekoliko mehkejšem zvoku albuma v primerjavi z našimi koncertnimi nastopi - všeč mi je, da je plošča tudi pop izdelek. Na primer, všeč mi je, da je pesem Hodim naprej drugačna, da ni standardni rokenrol, da je bolj plesna.”

> Sicer pa vaš zvok najpogosteje primerjajo z zvokom škotskih Franz Ferdinand. Ste jih veliko poslušali?

Jure: “Veliko sem poslušal njihovo predzadnjo ploščo Tonight in šel tudi na njihov koncert. Precej so name vplivali tudi Arctic Monkeys, poslušal sem Vampire Weekend ... Ko se naveličaš stare glasbe, ustvarjene pred štirideset in več leti, te navdihne, ko pride kaj novega. Navdušuje me tudi nova plošča benda Queens of the Stone Age.”

> Teo, vi pa prihajate bolj iz jazza, a ne?

Teo: “Res je, jaz sploh ne poslušam rocka. Rad ga igram. No, novi album Arctic Monkeys poslušam, sicer pa me zanimajo druge reči, zlasti akustična kitara in jazz, harmonija, improvizacija ...”

> Ste prešteli, pri koliko projektih sodelujete?

Teo: “Nisem. Vedno sem pri kakih desetih hkrati.”

> Ste kje tako divji kakor pri Eskobars?

Teo: “Sem, a na drugačen način. S svojim bendom Momento Cigano sem tudi divji, a na strunah, ne telesno. Nove pesmi Eskobarsov pa me res potegnejo, fantje so ustvarili presežek. Pri novih pesmih namreč nisem toliko sodeloval, in sicer iz preprostega razloga - ker sem tudi sam avtor, a se posvečam drugim glasbenim slogom. V rocku se ne počutim dovolj dobrega, zdi se mi, da moje zamisli v tem slogu niso dorasle Juretovim. Prispevam, kolikor zmorem, sicer pa raje sledim njegovim zamislim.”

> Ali dobro sledi?

Jure: “Odlično! Plošča je začela nastajati pred dvema letoma, morda tremi. Bila sva cimra v Ljubljani, nastal je demo za Vidim ti v očeh ...”

Teo: “Potem smo naredili pesem Odgovornost, ki ni prišla na album.”

Jure: “Veliko smo jih vrgli v koš.”

> Kakšne so šle v koš?

Jure: “Take z bolj nejasnimi besedili, neizvirne, nezanimive. Kar so imele dobrega, sem shranil in uporabil. Včasih to storim. Še posebej starejše pesmi sem delal tako: kot puzzle sem sestavljal rife, akorde, melodije ...”

Teo: “Med ustvarjanjem novega albuma je šla na standby tudi moja skladba, za katero nam ni uspelo napisati besedila.”

> Pod besedilo naslovne Ni dovolj pa ste podpisani vsi.

Teo: “Vsak je nekaj prispeval.”

Jure: “Rok si je izmislil 'ni dovolj', Teo je prišel, ko smo snemali demo, slišal prvi dve kitici in pomagal pri pisanju tretje ... Sicer pa sem to pesem začel z improvizacijo. Prepeval sem, kar sem trenutno čutil. In vanjo sem hotel vnesti nekaj erotike.”

> Besedila na prvem albumu so kompleksnejša, na drugem pa bolj okleščena, zgoščena, v njih povečini upesnjujete svoj odnos do bodisi ženske bodisi prijatelja.

Jure: “Res je, prej so besedila hotela biti bolj poetična. Saj so lepa, a so tudi manj jasna. Z novim albumom smo se skušali osredotočiti na jasnost. Hočemo, da poslušalci razumejo, kaj želimo povedati. Na prvem albumu so Girls from Klagenfurt, Morski ples, pravljice, zgodbice, medtem so nove pesmi bolj osebne.”

Teo: “Super je, da je sporočilo izčiščeno tako v besedi kakor zvoku. Oboje je bolj neposredno in surovo. Rifi so čisti, pesmi te zadenejo naravnost v glavo. To je odlika tega cedeja.”

Jure: “Tudi jaz sem zadovoljen z njim. In bolj ko sem zadovoljen, bolj me grabi panika, kaj bo z naslednjim.”

> Bomo tudi nanj čakali dolga štiri leta?

Jure: “Upam, da ne. Če bomo delali, kakor smo zadnje leto, ga bomo vsekakor izdali prej.”

Teo: “Sicer se nam pa nikamor ne mudi. Najpomembnejše je, da naredimo dober izdelek. Nihče ne pritiska na nas, ne preživljamo se z izdajanjem plošč, naših skladb ne predvajajo na Radiu 1, kamor bi morali vsak mesec poslati nov hit in prosjačiti, naj ga predvajajo.”

Jure: “Ne ubadamo se z radijskimi postajami. Ne sekiramo se, ker nas ne predvajajo Radio 1, Radio Capris in Radio City. Ukvarjamo se s tem, kje bomo nastopali.”

Teo: “Poslušalci Radia 1 so najbolj nekritični. Dajati jim moraš samo tisto, kar si jim dal že tisočkrat, saj samo to zmorejo zaužiti brez slehernega truda. To je ciljno občinstvo, ki si ga niti ne želiš. V določenem pogledu bi se počutil razvrednotenega, če bi nas tam predvajali.”

> Ste močan bend, izdali ste drugi album, pa je na predstavitev v Kinu Šiška v Ljubljani prišlo le malo obiskovalcev. Ste bili razočarani?

Jure: “Ne. Vemo, kakšne so razmere. Mnogih dandanes nič ne zanima, mnogi nas ne poznajo ...”

Teo: “Karkoli se pojavi, gre nekako mimo. Naj bo dobro ali slabo, vse gre mimo ušes, nič se ne ustavi. V Šiški sem imel občutek, da smo bend za glasbenike. Kakor da smo džezerji. Prišlo je nekaj glasbenih kolegov, ki so bili navdušeni nad našim nastopom, res pa težko prideš do ljudi, jih pripraviš do tega, da bi si vzeli čas in ti prisluhnili. Ampak s tem se ne obremenjujemo. V Mariboru nas je poslušalo še manj ljudi, a odziv je bil še boljši. Gremo torej v nasprotno smer od konvencionalnega zvezdništva. Le posamezniki, ki si bodo vzeli čas in nam prisluhnili, bodo dobili nekaj zase. To nam veliko pomeni.”

Jure: “Veliko raje vidimo, da naš koncert pozorno spremlja malo obiskovalcev in da jih navdušimo, kakor da imamo na koncertu tisoč pijanih študentov, ki ne vedo, zakaj so tam.”

> Torej v slogu anekdote o kultnem prvencu benda Velvet Undergorund: malo ljudi ga je kupilo, a kdor ga je, je ustanovil svoj bend.

Jure: “Veliko bi mi pomenilo, če bi kaj podobnega uspelo sprožiti tudi nam.”

> Vam je pa nedavno uspelo nanizati nekaj nastopov po Italiji. Kaj je tam počel slovensko prepevajoči bend?

Jure: “V milanskem klubu in v nekem klubu v predmestju Milana smo nastopali zlasti s starimi pesmimi s prve plošče, ki smo jih najprej naredili v angleščini in jih šele pozneje poslovenili. Zaigrali pa smo tudi nekaj novih pesmi v slovenščini. Zelo lepo so se odzvali.”

> Nameravate tudi pesmi z novega albuma poangležiti?

Jure: “Razmišljamo o tem. Septembra, oktobra bi se radi vrnili v Milano. Tam smo spoznali agenta, ki prireja koncerte po Nemčiji, Češki, Avstriji. Rekel nam je, da nam lahko priskrbi turnejo po srednji Evropi, a priti moramo z izdelkom v angleščini.”

> Si boste omislili menedžerja?

Teo: “Mi bi si ga že, ampak očitno nismo pritegnili še nobenega. Zdaj za to skrbi naš bobnar, ki nam priskrbi več nastopov kot katerikoli menedžer.”

Jure: “Bogdan skrbi za naše nastope, za promocijo ... S tem se zadnje čase ukvarja celo več kot z bobnanjem.”

Teo: “K sreči pa tako dobro igra, da tega ni opaziti. Res je zelo napredoval. Postal je bobnar, kakršnega ne najdeš. V Mariboru so nas pohvalili resni glasbeniki, in za pohvale je najzaslužnejši bobnar.”

Jure: “Res je, dobrega benda ni brez dobrega bobnarja.”

> Na ritmu, za katerega skrbita bobnar in basist, zablestita tudi vidva, kitarista ...

Teo: “Bobnar in basist res skrbita za ritem, a daleč od tega, da bi to počela pasivno.”

Jure: “Opazil sem tudi, da smo postali manj ihtavi. Velikokrat smo se namreč prepustili adrenalinu, na odru pospeševali skladbe in iz vsega skupaj naredili navaden punk.”

Teo: “Prevladalo je vznemirjenje, kar je odraz nezrelosti. Saj je privlačno, a ne sme biti pretirano. Zdaj smo se k sreči ujeli. Dopustimo, da nas odnese, ampak ne preveč.”

> Kako se je na naslovnici novega albuma znašla žlička?

Jure: “Prijatelju Vasku Vidmarju, ki je opremil ploščo, sem omenil, da si želim bolj minimalističnih platnic, ne polnih barv. Kapnilo mi je, da bi lahko naslov Ni dovolj! simbolizirala žlička.”

Teo: “Z žličko ješ, a tale naša je rebrasta, torej hrana pada skoznjo.”

> Ker v pesmi Vidim ti v očeh nagovarjate prijatelja, ki se je izgubil v svetu drog, bi lahko žličko dojemali tudi kot obvezni pribor narkomanov.

Jure: “Dopuščam tudi tako razlago, a simbol dojemam bolj univerzalno. Zanj me je navdihnila tudi pesem bluesmana Howlina Wolfa Spoonful. Vsi se borimo za polno žlico in nikoli ni dovolj.”

> Med novimi pesmimi izstopa zlasti sklepna Bele zastave . Tudi nastajala je drugače, a ne?

Jure: “Nastajala je najdlje. Bil sem že besen nanjo, izgubil sem voljo do ukvarjanja z njo, a jo je rešil producent Dejan Radičevič, ki nas je prisilil, da smo se ukvarjali z njo, jo počasi sestavljali v studiu. V njej sem hotel postavljati vprašanja: zakaj je vse tako mrtvo, zakaj so ulice prazne, zakaj so prazna mesta, zakaj so vsi zaprti v svojih domovih, zasidrani za računalniki, telefoni, zakaj ne pridejo ven, zakaj ne uživajo življenja ...?”

Teo: “To je najbolj angažirana pesem na albumu. Zadnjič me je neki starejši poslušalec vprašal, ali imamo kaj angažiranih komadov. Angažirana pesem je zelo hitro lahko patetična, a Bele zastave je učinkovito angažirana. Je družbenokritična, vendar ne nasilno.”

Jure: “Ko pišem takšne pesmi, zelo pazim, da poslušalcu ne solim pameti.Niti v Belih zastavah ne pametujem, ampak le ugotavljam, da se ljudje skoraj več ne družijo, si ne gledajo v oči, ampak komunicirajo prek facebooka ...”

Teo: “Kakor pravim, občutek imam, da gre mimo ljudi čisto vse in da se nič ne ustavi. Velika slabost naše družbe je hiperdostopnost vsega. Učim na šoli in vidim, kako se obnašajo otroci. V enem mesecu bi se radi naučili igrati glasbilo! Vse drugo lahko dobijo hitro, zato jih jezi, da tega ne morejo. Ljudje si ne vzamejo časa več za nič. Mislim, da to vodi samo v propad. Ne vidim alternative, možnosti, da bi ta proces ustavili. Danes vse temelji na fascinaciji. A na fascinaciji lahko temelji cirkus, ne pa tudi umetnost. Lepota se skriva drugje, ne v fascinaciji, ki nas prevzame, ko si na spletu ogledamo posnetek rokohitrskega glasbenika.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---