četrtek, 13. januar 2011
Renata Lapajne in Jani Kutin
Foto:
Renata Lapajne in Jani Kutin
Foto:
Bakalina
Foto: IVAN LEVAC
Renata Lapajne in Jani Kutin
Foto:
Renata Lapajne in Jani Kutin
Foto:
Bakalina
Foto: IVAN LEVAC
Osemindvajsetletni Jani Kutin, kmetovalec iz Čadrga nad Tolminom, in sedemindvajsetletna študentka antropologije Renata Lapanja s Ponikev na Šentviški planoti sta se za skupno glasbeno sodelovanje odločila zelo spontano.
Prvih devet ljudskih šansonov sta izdala na albumu Pakašnca (veselica ob koncu prve košnje, op. p.), drugi album pa izide že prihodnji mesec. V besedilih ostajata zvesta kmečki tematiki in čadrškemu narečju, za spremljavo pa poskrbi zvok harmonike. O sodelovanjih na narečnih glasbenih festivalih še ne razmišljata, veselita se vsakršnega nastopa in zadovoljne publike.
Pogovarjali smo se z Janijem, idejnim vodjo zasedbe in avtorjem besedil.
>Kdaj in kako je nastala skupina Bakalina?
“Bakalina je spontan projekt, vse je nastalo naključno. Pred približno dvema letoma sem po dolgem času napisal pesem v tolminskem oziroma čadrškem narečju. Prihajam iz Čadrga nad Tolminom, kjer se narečja razlikujejo od vasi do vasi. Napisal sem pesem in jo zapel Renati, s katero se poznava veliko časa, saj sva sodelovala že pri drugih manjših projektih. Kasneje sem izvedel, da Renata igra harmoniko, kar mi je bilo zelo všeč, zlasti njen način in stil igranja. Zato sem jo povabil k sodelovanju. Poskusila sva in se hitro ujela. Tu ni nikakršnih težkih not, ampak so preproste melodije. Sam napišem pesem z osnovno melodijo vred, jo zapojem, posnamem na mobitel ali kak drug medij in pesem pošljem Renati. Nato ona sestavi melodijo za harmoniko. Marsikomu se zdi čudno, da pojeva o kmečkih tematikah in si nato glasbo izmenjujeva na sodoben način, ampak čas je takšen, da se to da urediti na tak način in zakaj ne bi tega izkoristili.”
Podarjamo tri prvence zasedbe Bakalina. Pravilno odgovorite na nagradno vprašanje Kaj narečno pomeni bakalina? in odgovore pošljite do vključno torka, 18. januarja, na naslov Primorske novice - TV okno, Ulica OF 12, 6000 Koper. Imena nagrajencev bomo objavili v naslednji številki TV okna.
>Od kod izraz bakalina?
“Bakalina je glinena skleda. Izraz je že zelo pozabljen, saj niti na Tolminskem ni več poznan. V Čadrgu ga sicer še poznamo. Nek Benečan mi je povedal, da pri njih poznajo izraz bokalina, ki pa naj ne bi bil ne slovenski ne italijanski izraz, ampak narečni.”
>Vaše delo je torej navdih za besedila?
“Glede na to, da sem po poklicu kmetovalec, imam doma ogromno dela, iz katerega črpam navdih za naša besedila, ki pa obravnavajo tudi stare kmečke šege in običaje. Te povzamem iz pripovedovanj mojih staršev in sorodnikov. Besedila so v večini izmišljene zgodbe iz kmečkega življenja, ki pa so se lahko nekoč zares zgodile. Kmečko okolje in raznovrstna domača opravila pa so osrednja tema naših besedil tudi zato, ker jih sicer nihče ne opeva, njihov pomen pa žal izgublja svojo vrednost.”
>Kmalu po ustanovitvi Bakaline sta že izdala prvenec ...
“Res je. Po prvem najinem koncertu v Čadrgu na Taboru narave in akustične glasbe sva imela predstavitveni nastop. Odziv je bil zelo dober, zato sva se odločila, da bi najine pesmi posnela na cede. Snemala sva v Škofji Loki pri glasbeniku Dejanu Lapanji. Nato sva sklenila, da zgoščenke izdava v samozaložbi, potem se je pa vse zelo hitro odvilo. Res je tudi, da se v današnjih časih kot glasbenik zelo težko dogovoriš za kak nastop brez svojega albuma, ker organizatorji ne poznajo tvoje glasbe. Album Pakašnca sva izdala decembra 2009, zanj je bilo veliko povpraševanja, imela sva tudi močno podporo lokalnih radiev, ki so najino glasbo vrteli. V preteklem letu sva zabeležila kar štirideset nastopov, kar je velika številka za tovrstno zasedbo. Marsikaterega sva morala žal tudi odpovedati …”
>... in po dobrem letu je v pripravi že drugi album?
“Točno. Pravkar sva ga posnela, izšel naj bi februarja, ekipa ostaja ista. Tu ni posebne umetnosti ali kompliciranja. V enem dnevu posnameva vse pesmi, naslednji dan pa so zmiksane. Najina glasba je enostavna, sestavljata jo harmonika in glas. Glede na to, da je že naš način življenja iz leto v leto težji in zahtevnejši, sva vsaj pri glasbi želela ostati preprosta in jo na enostaven način posredovati publiki. Besedilo je najpomembnejše, ker pove, kar ima za povedati, harmonika pa je v podlagi.”
>Se bo kaj razlikoval od prvega?
“Seveda. Nov album Buohdidabra (Bog, daj dobro, op. p.) se bo spogledoval tudi s sedanjostjo. V besedilih bova bolj kritična, zlasti do današnjih časov. Humorno bodo opisani odnosi med moškim in žensko, kritično pa bo predstavljeno tudi, kako sodoben kmet (pre)živi dandanes v Evropi.”
>Narečnih izrazov, ki imajo svoje pomembno pomensko mesto, vama torej ne zmanjka?
“Takšnih izrazov je v pesmih kar nekaj, ampak besedil se ne da pisati tako, da bi nizali samo kakšne posebne izraze, ampak ostaja v ospredju naše narečje, s čimer skušamo ostati razumljivi čim širši publiki.”
>Ob poslušanju vajine glasbe hitro dobimo asociacijo na ljudski šanson. Bi tudi tako lahko označili vajino glasbo?
“Veliko je glasbenikov, ki pojejo v narečju, kar je zelo pohvalno, saj se naša narečja počasi izgubljajo oziroma pozabljajo. Včasih nas kdo primerja z Iztokom Mlakarjem, ampak se mi primerjava med njim in nama ne zdi primerna, ker je on profesionalec v svojem poslu, midva sva pa amaterja.”
>Koga pa navadno najbolj navdušita na vajinih koncertih?
“Najina glasba je namenjena vsem, tu ni ne starostnih ne generacijskih omejitev. Mislim, da jo imajo radi vsi, kjerkoli že igramo. Pesem Krawa cikasta recimo zelo dobro poznajo številni otroci na Tolminskem, med poslušalci pa je tudi veliko starejših ljudi, ker jih naša besedila spomnijo na njihove mlajše čase. Zdi se, da sva zelo univerzalna. Naša glasba je pa res najbolj priljubljena na Tolminskem, ker razumejo narečje, v katerem pojeva, ter na idrijskem in bovškem koncu, ampak sva imela nastope tudi drugje po Sloveniji, ki so zelo lepo uspeli. Tudi meni je všeč koncert kakega Prekmurca, ki poje v svojem narečju, pa četudi vsega ne razumem.”
ANA CUKIJATI
Bakalina