Intervju z režiserjem Mitjo Okornom

Mitja Okorn sodi v generacijo naših mlajših režiserjev, pri svojih tridesetih letih pa se že lahko pohvali s številnimi uspehi ne samo doma, ampak tudi in predvsem v tujini.

“V slovenski film bi vpeljal osebno in pravno odgovornost za neuspeh filma in porabo ogromnih količin davkoplačevalskega denarja.”
“V slovenski film bi vpeljal osebno in pravno odgovornost za neuspeh filma in porabo ogromnih količin davkoplačevalskega denarja.” 

Zadnji dve leti je namreč preživel na Poljskem, kjer so ga že vzeli za svojega in mu zaupajo režijo tako glasbenih videospotov kot televizijskih nadaljevank in celovečernih filmov. Snemanje slednjega, z naslovom Pisma sv. Nikolaju (Letters to St. Nicholas), je ravno končal in s tem postal prvi Slovenec, ki je v zgodovini Poljske posnel njihov celovečerec. Dodajmo še, da je glasbeni spot, ki ga je Mitja Okorn lani režiral za popularno poljsko skupino Afromental, presegel dva milijona spletnih ogledov. Na nekajtedenskem oddihu v Sloveniji je bil oblegan z vso slovensko medijsko pozornostjo in v mislih že koval ideje, ki jih bo udejanjil, ko se vrne na Poljsko.

>Po kolikih mesecih ste sedaj znova doma?

“Po osmih mesecih. V resnici nimam domotožja, ampak sem prišel malo preverit, ali je tu še vedno vse obrnjeno na glavo, kot je bilo, preden sem pred enim letom odletel v Varšavo. Ugotovil sem, da je še vedno vse isto. Ampak to je Slovenija, stagnira zadnjih 75 let.”

>V kakšnem smislu?

“Vzemimo na primer filmsko sceno. Eni in isti ljudje še vedno dobivajo ogromne količine denarja, pogosto za res slabe scenarije. Kar se nato seveda odraža v še slabšem končnem izdelku - filmu, ki ga potem nihče ne gleda. Kar se pa tiče celotne države, Slovenija ostaja in v je bistvu vedno bolj policijska. Če živiš tukaj, je to tragedija, če pa na to gledaš s Poljske, je komedija, celo groteska. Grozno smešno je vse skupaj.”

>Kakšne so vidne razlike med Slovenijo in Poljsko?

“Na področju filma je razlika predvsem v tem, da je na Poljskem najbolj pomembna kakovost scenarija in filmskih ustvarjalcev. Pri nas pa so pomembne veze in poznanstva oziroma politična pripadnost, kar je ena od glavnih značilnosti komunizma. Druga značilnost je prekomerna zamerljivost teh, ki vladajo. In če vse to seštejemo, potem nek Mitja Okorn, ki ne pripada nobeni opciji in upravičeno pljuva po vladajočih, nikoli ne bo dobil denarja za svoj film. Na Poljskem so, za razliko od Slovenije, s tovrstno ureditvijo pospravili po hitrem postopku. Razlog za to je zelo močna vera. Katolištvo tam služi kot močna protiutež, iz katere so in vedno bodo lahko črpali energijo ter se hitreje znebili vsega slabega, kar jih okupira. V tem primeru komunizma. Znebili so se ga takoj in postali ena najbolj naprednih, kapitalističnih in demokratično urejenih držav v Vzhodni Evropi. Slovenija pa je na žalost daleč za Poljsko, čeprav nas naši politiki prepričujejo nasprotno. Zakaj? Ker nimamo te protiuteži. Pri nas sta država in cerkev kot institucija eno in isto.”

>Ste tudi sami verni?

“Ne. Sem popolni ateist (smeh). Ampak to sploh ni bistvo. Prav na Poljskem sem spoznal lepe strani krščanske vere in praznikov. Saj sta tudi pri nas božič in velika noč sveta praznika, ampak tam si to res veliko bolj jemljejo k srcu. Tam je to res sveto!

Pisma Sv. Nikolaju, film, ki sem ga režiral na Poljskem, se zgodi na božični dan in prav zaradi tega sem vse te običaje spoznal še bolj od blizu. Prav toplo mi je bilo pri srcu opazovati, kako se ob praznikih zbere celotna družina, posedejo za obloženo mizo, na kateri se po tradiciji vedno mora najti, poleg dvanajstih različnih božičnih jedi, dodaten pribor za nenapovedanega obiskovalca - to sem bil v tem primeru jaz. Sledilo je prepevanje, obdarovanje. In tako je v malone vsakem domu! To se na Poljskem odraža tudi v močni družinski tradiciji. Družina je tam veliko večja vrednota kot pri nas. Verjetno so zaradi vsega tega Poljaki tudi tako gostoljubni in prijazni, ženske pa veliko bolj materinske. Slovenke so v primerjavi z njimi v povprečju bolj svobodomiselne, ampak vizualno veliko lepše. Toda na Poljskem so rešili tudi ta problem in žensko lepoto uvažajo iz Ukrajine (smeh).

>Ste poljski jezik osvojili s pomočjo tečajev?

“Ne. Sem samouk (smeh). Ni bilo časa za tečaje. Takoj sem se moral vreči v globoko vodo, kljub temu, da nisem znal plavati. In to je zagotovo najboljši način, da se hitro naučiš določenih stvari v življenju. Jezik začneš prakticirati in se skozi prakso učiš. In tako sem po polovici leta vse razumel, po letu dni pa že tekoče govoril.”

>Kaj počnete v Varšavi, ko ne snemate?

“Pripravljam nekaj, kar bom snemal (smeh). No, med drugim hodim tudi v kino, da sam pri sebi ugotovim, kaj bi sploh rad snemal. Morda sem v tem pogledu malce dolgočasen, ker se mi celo življenje vrti okoli filma. No, tudi malo rekreacije mora biti, da sploh lahko razmišljam o snemanju in filmih, zato igram nogomet in squash. Pa še kakšen koncert obiščem za glasbeni navdih prihajajočih projektov ...”

>Koliko scenarijev imate trenutno v predalu?

“Veliko, ampak na vrhu te gmote scenarijev je še vedno najbolj pomemben scenarij za film Član. To je film, ki bi ga z veseljem šel gledat v kino tudi, če ga ne bi sam režiral; gre za film, ki sem si ga vedno želel napisati, to je film, ki ga čutim in to je film, ki ga želim posneti, režirati. To je film, ki ga želim živeti! Film Član > Mitja Okorn. Zanj sem porabil že veliko zasluženega denarja in šest let svojega življenja. To je film, ki ga bom nekoč definitivno posnel, pa če se vse na glavo postavi. Imam pa še scenarije za nadaljevanje filma Tu pa tam, za TV serijo Neverland, ki sem jo napisal po resničnih dogodkih iz mojega življenja in je trenutno v predprodukciji, ter cel kup poljskih scenarijev, ki jih nenehno dobivam, odkar sem posnel uspešno serijo in režiral film. Vrstijo se tudi videospoti, reklame ...”

>Če bi imeli možnost, da lahko spremenite politiko financiranja slovenskih filmov, kaj bi storili?

“Na čelo filmskega sklada bi postavil močnega direktorja 'z jajci', ki se ne bi skrival za komisijo in njihovimi odločitvami ter ne bi bil lutka politikov in ostalih iz ozadja, ki so ga nastavili. Vizionarja, ki bi znal sprejeti težke odločitve in bi bil zanje tudi odgovoren. Izbral bi nekoga, ki bi znal narediti red in bi slovensko filmsko industrijo ponovno dal v prvo prestavo. Slovenski film je namreč že predolgo 'v leru'. Prav tako bi v slovenski film vpeljal osebno in pravno odgovornost za neuspeh filma in porabo ogromnih količin davkoplačevalskega denarja. Uvedel bi davčne olajšave za tuje producente, ki bi se odločili snemati film v Sloveniji. Predvsem zato, da se privabi tujo filmsko industrijo ter z njim znanje in nova delovna mesta ter dodatni zaslužek. Pa davčne olajšave za vsa tista slovenska podjetja in posameznike, ki bi podpirali, sponzorirali in investirali v slovenski film. Našel bi način, kako bi filmarje povezoval s privatnim denarjem - zato da ne bi bilo vse odvisno samo od davkoplačevalskega denarja, ampak tudi od alternativnih virov financiranja slovenskega filma. Država in slovenski politiki imajo to moč in bi to lahko storili. Poskrbel bi še za izobraževanje in navduševanje mularije nad filmom. Ampak, da bi bilo vse to, kar sem sedaj naštel, sploh možno, so pa seveda potrebni normalni in zdravi politični temelji, ki pa jih v tej državi ni. Če bi imel moč, bi bil moj prvi korak, da se odstrani trenutno vladajočo politiko s slovenskega političnega obzorja.”

>Kateri slovenski filmi so vam ostali v najlepšem spominu?

“Vsi Kekci, Ne joči Peter, Outsider, Kruh in mleko ...”

> Kaj pa novejši?

“Petelinji zajtrk je povprečen film, uspešnica pa je postal, ker Slovenija nima nadpovprečnih filmov. In ko končno nekdo naredi povprečen film, kot so Petelinji zajtrk, Tu pa Tam, Gremo mi po svoje, potem vsi mislijo, da je to nadpovprečen film, ker imajo Slovenci resnično nizka pričakovanja. Kar jim seveda ne gre zameriti, saj so ti večinoma bizarni. In ko se končno pojavi nekaj gledljivega, so vsi prepričani, da je to nadpovprečen izdelek. Tudi na Poljskem je bilo podobno, ampak pred desetimi leti. Mesečno zdaj posnamejo dva povprečna filma in tako imajo na koncu leta od 80 filmov 40 poljskih Petelinjih zajtrkov.”

>Kaj vas je nazadnje navdušilo na tuji filmski sceni?

“Zadnji film, ki me je prebudil, je bil Srbski film, zame zagotovo najboljša 'komedija' minulega leta. Pa film Wojna Polsko-Ruska, mladega poljskega režiserja Xawery Ulawskija. Drugače se pa vedno razveselim novih filmov Larsa Von Trierja. Zelo sem užival ob njegovem zadnjem delu Antikrist. Kar se tiče komerciale, pa sem umiral od smeha pri filmu Tropic thunder. Filmi so tudi zato, da človeku ne pustijo spati. Filmi so magija in to magijo ljubim.”

>Kam vas zdaj vodi pot?

“Samo naprej. Na Poljskem mi je zdaj super, ker čutim, da se moja kariera vzpenja, da napredujem, da delam vedno boljše in večje stvari ter se zraven še veliko naučim. Poljsko kot destinacijo še vedno nekako jemljem kot študij življenja in filma. Študij, ki ga ne moreš opraviti v Sloveniji, kjer ni pravega občutka za kakovost in kjer tudi ni konkurence, ki bi te sploh potiskala k napredku in učenju. Dvomilijonski trg je premajhen in preveč samozadosten za kaj takega. Spoznal sem tudi veliko res pomembnih ljudi iz sveta filma, ki me cenijo in so me vzeli za svojega. A ker življenje nima reprize, se mora vse zgoditi ob svojem času.” ANA CUKIJATI