“Nočemo kluba oboževalcev, ampak socialno in politično občutljive pripadnike”

Laibach z novo ploščo Spectre, še bolj pa z istoimensko stranko, pardon, partijo že od marca “straši” na uspešni turneji po Evropi (s skokom v Hong Kong). 16. maja prihaja v Križanke.

Neue Slowenische Kunst (NSK) je pred skoraj 20 leti o svoji glasbeni veji Laibach zapisal, da skupina sama po sebi ni nevarnost: “Prava nevarnost je v ljudeh, v človeška bitja je vsajena kot pradavni strah pred kaznijo in iz nje poganja zemeljsko seme zla. Naše zlo je njena projekcija, zato smo nevarnost za tiste, ki so sami nevarni.” Dodajamo: še nikoli tako kot prav zdaj.

> Laibach menda niste poslušalca še nikoli tako neposredno nagovarjali, še nikoli bili tako nedvoumni. Kako globoko smo kot družba zabredli, da ste se morali celo vi neposredno angažirati?

“Zelo. Neposredno ukvarjanje s političnimi vprašanji in ekonomijo nam sicer ne diši in to še vedno raje prepuščamo profesionalcem, lahko pa vseeno storimo kaj več, kot da samo distancirano analiziramo obstoječe stanje in se delamo pametne. Če nič drugega, lahko inspiriramo druge, da se konkretno angažirajo, skratka, lahko po svoji moči ščuvamo narod, da se premakne.”

> Kako si predstavljate ta premik? Videli smo že, kakšnih protestov smo sposobni. Tudi drugod po Evropi in svetu so ljudje vstali, a izkupiček se ne zdi ravno oprijemljiv ... Če pogledamo Slovenijo, smo šli z dežja pod kap.

>“Ampak premik je bil. Nekateri premiki so samo z dežja pod kap, nekateri pa so, ko je problem dovolj zrel in rešitev dovolj jasna, lahko tektonski.”

> Srečko Kosovel je pred skoraj sto leti v Ekstazi smrti napovedal lepo smrt Evropi. Vi v skladbi Eurovision ugotavljate, da Evropa razpada. Vsi se zelo trudijo, toda ušesa, oči in um ostajajo zaprti. Je Evropa že dolgo mrtva in sedaj spremljamo zgolj razkroj razpadajočega, smrdečega trupla?

“Kosovel je to pesem napisal pod vplivom morije prve svetovne vojne in v slutnji druge. Zavedal se je, da bistveni problemi vseevropskega konflikta niso bili rešeni, in da ekspanzija kapitalistične civilizacije ne bo prinesla nič dobrega. Evropo je preplavil brezobzirni družbeni red, ki zaradi skrajne nepravičnosti nujno kliče k uničenju, propadu, smrti. Danes je videti, da se Evropa v bistvu sestavlja skozi to svoje stalno razpadanje, da je to pravzaprav njen svojevrsten način konstituiranja. Vsi v Evropi se zavedamo, da je združitev nujna, vsi pa se v nekem smislu trudimo, da se to ne bi zares zgodilo. Mi smo glede tega vprašanja vsekakor na strani Ludwiga van Beethovna.”

> “Odpor, kot smo ga doslej poznali, je mimo.” “Odpor je jalov,” zatrjujete v Resistance is futile . Je edino, kar ostane, včlanitev v vašo stranko Spectre in “vzpostavitev spektralnega mednarodnega političnega ščita iz alternativnega vrednostnega sistema” , kot pišete v osnovnih tezah stranke?

“Ustanovili smo partijo, ne stranke. Klasično 'stalinistično' kominternovsko internacionalno partijo. Na voljo je vsem tistim, ki jih Laibach lahko navdihuje in ki želijo kaj več kot samo slepo ali srepo konzumirati ideje in predmete. Nočemo namreč kluba oboževalcev, ampak socialno in politično občutljive pripadnike, ki se bodo konkretno angažirali v svojih okoljih in povezovali ter podpirali med sabo (in z ostalimi sorodnimi projekti) tudi na daljavo. Mi jih bomo seveda pomalem tudi usmerjali, da ne bodo preveč zabredli v kakšne čudne in sumljive vode.”

> Kakšne denimo? Za marsikoga je že včlanitev v partijo “čudna in sumljiva” ...

“Ne želimo si ekstremistov, ki bi se včlanjevali v partijo za izpolnitev svojih privatnih, ozkih, individualnih interesov in frustracij, ampak člane, ki bodo delovali kolektivno, konstruktivno in požrtvovalno in ki bodo znali prisluhniti temu, kar jim bomo naložili.”

> S sodobno glasbeno produkcijo nagovarjate vse mlajše generacije, lahko bi rekli, da še nikoli niste bili tako “pop”. S singlom The wistleblowers in njegovim zasvajajočim osnovnim motivom ste osvojili celo nekatere najmlajše poslušalce, ki povprašujejo po “tisti pesmici, v kateri žvižgajo”. Gre za načrtno novačenje najmlajših v vaše vrste?

“Seveda. Če se že ukvarjamo z nečim potencialno tako banalnim, kot je popularna kultura, potem to zares upravičimo in počnimo čim bolje. Popularna kultura je potrošniška kultura, cepljena na pozabo, zato moramo tisti, ki v njej vztrajamo na dolge proge, obnavljati 'zaloge' občinstva, spreminjati dlako glede na letni čas in po vetru obračati plašče.”

> Med svoje vrste ste s to ploščo še močneje vpeli Mino Špiler, ki močno zaznamuje skladbe. Sodeluje tudi v ustvarjalnem procesu? Ima že svoj položaj v stranki, ki pozna zgolj Eberja, Saligerja, Kellerja in Dachauerja?

“Mina je z nami že šest let in že dolgo ni več samo za okras. Njen status je tudi v ustvarjalnem smislu enakovreden in enakopraven, samo od nje pa je odvisno, kako globoko bo zares stopila v škornje štirih laibachovskih sub-objektov, ki jih omenjate v vprašanju. Ima vse naše zaupanje in tudi vrata so ji na stežaj odprta.”

> Kako so vas z novo ploščo doslej sprejeli na turneji po različnih koncih Evrope in kako v Hong Kongu, kamor ste se odpravili prvič?

“Plošča je v glavnem naletela na dober odziv, večinoma pravzaprav zelo dober. Prebrali smo sicer tudi že kakšno negativno kritiko, ampak itak bi nas skrbelo, če bi nas vsi samo hvalili. Tudi koncerti na turneji so bili dobro sprejeti, nekaj najpomembnejših (London Pariz, Berlin, Dunaj, Budimpešta ...) smo razprodali, v Hong Kongu pa so nas sploh dočakali s posebnim entuziazmom. Tja so posebej na koncert pripotovali navdušenci iz celotne 'regije', Japonske, Nove Zelandije, Avstralije, Tajvana, same Kitajske, tudi Amerike, Rusije, Anglije, Škotske ... Obstaja velika verjetnost, da se bomo na Kitajsko še vračali, pred kratkim pa smo dobili še poluradno vabilo predstavnikov severnokorejske vlade, da smo zaželeni tudi pri njih, kar nas še posebej veseli.”

> Severna Koreja?! Kako gre pa to skupaj z vašim “ščuvanjem naroda, da se premakne” ?

“Narod se lahko premakne samo, če je enoten. In Severnokorejci definitivno so, enotni in monolitni.”

> Menda ste sočasno vpeti še v en zahteven projekt, ki ima tudi velik simboličen pomen in ki se ima zgoditi na Poljskem. Menda je povezan s 70. obletnico vstaje v varšavskem getu in osvoboditve tamkajšnjih Judov. Drži?

“Res je, na povabilo Poljskega nacionalnega centra za kulturo (NCK) smo, s svojimi sodelavci, posneli in pripravili poseben 'komemorativni' CD s tremi skladbami, v čast varšavske vstaje. Prva - poljska - skladba se naslanja na vstajniško skladbo Warszawskie Dzieci (Varšavski otroci), druga, Zog Nit Keynmol (Partizanska pesem), je izvirno pisana v jidišu in jo je že ob nastanku navdihnila prva skladba, tretja pa je predelava nemške popularne Macht Dir Nichts Daraus, ki je zasedala prva mesta na lestvicah predvajanja v Nemčiji v istem času, ko se je dogajala varšavska vstaja. CD bo v kratkem izšel na Poljskem, mi pa ga bomo promovirali v drugi polovici leta.” MAJA PERTIČ GOMBAČ

---