• Šparglji,  trpotec, koromač, škrbinka,  divji por,  drobnjak, koper, rukola in marjetice. Kosilo je bilo odlično.   Nara   je jedel z roko, brez vilic in noža.
    Šparglji, trpotec, koromač, škrbinka, divji por, drobnjak, koper, rukola in marjetice. Kosilo je bilo odlično. Nara je jedel z roko, brez vilic in noža.
    Foto: Neva Volarič
  • “Najbolj pogrešam elektriko pozimi,” priznava Nara Petrovič. Sončni kolektor  vsaj od pomladi do zime  poskrbi, da ima dovolj elektrike za računalnik in kakšno brlečo žarnico.
    “Najbolj pogrešam elektriko pozimi,” priznava Nara Petrovič. Sončni kolektor vsaj od pomladi do zime poskrbi, da ima dovolj elektrike za računalnik in kakšno brlečo žarnico.
    Foto: Neva Volarič
  • Foto: Neva Volarič
  • Foto: Neva Volarič
  • Bosih nog lahko resnično začutiš  naravo, čepeti pa je bolje kot sedeti
    Bosih nog lahko resnično začutiš naravo, čepeti pa je bolje kot sedeti
    Foto: Neva Volarič
  • Foto: Neva Volarič

“Živeti preprosto, to je danes resnični luksuz”

sobota, 30. april 2011, 10:42

Čevlje si je sezul leta 2007. Od takrat vedno hodi bos, tudi ko obišče evropski parlament ali se z letalom odpravi na počitnice v Nikaragvo. Nara Petrovič, pobudnik odmevne akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu, domuje v prikolici, v gozdičku med Pomjanom in Fjerogo. Začutil je klic divje istrske narave in se ji predal z vsem svojim bitjem, tudi z bosimi podplati. Živi preprosto, a se ničemur ne odreka. Nasprotno, bogat je, ker zna uživati v drobnih stvareh.

Kako bogat je, Nara Petrovič izračuna, ko se skupaj sprehodiva od njegovega preprostega domovanja do bližnjega vrta.

Kot za šalo po poti nabere debel šop špargljev, ki jih moje nevajeno mestno oko niti slučajno ne zazna. Nara pa, kot bi bil telepatsko povezan z divjimi užitnimi rastlinami; med hojo le stegne roko in sestavine za kosilo so brž pripravljene: poleg špargljev še vršički trpotca, koromač, škrbinka, divji por, divji drobnjak, koper, rukola in - marjetice.

Vse to se znajde v omaki za testenine, in kosilo na svežem zraku tekne kot že dolgo ne. Moj gostitelj je odličen kuhar; vodi tudi delavnice vegetarijanske prehrane in pogosto kuha za izbrano družbo na raznih delavnicah ali porokah.

Če bi divje beluše kupil v trgovini, bi na mesec zanje porabil okrog štiristo evrov, izračuna. Bogat je! Pa ne samo zaradi zneska, ki ga mesečno prihrani, ko z užitkom nabira hrano v naravi. Bogat je tudi zato, ker je tako rekoč vseskozi na dopustu. Zato, ker počne stvari, ki jih ljubi, in ker večinoma dela prostovoljno ter tako izraža svoje notranje bogastvo. Tudi s surfom lahko zareže v morske valove, kadarkoli ga pokliče veter. Saj res, koliko je vredna svoboda, ko ti ni treba sklepati nikakršnih kupčij?

Navodila za uporabo

Pomislim, da je Nara Petrovič nekakšen sodobni robinzon. Še preden misel izgovorim, tudi sam zase uporabi to besedo. “Čeprav mi je Jules Vernov Skrivnostni otok ljubši od knjige o Robinsonu Crusoeju,” pripomni.

Rodil se je v Beogradu. Ko je bil star štiri leta, se je s starši preselil v Slovenijo. Večino mladih let je preživel v Mariboru, nato se je preselil v Ljubljano, kjer je bil šest let član skupnosti Hare Krišna.

“To je bila super izkušnja. Prava duhovna vojska, kjer se naučiš discipline. Če znaš to prerasti, je v redu. A psihološko je težko. Nekatere stvari, ki so pristno duhovne, se pomešajo z duhovno odvisnostjo,” pripoveduje.

Zatem je veliko potoval po svetu in napisal štiri knjige. Med njimi je najbolj priljubljena Človek: navodila za uporabo.

V javnosti je vzbudil pozornost, ko se je šaljivo proglasil za fekologa in ljudi učil, kako se izogniti straniščni školjki in veliko potrebo opraviti čepe. O obredih, povezanih s tem vsakdanjim opravilom, ima Nara izdelano tudi psihološko ekspertizo. A fiziološki razlogi proti uporabi straniščne školjke so ljudi bolj prepričali. “Problemi, ki so posledica naših navad, so resni,” ugotavlja samooklicani fekolog. “Ljudje mislijo, da se šalim. A če se človek ne zaveda in ne sprejema svojega najosnovnejšega biološkega odpadka, je hudo. Straniščna školjka zelo negativno vpliva na telo. Sedimo, noge nam visijo, trebušna votlina ni podprta z bedri kot takrat, ko čepimo. Črevo je med odvajanjem na školjki pod pravim kotom in zaprto z mišico. Nisem presenečen, da ima toliko ljudi ima težave z zaprtjem,” resno doda.

Povezani smo močnejši

Če si ljudje nakopljemo toliko problemov zaradi napačnih navodil za izvajanje povsem običajnih bioloških potreb, potem res ni čudno, da si marsikdo, tako kot Nara Petrovič, zaželi preprostejšega življenja. O tem in še o čem je razmislil tudi v knjigah Bog: navodila za uporabo, Zaklad z otoka Sumsama in Tri redeče niti, knjigi o osebnosti rasti. Sodeloval je tudi pri prevajanju knjig Vladimirja Megreja, ki je ljudem prenesel sporočila Anastazije, puščavnice iz Sibirije. Ta med drugim govori tudi o rodovnih vaseh, posebni obliki ekoloških skupnosti.

Prav ti zapisi so Naro navdušili za življenje v naravi. “Nekateri gremo še dlje in razmišljamo o ekoloških naseljih, kar je širše od ekoloških vasi. Ljudje si lahko tudi v mestih uredijo vrtove; na balkonih, strehah ... Na Danskem in Nizozemskem sem videl, kako ljudje z življenjem v skupnostih zmanjšajo porabo denarja in energije. V bloku najamejo skupno stanovanje, ki jim služi za kuhinjo in otroški vrtec. Pa v boljšo izolacijo vložijo denar, da potem manj porabijo za kurjavo. Take skupnosti so odporne, trdne, veliko bolj, kot če ljudje živijo drug mimo drugega.”

Petrovič v Istri živi slabih pet let. Ko se je nekoč sprehajal v okolici Pomjana in nabiral šparglje, ga je prešinilo: “Tu je moj dom!”

Izkušnja je bila skoraj mistična, priznava. Življenje v naravi doživlja navdušeno, a ne preveč romantično. Srečanje s kačo je lahko zoprna zadeva, dokler se ne navadiš. Zdaj se ob takem srečanju ustavi in kačo radovedno pogleda. Sprejemanje je očitno obojestransko. “Prijatelji so mi povedali, da mi je modras čuval dom, ko sem bil na potovanju. Ležal je na skali poleg sončne celice za proizvodnjo električne energije in se ni premaknil, dokler se nisem vrnil.”

Če z bosimi stopali stopi na trn, ga izdere, če mu klop spije nekaj krvi, ga odstrani. Pa ne samo enega. Največ jih je na svojem telesu naštel 99. Naenkrat. “Iskal sem še stotega, pa ga nisem našel,” se smeji.

Iz življenja v naravi ne gre delati cirkusa kot tudi limonade ne.

Pornič z žužki

Nekaj težav ima naš gostitelj z odgovorom na povsem običajno vprašanje, kako preživi dan. “Vstanem nekje med sedmo in deveto uro, kot nanese. Pozimi se zjutraj ogrejem tako, da žagam drva ali okopavam vrt,” začne dokaj smelo, nato pa mora že malce bolj pomisliti: “Skuham kosilo. Na računalniku kaj pogledam ... Poležavam, berem knjigo ... Letos pozimi sem bil zaposlen z lektoriranjem. Včasih sem tudi korektor. Tako zaslužim nekaj denarja. Pa s honorarji za članke in prevode ...”

Nato ga prešine! “Kaj počnem vse ljube dneve? Pokazal vam bom!” Na toplem soncu si sleče majico in se uleže v travo. Opazuje žuželke, ki obletavajo travniške cvetlice. “Anton Komat je nekoč dejal, da moraš pred naravo poklekniti, če jo želiš res videti. In jaz pokleknem! Opazujem rože, metulje, žuželke ... To lahko počnem ves popoldan. Sedim pred rožicami in opazujem. Veliko se dogaja. Rdeče-črni žužek je pravkar pristal na cvetu! Ni mi treba gledati dokumentarnih oddaj po televiziji. Samo pokleknem in življenje spremljam v živo. Včasih je treba malce počakati, da se dogajanje razvname. Tako si občasno ogledam tudi kakšen pornič, ko se imata dva žužka še posebej rada.”

Čutiti mraz in lakoto

Modrost, ki se medi med poležavanjem v travi, je žlahtna. “Danes nismo srečni, ker nimamo mej. Če ima človek meje, ima okvir. In znotraj tega okvira je laže najti srečo,” razmišlja Petrovič. Sociološke raziskave namreč kažejo, da so ljudje zelo nesrečni, če imajo preveliko izbiro. “Tukaj pa se zavestno postaviš v situacijo, ko si prisiljen sprejeti okvire bivanja. Ti te prisilijo, da se zaveš svojih resničnih potreb. Ne razumemo in ne čutimo svojih potreb, ker so stalno potešene. V naravnem okolju pa si včasih malce lačen, včasih te tudi zebe. Zato si prisiljen biti bolj buden, čuječ. Ko moraš ponoči ven, opaziš, ali sije mesečina ali je oblačno. Sediš, gledaš lističe, kako frfotajo v vetru, in poslušaš ptičke. To so drobne pozornosti, ki se jih naučiš v naravi.”

Ali z drugimi besedami: človek je najprej bitje narave, šele potem družbeno bitje. Ogled dobrega filma lahko zadovolji um, nikakor pa ne more potešiti naravnih potreb. Nepotešeni človek je večno nezadovoljen potrošnik. Tistega, ki živi z v skladu naravo, pa lahko neskončno poteši že pogled na solato v vrtu.

Če bi sklepali prehitro, bi morda zaključili, da je Nara Petrovič človek, ki je zbežal od ponorelega sveta. A to niti približno ne drži. Nara Petrovič je človek tega sveta in tega trenutka. Je tisti človek, ki je s svojo idejo ob pomoči nekaj predanih prijateljev lani 17. aprila na noge dvignil 250.000 Slovencev, ki so združili moči v akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu. V tej akciji je po uradnih podatkih sodelovalo okrog 13 odstotkov državljanov, kar pomeni, da je bila presežena kritična masa, ki premika meje družbene zavesti. Neuradno se je čiščenja udeležilo vsaj še enkrat toliko ljudi.

Očistimo Slovenijo

Začelo se je tako, da je Nara, navdušen nad izkušnjami svojih estonskih prijateljev, pomislil, da bi podobno akcijo speljal tudi pri nas. Vabilo na prvi sestanek je poslal na nekaj elektronskih naslovov. “Prišlo nas je 16, dva sem poznal, ostalih ne,” se spominja. Po razpravi je sledilo povabilo, naj tisti, ki mislijo resno, pridejo na naslednji sestanek. Prišlo jih je 25. In tako naprej, dokler se ni oblikovala skupina približno 60 ljudi, ki so kot eden delali za skupni cilj. Prostovoljno, brez obljube o plačilu.

Petrovič meni, da je k uspehu akcije najbolj pripomoglo to, da so člani organizacijske ekipe skupaj oblikovali idejo, ki so jo nato prevzeli in podprli vsi. “Samo tako je vsak posameznik takoj pripravljen prevzeti odgovorno vlogo v skupini. Ljudje podpirajo samo tisto, kar sami ustvarijo, to je filozofija za vsem tem,” razlaga. “Samo gledal sem, kako so garali! Po deset, 12 ur na dan, ob sobotah in nedeljah. Nekateri so poleg tega imeli še službe. Popolnoma smo se izželi v sedmih mesecih.”

Prostovoljstvo je edini način za uspešno izpeljavo projektov s tako velikim družbenim vplivom, meni Petrovič. Tudi če na koncu dobiš denarno nagrado, je to nagrada, ne pa prvi cilj in motiv, da si zavihaš rokave. Ekologi brez meja, kot so se poimenovali, so s svojo predanostjo tlakovali pot za naslednjo akcijo Očistimo svet v enem dnevu, ki bo 24. marca prihodnje leto.

Doma v naravi

Zaradi preprostega življenja, ki ga je izbral, ima večji občutek za realnost, je prepričan Petrovič. Ne izgublja se v abstrakcijah. “Denar vedno pride, ko ga potrebuješ,” verjame. Tudi za enomesečne počitnice v Nikaragvi, za katere je decembra porabil 1300 evrov. Spal je pri “kavčsurferjih” namesto v hotelih in se imel naravnost fantastično.

“Samo preživetje v naravi se mi ne zdi tako bistveno. Bolj pomembna je integracija človeka v naravno okolje, ponovno vzpostavljanje ravnovesja,” meni. Tudi, če gre potem tak “naravno integrirani” človek po hrano v supermarket? “Tudi,” pribije. “Verjetno pa bo čez čas spoznal, da ga bolj veseli zaviti na tržnico ali do bližnjega kmeta.”

Povsod je lepo, doma je najlepše. “Ko se vrnem v ta gaj in se uležem v posteljo, sem tako vesel, da bi kar zavriskal.” priznava Nara Petrovič. “Preprosto življenje je danes luksuz, obilje pa breme. In biti bogat, pomeni, da stoodstotno uživaš v tistem, kar imaš.”

ALJA TASI


Povej naprej: