Živahno življenje v kraškem podzemlju

Ob vse bolj neučinkovitih antibiotikih so strokovnjaki ugotovili, da si lahko pomagajo z bitji, ki živijo globoko pod zemljo. Da so jamski hrošči zanimivi za farmacevtsko industrijo, pa je le ena od ugotovitev na zadnjem mednarodnem kongresu biospeleologov v Postojni.

Proteus, ki ga poznamo tudi pod imeni  človeška ribica, protej ali močeril, je simbol slovenske jamske biodiverzitete Foto: Bogdan Macarol
Proteus, ki ga poznamo tudi pod imeni človeška ribica, protej ali močeril, je simbol slovenske jamske biodiverzitete Foto: Bogdan Macarol

Kraški svet, ki predstavlja kar 44 odstotkov ozemlja Slovenije, s Postojnsko jamo na čelu, označujemo kot zibelko biospeleologije, vede o živem svetu v podzemlju. Da je ta veja biologije v Sloveniji še vedno v svetovni špici, se je potrdilo tudi na nedavno končani mednarodni konferenci o biologiji podzemlja.

Glas o čudesih iz Slovenije je v svet ponesel že Janez Vajkard Valvasor s prvim opisom proteusa (človeške ribice). Takratni ljudje so človeške ribice imeli za zmajeve mladiče in so z njimi krmili kokoši. Dejstvo, da so domače jame daleč prekašale vse, kar je polihistor s Kranjskega videl v tujini, ga je gnalo, da je veliko tega popisal v monumentalnem knjižnem delu Slava vojvodine Kranjske. V njej zabeleženega prvega jamskega hrošča na svetu je šele leta 1831 (naslednjega iste vrste pa še 16 let kasneje) globoko v Postojnski jami pod kapniško goro Kalvarijo nepričakovano našel pomožni svetilničar in vodnik po Postojnski jami Luka Čeč. Izročil ga je kustosu ljubljanskega deželnega muzeja grofu Francu Hochenwartu, ta pa znanemu zbiralcu hroščev Ferdinandu Schmidtu, ki je leto kasneje svetu oznanil pomembno odkritje o nenavadnem jamskem hrošču, poimenovanem drobnovratnik.

Nepričakovane najdbe tudi drugih zanimivih jamskih živali v slovenskih jamah so zbudile veliko pozornost tujih naravoslovcev in kronanih glav. Z zibko v Postojnski jami pa se je rodila nova veda - biospeleologija.

Za razliko od prejšnjih svetovnih posvetov biospeleologov, ki so bili “zgolj” simpoziji, je Mednarodno združenje za podzemno biologijo letos v Postojni prvič organiziralo konferenco z več tematskimi simpoziji, ki se jih je udeležilo skoraj 200 znanstvenikov iz 24 držav. Organizacijo dogodka so zaupali domači ekipi, v kateri so bili: dr. Peter Trontelj (Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani), dr. Tanja Pipan (Inštitut za raziskovanje Krasa ZRC SAZU) in mag. Slavko Polak (Notranjski muzej v Postojni).

V kraških jamah domujejo zlasti živali in glive. Rastlin zaradi odsotnosti svetlobe globoko v jamah ni; pri tem so izjeme alge, nastanjene okrog občasno prižganih luči. “Če smo donedavna mislili, da so se živali z izvorom na površju v te ekstremne ekosisteme naselile pred nekaj 100.000 leti, kažejo najnovejše ugotovitve, z najdbami ujetih insektov v fosilnem jantarju, da se je ta proces dogajal že pred vsaj 30 milijoni let, torej v času dinozavrov,” je eno od novosti s konference povzel Polak. V podzemlju postojnsko-planinskega jamskega sistema, ki je najbolj raziskano, živi kar 99 vrst troglobiontskih živali (podzemeljskemu okolju tako prilagojenih vrst, da zunaj jam ne morejo preživeti), tako vodnih kot kopenskih, kar uvrsča ta sistem na prvo mesto svetovne lestvice z jamskim živalstvom najbogatejših jam. Če prištejemo še redne in občasne obiskovalce jam (troglofile in trogloksene), lahko samo v Postojnski jami naštejemo več kot 150 vrst živali. “In še se najdejo nove vrste. Sam sem tako pred kratkim opisal dve novi vrsti jamskih hroščev, najdenih na Snežniku,” je biospeleološko pomembnost tega območja utemeljil Polak, ki je uredil podzemeljski vivarij Proteus v okviru Postojnske jame.

Značilnost jamskega okolja so tema, relativno konstantni temperatura in vlaga ter pomanjkanje hrane, zaradi česar je jamskim živalim postopoma zakrnelo vse, česar ne potrebujejo in ne morejo uporabljati: telesno barvilo in celo oči. Nasprotno so se jim močno podaljšale noge in tipalke ter pomnožila vohala in čutila za okus, tip in zračne tokove. “Poleg raziskav biodiverzitete, po njeni pestrosti dinarski kras slovi in je vodilni v svetu, kraške jame omogočajo tudi raziskave evolucijskih mehanizmov z modeli, ki nam razlagajo splošno evolucijo, njene zakonitosti in trende,” je akademsko plat dela slovenskih biospeleologov osvetlil Trontelj.

“V nasprotju s trenutnimi fizikalno-kemijskimi raziskavami, organizmi dobro kažejo na stalne in občasne vplive iz okolja, saj so z njim neločljivo povezani. Jamski organizmi, ki so še bolj občutljivi na motnje, nam tako posredno kažejo tudi na vplive in spremembe iz površja. Če smo proteusa nekoč našli že nekaj metrov od vhoda v Planinsko jamo, se sedaj umika v dele jam, ki so manj onesnaženi. Hvale vredno pa je, da se začenjamo zavedati, in pri tem so vodilni mladi, da je narava vrednota sama po sebi,” je jamsko življenje opisala Pipanova. Njen sodelavec dr. Janez Mulec, ki se ukvarja z jamsko mikrobiologijo, pa je dodal: “Ob dejstvu, da se človeštvo sooča s problemom neučinkovitih antibiotikov, so ravno organizmi iz ekstremnih okolij, kar so tudi jame, postali zanimivi tudi kot vir novih antibiotikov, da ne omenim množice drugih koristnih snovi, za proizvodnjo katerih so zapisi v njihovih genih.”

Ob dejstvih, da so raziskovalci samo na območju Matajurja našli sedem vrst endemičnih jamskih hroščev in da je slovenski kras tudi po jamskem endemizmu vroča točka svetovne biodiverzitete, velja tudi po tej plati začeti spoštovati delo biospeleologov, ki delajo daleč stran od naših oči - globoko pod nami - v kraških jamah.

BOGDAN MACAROL


Najbolj brano