Železna poroka z Bogom

Efrem Mozetič se je rodil med prvo svetovno vojno (1918) in bil posvečen v duhovnika med drugo (1941). Dve leti po osamosvojitveni vojni pa je pri 75 letih starosti še zadnjič “menjal službo” in postal župnik v Šmartnem v Brdih. Sedaj, v 94. letu življenja, je priljubljeni duhovnik z množico vernikov obhajal železno mašo.

Za duhovnike sicer velja, da v primerjavi z vsemi drugimi poklici živijo najdlje. A vendarle, 70. obletnice posvetitve v mašnika ne doživi vsak. Letos so v Sloveniji železno mašo obhajali le štirje. Edini od njih, ki pa je železno obletnico “poroke” z Bogom praznoval slovesno z množico vernikov, je Efrem Mozetič.

Priljubljeni duhovnik, ki jesen življenja preživlja z duhovniškimi kolegi v vipavskem centru starejših Pristan, se je rodil v zadnjem letu “velike” vojne, ko je takratni Avstro-Ogrski še trdno v sedlu vladal presvitli cesar Karel Habsburško-Lotarinški. Na svet je privekal na zadnji dan januarja v Mirnu pri Gorici. Zanimivo, da se je v Mirnu rodil še en znani duhovnik z enakim priimkom, ljudski zdravnik Ivan Mozetič (1889-1971). A Mozetiča, ki sta tudi prijateljevala, si nista v sorodu.

Postati duhovnik si je želel že pred vstopom v osnovno šolo. Ljubezen do materinščine sta mu dala starša in ga navduševala za slovenski verski tisk. Pri desetih sta ga poslala v goriško Alojzijevišče. Glasbo ga je učil Lojze Bratuž, ki so ga fašisti zastrupili s strojnim oljem, verouk pa drugi veliki antifašist in danes svetniški kandidat, Filip Terčelj. V goriškem semenišču, klasični gimnaziji, se je slovenščine učil le še kot tujega jezika, tako kot latinščine in grščine. Nemščine pa se je lotil sam. “To se mi je izredno poplačalo med vojno,” pove.

Gospod nunc

Njegov najlepši spomin iz študentskih let je romanje na Višarje - s kolesom. In to z običajnim, ne pa s kakim lahkim gorskim kolesom iz aluminija in najmanj 24 prestavami.

V zadnjem letu študija je imel težave z glavoboli, zato ni mogel sedeti pri knjigah. Sklenil je, da bo naredil premor na gorskem zraku, daleč stran od pisalne mize in šolskih knjig. Ivana Mozetiča, župnika v Ravnah nad Cerknim je poprosil, če bi lahko nekaj časa prebil pri njem. A že po nekaj dneh življenja pri rojaku, ki je slovel tudi kot zdravilec z zelišči, se je vse obrnilo. “Po enem tednu sem že šel peš v Šebrelje in si pri prijatelju sposodil knjige za študij,” pripoveduje živahni sogovornik. V naslednjih nekaj tednih je opravil vse manjkajoče izpite na teologiji in nadškof Carlo Margotti ga je konec junija 1941 v Gorici posvetil v duhovnika. Istočasno je bilo v goriški stolnici posvečenih enajst duhovnikov. Železni jubilej pa je dočakal samo Mozetič.

V rojstnem Mirnu je novo mašo pel teden dni kasneje, 6. julija 1941. Poleg velikega praznovanja v Mirnu se dobro spominja tudi utrinka: “Neka družina me je povabila domov, da bi blagoslovil njihovega dojenčka. Pokrižal sem ga na čelo in mu podelil novomašniški blagoslov.”

V nasprotju s tradicijo duhovniške službe ni začel kot kaplan, ampak že od prvega dneva kot župnik v Temnici in Lipi na Krasu. Domačini so ga kot dušnega pastirja klicali “gospod nunc”. Kdaj je bilo najtežje, ga povprašamo. “Vojni časi so bili težki. A tam sem bil najbolj duhovnik,” odgovori. V nemških čistkah je bilo na Krasu aretiranih veliko ljudi. S svojo avtoriteto in znanjem nemščine je pred internacijo rešil ogromno ljudi. Še nedavno ga je v Dutovljah na neki poroki ogovoril svat: “Gospod nunc, bil sem že na nemškem tovornjaku, pa ste me rešili.”

V veliki ofenzivi proti partizanom (1943) je Nemcem odgovarjal za moške, ki jih takrat v vasi ni bilo. Eni so bili v partizanih, drugi pa so se v strahu pred internacijo poskrili. Zato so ga kot talca odpeljali na Gorjansko pred vojaško sodišče. Po napornem zaslišanju so ga le izpustili. Njemu gre zahvala, da med vojno v vasi ni bila požgana nobena hiša.

Šola v zakristiji

Rad se spominja, kako mu je učiteljica italijanščine povedala, da so otroci v prostem spisu z naslovom Moj najlepši dan v tednu vsi po vrsti opisovali petek. Takrat je namreč Mozetič imel verouk. Otroci so imeli radi njegove didaktične prijeme s petjem in zgodbami. A Mozetič jih ni učil samo verouka, ampak tudi slovenščine. Ta je bila v šoli prepovedana, zato so duhovniki po navodilih nadškofa Sedeja od leta 1929 naprej verouk preselili v župnišča in zakristije. “Otrokom sem dajal prepisovati zgodbe Svetega pisma in Katekizem, da so se učili slovensko. Otroci pa so včasih po pomoti nesli v šolo veroučne zvezke. Italijanski učitelj mi je zato nekoč očital, da je našel cele naloge v slovenščini. Jaz sem se zagovarjal, da je to naravna pravica. Učiteljeva žena pa je bila na moji strani,” se posmeje Mozetič.

Takoj po kapitulaciji Italije, jeseni 1943, je ustanovil slovensko šolo tako v Temnici kot tudi v Lipi. V ta namen je izobrazil tudi dve učiteljici, zvezke in knjige pa je pripeljal s kolesom iz Gorice. Po več kot dvajsetih letih se je slovenska beseda vrnila v šole. K ustanovitvi slovenskih šol je duhovnike v Gorici spodbudil Filip Terčelj. “Začel sem učiti črke, velike in male tiskane. Kako tuli volk? Uuuu. Pa so se naučili črko u. Potem O. Oko je božji dar, varuj si oči. Še zdaj znam na pamet,“ se posmeje Mozetič. Že nekaj tednov kasneje, za silvestrovo 1943, je z otroki pripravil prvo predstavo, skeče in deklamacije. “Odraslim in staršem so prišle solze, ko so po mnogih letih slišali prosto govoriti slovensko besedo. Pouk smo imeli v šoli. Nemci so dovolili slovenske osnovne šole, v Gorici pa tudi srednje,” pripoveduje Mozetič in nadaljuje: “Na podeželju so poučevali župniki. Tako je poučeval Zaletel v Vojščici, Bogomir Berce pa na Vrabčah. Lahko bi jim rekli župnijske šole.”

Novi časi

Po koncu vojne se je veliko pogovarjal z duhovniškimi kolegi o tem, ali je bolje ostati na jugoslovanski strani razmejitvene črte ali na zavezniški. Mnogi so se bali prihodnosti in so se zato raje odločili za zamejstvo. Mozetič je ostal tostran meje zaradi slovenstva in zaradi ljudi, ki so mu bili zaupani. Spominja se, da so Francetu Bevku pisali pismo in ga prosili, naj se zavzame, da bi komunistična oblast dala duhovnikom “vsaj toliko svobode, kolikor smo je imeli pod fašizmom”.

Nova oblast je duhovnike silila, naj vstopijo v režimsko Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov Ljudske republike Slovenije (CMD). Šlo je za zametek ideje, da bi jugoslovansko Cerkev odcepili od Rima, ki se ni uresničila, je pa razdvojila duhovnike. “Vsi smo bili proti CMD. A potem smo se morali ukloniti, če smo hoteli sploh kaj narediti. Bili smo pod pritiskom. Župniki smo morali vlagati prošnje in prijaviti obrt,” pojasni Mozetič. Še danes ga boli, ko se spomni na “strupene očitke” nekaterih duhovniških kolegov, ki se niso včlanili v društvo.

V nekem smislu je bil komunizem še težji kot fašizem, razmišlja Mozetič: “Vsi smo bili enotno proti fašizmu, ker smo bili narodnjaki. Komunizem pa se nas je hotel polastiti v celoti. Oni so bili odrešeniki.”

Komunisti so imeli sistem zastraševanja, razlaga Mozetič. Vprašamo, ali je bil tudi kaj v zaporu. “Zaprt nisem bil niti en dan. Sem pa bil pri sodniku za prekrške ne vem kolikokrat. Tudi zasliševali so me. Enkrat so me poklicali na Udbo v Solkanu. Za mizo je sedel moški. A najprej sem spregovoril jaz, se predstavil in vprašal, kdo je on. Tega ni pričakoval, saj je mislil samo on postavljati vprašanja. Začel je jecljati in slednjič rekel, da je operativec.” Mozetič mu je, presenečenemu agentu, podal roko in rekel: “Torej ste tovariš Operativec.”

Mozetič na ljudi ni nikdar gledal s predsodki. Ne ločuje jih na verne in neverne. Vedno znova ponavlja, da Bog ni ustvaril komunista, kristjana ali Slovenca, ampak samo človeka. Pozna tudi formulo za večjo strpnost in spravo: to bomo po njegovih besedah dosegli, če bo vsak zase dal od sebe vse, kar lahko, in ne zvračal krivdo na drugega. Mozetič v vsakem človeku išče predvsem dobro.

Besede mu tečejo

Mozetič je bil spreten v besedi, kar so mu priznavali tudi zasliševalci. Tudi danes, z devetimi križi na plečih, veliko bere, se veliko pogovarja in debatira. Še nedavno se je v časopise oglašal s pismi bralcev.

Mozetič je preživel cesarja, dva kralja in celo vrsto predsednikov. Živel je v štirih državah in dal skozi tri totalitarizme. S humorjem in argumenti je bil vsem kos.

Danes režimov ni več. A vendar nekateri problemi ostajajo tudi v demokraciji. Mozetič pripoveduje, da je v ljudeh zaradi nekdanjega režima še vedno nekaj strahu: “Zvečer smo trije starejši moški klepetali. Ko je zazvonilo avemarijo, sem se pokrižal in začel moliti. A mislite, da mi je kdo odgovarjal? Bali so se. A koga, se vprašam. Samega sebe. Neverjetno, kaj pomeni strah. Ljudje se še danes bojijo vse povedati.” Zato se Mozetič priduša: “Za svobodo se moramo vedno boriti.”

Živahni Efrem Mozetič je svoj železni jubilej praznoval najprej v Mirnu, nato še v Šmartnem in Dutovljah. Za veliki šmaren pa so železnomašnika povabili še v Spodnjo Idrijo.

Praznovanja so bila slovesna, ljudi pa je prišlo ogromno. V rodnem Mirnu mu je pridigal Jurij Devetak, mirenski rojak, lazarist in misijonar v Makedoniji. Prav Devetak je bil namreč tisti dojenček, ki je pred sedmimi desetletji prejel Mozetičev novomašniški blagoslov.

TINO MAMIĆ

---