Zdravilo za neplodnost je - blato

V morskih plitvinah severne Dalmacije se ljudje že stoletja radi mažejo z blatom, ki velja za zdravilno. Mlajši se v temnosivo slano brozgo potapljajo zaradi neplodnosti, starejši zaradi revme. Skratka, blato za vse generacije.

Odpri galerijo

Iz Paga, mesta ob solinah, odrinemo na jug. Nekaj kilometrov se vozimo ob velikanskem polju solin, predmetu stoletnih želja mesta Zadar. Pozornost nam vzbudijo mnoge slanuše (halofiti), rastline, ki uspevajo v slanem močvirju ali slani prsti.

Precej bujna je ta halofitska vegetacija, kar je glede na rastline, ki sicer rastejo ob morju, nenavadno. Slano polje se razprostira na kar 220 hektarjih. Še danes, več kot 1100 let po prvi žetvi soli, se proizvodnja slanih kristalov, ki vsebujejo 75 mineralov, ni ustavila.

V paški Solani, največjih hrvaških solinah, bi letno lahko pobrali 30.000 ton soli, a je ne morejo toliko prodati, zato jo proizvedejo “le” 25.000 ton. Za primerjavo, to je desetkrat toliko kot v naših Sečovljah, kjer so paško tehnologijo prevzeli daljnega leta 1358.

Na dnu slanega jezera se je stoletja nabiral mulj, ki danes slovi kot peloid ali zdravilno blato. Tudi znanstveniki so potrdili njegove zdravilne učinke. Pomaga pri kožnih boleznih, revmi in neplodnosti. Za uro ali dve se namažeš po telesu, potem pa se vržeš v morje in blato spereš s sebe. Črnega zdravilnega blata malce neprijetnega vonja nima smisla nositi domov, saj učinkovitost izgubi že v nekaj urah. Mi smo to žal izvedeli šele, ko smo se vrnili domov.

Zelena Dalmacija

Podobno blato z enakimi učinki, ki je veliko bolj poznano, je tudi nekaj kilometrov stran, pri starodavnem mestu Nin. S Paga se na celino, do Zadrskega polotoka, pride po mostu, ki otok povezuje s kopnim že 40 let. Zelo prav je most Hrvatom prišel v domovinski vojni, ko je bila mlada država zaradi srbske okupacije Knina s širšo okolico prerezana na dvoje. Iz Zagreba do Splita se je zato lahko prišlo le prek Paga.

Čez most, ki se lepo ujema s slikovito in divjo pokrajino s pogledom na Velebit, smo tudi mi prišli v bližino Zadra, kjer je sicer gorata in skalnata Dalmacija povsem ravninska in zelena. Na plodni zemlji in v prijaznem podnebju človeški rod živi že skoraj 7000 let. Ilirsko ljudstvo Liburnov je svojo prestolnico postavilo na otočku v laguni, ki mu je danes ime Nin. Njihovo najvažnejše božanstvo je bila boginja lepote, ljubezni in plodnosti Anzotika.

Ali so Liburni vedeli, da ninsko blato učinkuje podobno kot priprošnja k Anzotiki, ne vemo. So pa za zdravilnost blata gotovo že vedeli Rimljani, ki so zasedli Liburnijo, mesto poimenovali Aenona in postavili velikanski tempelj s kipi rimskih vladarjev. Danes od njega ni ostalo veliko. A kosi natančno obdelanih kamnov, ki so jih odkopali arheologi, obiskovalcu dajo slutiti, kakšna kolosalna stavba je to bila.

Zibelka neodvisne Hrvaške

Današnji Nin po svetu še vedno slovi zaradi blata. Na Hrvaškem pa ga poznajo in množično obiskujejo predvsem zaradi nacionalne zgodovine. Nin je bil namreč politično, cerkveno in kulturno središče prve hrvaške države, neodvisne srednjeveške kneževine vse od 21. maja 879 naprej.

Pred obiskom srednjeveškega Nina smo se najprej zapodili na ozki in dolgi peščeni polotok, imenovan Kraljičina plaža. V prihodnjih letih bo ob laguni zrasel velik zdraviliško-hotelski kompleks, za zdaj pa je narava razmeroma nedotaknjena. Lagunska plitvina, ki se zajeda v kopno na eni strani plaže, je bila polna morskih pajkov in rakovic. Bosonogi tek po plitvini se zato ni obnesel, saj je bilo treba paziti na množico morskih premikajočih se oklepov.

Ene živalce so bile povsem miroljubne in so se hitro zarile v blato, ko si se jim približal z nogo. Druge pa so bile bojevite: zagnale so se proti prihajajočim prstom, zato je bil umik neizbežen. Njihovi naskoki so bili prav zabavni, saj so v želji po napadu, tako kot v risanki, pognale svoje klešče kar ven iz vode. Tudi naši najstarejši je ob tem hihitanje kar zamrlo v ustih.

Veseli smo se vrnili v kamp ob plaži, ki bi zaradi platan bolj spadal v predmestje Karlovca kot pa na Jadran. Naši otroci so v kampu edini primerki podmladka homo sapiensa, zato nama je z ženo med samimi upokojenci zaradi našega vrveža kar malce nerodno. September na Jadranu pač.

Sprehod po mestu začnemo na glavnem kamnitem mostu in skozi mestna vrata, na katerih ponosno vihra hrvaška trobojnica. Prijetno urejeno mestece slovi predvsem po verskih objektih: poleg rimskega templja je cela vrsta srednjeveških cerkva, med katerimi sta kar dve stolnici.

Medtem ko so Rimljani tu pred dobrimi 1900 leti postavili največji tempelj na vzhodnem Jadranu, pa so Hrvati kakih 800 let kasneje zgradili najmanjšo katedralo na svetu. Stolnica sv. Križa je dolgo razvnemala strokovnjake, ki so se spraševali, zakaj tako umetniško dovršena stavba nima simetrično postavljenih oken. Razlagali so si, da stavbarski mojstri niso bili najbolj vešči tega posla. A pred nekaj leti so ugotovili, da cerkev, ki je 36 korakov (devet metrov) dolga, široka in visoka, ni le svetišče, ampak hkrati tudi svojevrsten koledar. Nepravilne oblike so namreč sledile sončnim žarkom v času enakonočja in sončnega obrata (solsticija).

Nedaleč od najmanjše stolnice na svetu, ki brez notranje opreme spominja na muzej, je glavna stolnica, posvečena sv. Anzelmu. Tudi ta, ki je bila med našim obiskom polna glasno prepevajočih veroučencev, je v nečem naj. Gre namreč za najstarejšo hrvaško stolno cerkev. Postavili so jo na temeljih rimskega svetišča že v prvih krščanskih časih. Tako kot Rimljani so tudi kristjani okoli cerkve pokopavali mrtve. V njej je verjetno stala znamenita kamnita šesterostrana Višeslav krstilnik; gre za hrvaškega kneza, ki je vladal okoli leta 800.

Zanimivo je, da je krstilnica v času beneške zasedbe morala v Benetke. V času političnega sodelovanja med fašistično Italijo in medvojno neodvisno Hrvaško (NDH) pa sta državi zamenjali nekaj dragocenih spomenikov, zato je krstilnica prišla “nazaj” v Zagreb. Od tam je pot nadaljevala v Split, kjer je še danes, v Ninu pa se mora tamkajšnji lepo urejeni arheološki muzej zadovoljiti s kopijo.

Ker so se med obiskom mesta naše kratke jesenske počitnice že skorajda iztekle, smo avtodom pospravili in se počasi odpravili nazaj proti - kot so precej poročali tudi hrvaški mediji - poplavljeni Sloveniji. Slovo od Nina pa smo zares vzeli šele dober kilometer ven iz mesta, kjer stoji sijajna cerkvica sv. Miklavža. Vidna je že od daleč, saj je postavljena na hribčku. Arheologi sklepajo, da bi vzpetinica utegnila biti umetnega izvora. Liburni, ki jih je v današnjem mestecu s poldrugim tisočem prebivalcev v stoletjih pred Kristusom živelo kar 40.000, so namreč verjetno nasuli gomilo kot grob kakega svojega vladarja.

Legenda, ki sicer ni dokazana, pripoveduje, da je k cerkvici romal tudi vsakokratni novi hrvaški vladar in z izproženim mečem proti vsem štirim stranem sveta označil svojo oblast. Kaj je bilo res in kaj ne, bodo ugotavljali zgodovinarji, zdaj je gotovo le, da je bila Nikolajeva cerkvica zgrajena v začetku 12. stoletja. Cerkvica s tremi apsidami ima tloris grškega križa, ki malce spominja na triperesno deteljico. Streho so ji povišali v času turških vpadov in jo spremenili v trdnjavico, kar je navdušilo tudi naše otroke, da so se v hrib zagnali kot vitezi osvajalci. Obleganje ni bilo uspešno, saj se je cerkev ponovno “obranila” vsiljivcev, in to samo s preprosto ključavnico.

Vrnitev proti severu pa kljub tej neosvojeni trdnjavi ni bila prav nič žalostna. Navdušila nas je jadranska magistrala, ki smo jo pred leti preklinjali zaradi njene serpentinaste neskončnosti. Po izgradnji avtoceste med Zagrebom in Splitom se je spremenila v turistično zanimivost. Redek promet, slikoviti razgledi in prelepa divja pokrajina. Po zgledu ameriške Route 66 bi jadransko magistralo veljalo označiti, zaščititi in, kajpada, oglaševati. Osebno pa bi še raje videl, da magistrala ostane taka, kot je, saj je brez množice turistov veliko bolj očarljiva.

TINO MAMIĆ

(konec)

---