sobota, 21. januar 2012
S tandemskimi poleti si je Primož služil kruh tudi v Južni Afriki
Foto: PRIMOŽ PODOBNIK
Foto: OSEBNI ARHIV P. PODOBNIK
Primož na štartu svetovnega pokala v Kolumbiji, januarja 2011
Foto: OSEBNI ARHIV
Foto: OSEBNI ARHIV
Odtlej vsako leto preživi v zraku od 200 do 250 ur. Od leta 2006 je član slovenske reprezentance v hitrostnih preletih z jadralnim padalom. Zadnje čase se s padalstvom tudi preživlja; s tandemskimi poleti in z vodenjem tujih padalcev, ki v vse večjem številu prihajajo v Vipavsko dolino in Posočje, kjer so razmere za jadralno padalstvo idealne.
Zrak je njegov element. Po vsakem daljšem poletu pa potrebuje kakšno uro miru za ponovno prizemljitev. Te dni je v Mehiki. Na finalu svetovnega pokala v hitrostnih preletih. Držimo pesti.
>Kdaj ste začeli z jadralnim padalstvom in kako?
“Začel sem leta 1997. Zanimivo pri tem je, da me to na začetku sploh ni zanimalo. Oče me je tri leta nenehno nadlegoval, naj grem z njim gledat padalce, pa nisem hotel. Potem je nekega dne privlekel padalo domov, in sva poskusila. In ko sem se prvič dvignil v zrak, sem vedel, da je to prava stvar. Potem je šlo vse zelo bliskovito naprej, in po enem letu sem že tekmoval.”
> Je to adrenalinski šport?
“Na začetku je adrenalin vsekakor prisoten. Ker še ne poznaš dobro razmer, je adrenalinsko, če pride v zraku do zapiranja padala ali do letenja v turbulenci. S časom pa niti ne več tako zelo. Precej adrenalinsko je na primer akrobatsko letenje. Zame pa je letenje zanimivo predvsem zato, ker ko letim, ne mislim na nič drugega. Stoodstotno sem v tem.”
>Tekmujete v hitrostnih preletih z jadralnim padalom. Za kaj gre pri tem?
“Gre za od 30 do sto kilometrov dolga tekmovanja, med katerimi je treba preleteti določene točke. Hkrati je lahko v zraku po sto pilotov. Zmaga tisti, ki prvi preleti vse točke.”
“Velika prednost Vipavske doline je, da ima ogromno letalnih dni na leto, poleg tega pa je letenje tu relativno varno, ker ni velikih turbulenc.”
>Kolikšna je nevarnost trkov glede na to, da vas je toliko v zraku?
“Nevarnost obstaja, a na tekmovanjih so piloti dobri, tako da do trkov ne prihaja. To se zgodi zelo redko.”
>Kaj pa med treningi, ko je ob lepem vremenu v zraku lahko tudi veliko začetnikov?
“Treniram večinoma sam. Začetnikom se izogibam, ker še niso vešči letenja. To sicer ni problem, ker se začetniki zadržujejo bolj na enem mestu, sam pa grem daleč stran.”
>Kolikšen je vaš dolžinski rekord z jadralnim padalom?
“220 kilometrov, kar ni huda daljava za jadralno padalo, saj je svetovni rekord 500 kilometrov. To sem preletel s Soriške planine v Italijo, skoraj do reke Piave in nazaj.”
“Več kot je ljudi, ki letijo, več je nesreč. Do nesreč prihaja zaradi nepoznavanja terena in letenja v razmerah, ki jim ljudje niso dorasli. Vedno enaka zgodba. Povsod.”
>Katera je vaša najboljša uvrstitev na tekmovanjih?
“Zmaga na tekmovanju za svetovni pokal na Japonskem. Na posameznih tekmovanjih za svetovni pokal mi manjkajo samo tretje, deveto in deseto mesto. V skupnem seštevku pa sem bil enkrat četrti in enkrat šesti. Bil sem tudi na dveh svetovnih in dveh evropskih prvenstvih. Na evropskem prvenstvu v Srbiji sem bil peti, na svetovnih prvenstvih pa do zdaj nisem imel sreče.”
> Leteli ste že po vsem svetu. Kje še niste bili?
“V Severni Ameriki. Tam sem sicer bil, nisem pa letel. Morda bom letos, ko bo tam eno od tekmovanj za svetovni pokal.”
> Katera je bila najbolj neprijetna izkušnja, ki ste jo doživeli v zraku?
“Za seboj imam že nekaj nesreč. Najhujša je bila, ko sem v zraku trčil z drugim padalcem.
Pri tem je zanimivo, da sva bila v zraku samo dva, pa drug drugega nisva videla. Čuden dogodek. Zapletla sva se, tako da sem treščil dol v kamnit zid, drugi pilot pa je k sreči obvisel na drevesu. Takrat sem ležal tri tedne v bolnišnici zaradi poškodbe hrbta, kar je tudi najbolj pogosta poškodba pri padalstvu.”
“Po tekmovanju greš ven in spiješ tri piva in je vse o.k. Dan zatem pa se lahko spet boriš za zmago. Jadralno padalstvo je eden redkih športov, ki to dopušča.”
>Kako visoko sta bila, ko sta trčila?
“Jadrala sva kakšnih 200 metrov nad tlemi, potem pa sva se, prepletena, vrtela proti tlom. Ni šlo za prosti pad, saj sta padali v določeni meri vendarle blažili padec, vseeno pa je bil udarec ob padcu kar temeljit.”
>Ste takrat pomislili, da bi nehali leteti?
“Ja, ampak samo takoj po nesreči, ko je bilo najhuje. Ko sem se zbudil iz nezavesti, sem si rekel, da je zdaj pač dosti. Takoj, ko sem prišel k sebi, pa me je spet zgrabilo. Ob nesreči sem imel počeni ledveno in vratno vretence, pa tudi notranje poškodbe pljuč, a danes ne čutim več nobenih posledic. Je bila pa to trda šola. Od leta 2002 nisem imel več nobene nesreče.”
>Koliko ur na leto preživite v zraku?
“Od 200 do 250 ur. Recimo, da sem v 14, 15 letih, odkar letim, v zraku preživel okrog dva tisoč ur.”
>Kako je s strahom pri jadralnem padalstvu?
“Strah me je vsakič, ko sem v zraku, razen ko so razmere res zelo mirne, kadar ni nobene turbulence. Ni pa to tisti strah, ki te blokira, ampak zdrav strah, ki te drži budnega. Tisti, ki trdi, da ga v zraku ni strah, pa je ali nor ali laže.”
“Strah me je vsakič, ko sem v zraku, razen ko so razmere res zelo mirne, kadar ni nobene turbulence. Ni pa to tisti strah, ki te blokira, ampak zdrav strah, ki te drži budnega.”
> Kakšni so občutki, ko ste gor, visoko nad tlemi?
“V zraku se dobro počutim. V letenju res uživam. Dobro mi gre. Zadeve imam bolj ali manj pod nadzorom. Ne vem, zdi se mi, da ... no, da živim v zraku. Pri tem je zanimivo, da potrebujem po tekmovanju, ki traja na primer štiri ure, eno uro za to, da spet normalno funkcioniram na tleh. Enostavno se moram prizemljiti; do takrat pa ne morem ne jesti ne piti. Potrebujem svoj mir. Nekateri lahko takoj po pristanku na široko razpravljajo, sam pa sem med jadranjem očitno tako zbran, da potrebujem nekaj časa, preden pridem k sebi.”
>Kje vam je bilo do zdaj najlepše leteti?
“Če se mi je kaj res vtisnilo v spomin kot nekaj posebnega, je bilo to v Avstraliji, kjer smo šli po tekmovanju letet na plažo. Letel sem brez čelade in bos, tako da sem drsal z nogami po pesku. To je bil res poseben občutek, sicer pa ima vsak kraj svoj čar.”
>So razmere za jadralno padalstvo na Goriškem res toliko boljše kot drugod po Evropi?
“Velika prednost Vipavske doline je, da ima ogromno letalnih dni na leto, poleg tega pa je letenje tu relativno varno, ker ni velikih turbulenc. Greben je velik in ustvarja odlično dviganje za padalce. To je dobro za začetnike in za izkušene pilote. Največja prednost pa je število letalnih dni, saj je možno tu leteti tudi pozimi, kar je res fenomenalno. Vse več ljudi prihaja sem. To je še dodaten znak, da so razmere res izvrstne.”
>Bi lahko te prednosti še bolje izkoristili?
“Absolutno. Mislim, da bi bilo najbolje, če bi pristajališče v Šmihelu vzel v roke kdo, ki bi bil res podjeten. Kdo, ki bi imel voljo in znanje za delo z ljudmi. Tam bi lahko nastal velik paragliding center. Z okrepčevalnico, restavracijo, prenočišči, prodajalno opreme in testnim centrom za padala. Posel bi lahko cvetel sto na uro.”
>Zakaj je pri jadralnem padalstvu toliko nesreč?
“Več kot je ljudi, ki letijo, več je nesreč. Do nesreč prihaja zaradi nepoznavanja terena in letenja v razmerah, ki jim ljudje niso dorasli. Vedno ista zgodba. Povsod.”
>Ali lahko padalca v zraku preseneti nenadna sprememba vremena?
“Vreme je do določene mere nepredvidljivo. Če so napovedane nevihte, lahko pričakuješ, da se bo naredil nevihtni oblak, in ko se začne v zraku temniti, je treba takoj na tla. Lahko pa se tudi zgodi, da te v zraku presenetita turbulenca ali sprememba vetra. To je vedno možno.”
>Kakšne so najhujše posledice vremenskih sprememb?
“Poznam zgodbe, ko so ljudje šli v nevihtne oblake. Najbolj znana je zgodba neke Nemke na svetovnem prvenstvu leta 2007 v Avstraliji, ki jo je oblak potegnil na 9500 metrov. Imela je veliko srečo, da je preživela. Če te nevihtni oblak posesa vase, se to običajno konča s smrtjo. Nevihtni oblak ima namreč zelo močno vertikalno gibanje, okrog sto kilometrov na uro, zelo hitro se širi, padalo pa je prepočasno, da bi mu ušlo. Če te ujame, te nenormalno hitro potegne s padalom v višino. Poleg tega so v oblaku veliki kosi ledu, strele in turbulence, tako da te pokončajo ali mraz ali turbolenca ali strela ali pa izstrelki kosov ledu. So pa taki primeri zelo redki, eden na tri, štiri leta.”
> Je torej jadralno padalstvo varen ali nevaren šport?
“Če si z glavo pri stvari in poznaš svoje meje, je precej varen šport. Bolj kot vožnja z avtom. Če pa si aroganten do narave in precenjuješ svoje sposobnosti, je lahko zelo nevaren. Si v zraku in lahko padeš na tla. Vemo, kaj se potem lahko zgodi.”
“Znana je zgodba neke Nemke na svetovnem prvenstvu leta 2007 v Avstraliji, ki jo je oblak potegnil na 9500 metrov. Imela je veliko srečo, da je preživela.”
>Ali pred letenjem še vedno vsakič preverite vremenske napovedi?
“Absolutno preverim vremensko napoved, in to na več naslovih. Na domači lokaciji pa že tako dobro poznam mikroklimo, da je dovolj samo pogledati v nebo in mi je hitro jasno, ali je vreme v redu ali ne.”
>V zrak pa ne greste le zaradi tekmovanja ali treninga ...
“Res je. Z jadralnim padalstvom se tudi preživljam, vozim tandeme, povsod, kjer me potrebujejo. Tudi v Južni Afriki sem to že počel. Skupaj s še dvema prijateljema, prav tako pilotoma, delamo tudi kot vodniki. Skupine tujih pilotov vozimo na vzletišča, jim svetujemo, kje leteti in kje ne, letimo z njimi in poskrbimo za vso logistiko.”
> Kaj vam je najbolj všeč pri športni, tekmovalni plati jadralnega padalstva?
“Predvsem to, da ta šport medijsko ni zelo izpostavljen in ti omogoča veliko svobode. Po tekmovanju greš ven in spiješ tri piva in je vse o.k. Dan zatem pa se lahko spet boriš za zmago. Jadralno padalstvo je eden od redkih športov, ki to dopušča. Če si prepričan vase in v dobri formi, boš pač zmagal, tudi če nisi prav najboljši (smeh).”
> Brez volje in vztrajnosti pa tudi tu najbrž ni možno dosegati vidnih rezultatov ...
“Zagotovo, kot pri vsaki stvari. Ko sem se lotil jadranja, ni bilo nobenih tekmovalcev v Vipavski dolini. Na tekmovanja sem hodil sam. Naprej me je gnala le volja. Danes gledam nekatere mlajše kolege, ki brez svoje družbe enostavno ne gredo letet. Taki nimajo veliko možnosti, da bi dosegli dober rezultat. Enostavno moraš imeti veliko volje. Sam sem je imel ogromno in jo še vedno imam.”
> Kako dolgo nameravate še leteti?
“Mislim, da bom letel celo življenje oziroma dokler mi bo telo to dopuščalo. O tem sem povsem prepričan. Tudi po vseh kalvarijah, ki sem jih preživel, želja po letenju enostavno ni popustila. V bistvu razmišljam o letenju vsak dan, tako da ... To je preprosto moje življenje.”
NACE NOVAK