Veselka Šorli Puc, slikarka in pisateljica, ki je zaljubljena v Kras
Akademska slikarka Veselka Šorli Puc ustvarja v Krajni vasi, na skrajnem robu Krasa. S pokojnim možem Matjažem, ki je odločilno prispeval, da so Škocjanske jame danes na znamenitem Unescovem seznamu, sta obnovila staro kraško domačijo ne le po starih zgledih, ampak tudi s čutom za lepo.
Odpri galerijo
Foto: Jure Puc
Kot sodobna umetnica, ki je veliko ustvarjala tudi v starodavnih cerkvah, skuša v stari prostor vedno vstopiti spoštljivo. Spoštljivo pa vstopa tudi kot priseljenka v kraško vas. Prepričana je, da domačinom ne sme, pa tudi noče soliti pameti.
>Vajina priimka kažeta na primorsko poreklo ...
“Zgodovinsko gledano, ja. Oba priimka izvirata iz Primorske, če pa sežem še dlje nazaj, gre v obeh primerih za imeni nemških priseljencev. Kaj ni v teh povezavah nekaj značilnega za naš prostor?”
> Na kaj konkretno mislite?
“Živimo na območju, kjer se stikajo in mešajo velike geografske, podnebne, jezikovne, kulturne enote, kar vse je podlaga za izjemno pestrost in mnogovrstnost. Ko bi le to imelo več vpliva na našo zavest in način razmišljanja!”
Slikarka in publicistka Veselka Šorli Puc je bila rojena v Kranju (1949). Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gabrijelu Stupici, podiplomski študij pa pri profesorju Janezu Berniku (1974). Razstavlja doma in v tujini. Največ ustvarja v tehniki akvarela, klasične tempere in vitraja. Več kot sto njenih barvnih oken najdemo v Ljubljani, Celju, Polzeli, Novem mestu, Bovcu, Celovcu, Toulousu, Torontu in drugod. Detajl njenega vitraja v bovški cerkvi Device Marije v Polju je bil leta 1992 natisnjen na eni od prvih dveh slovenskih božičnih poštnih znamk. Šorli-Pucova ves čas tudi piše članke in eseje o umetnosti in kulturi. Pri tržaški založbi Mladika je izšel njen literarni prvenec Zgodbe z repom in glavo, pri celjski Mohorjevi družbi pa Ure pasjih dni. Trenutno je predavateljica in predstojnica na Oddelku za fotografijo Visoke šole za storitve v Ljubljani.
> Vrniva se k priimkoma.
“Šorli je priimek iz Baške grape. Po nagrobnih napisih je največ Šorlijev v Koritnici. Ena veja mojih prednikov se je tekom stoletij pomikala proti Tolminski, druga pa po Poljanski dolini proti Gorenjski. Med slednjimi je bil tudi moj ded. Daljni predniki mojega pokojnega moža Matjaža Puca pa so se domnevno najprej naselili na Colu nad Ajdovščino in se v obdobju fašističnega pritiska z družino preselili v Ljubljano.”
> Sedaj ste se potemtakem “vrnili” na Primorsko, točneje v Krajno vas na Krasu. Kako to?
(nasmeh) “Z možem sva imela vse življenje poseben odnos do Primorske, zlasti do Krasa. Moža, rojenega v Ljubljani, je še kot otroka Pavel Kunaver 'okužil' z ljubeznijo do Krasa. Postal je navdušen jamar, ki je v študentskih letih vodil projekt jamskega katastra in bil v številnih slovenskih jamarskih ekspedicijah. Matjaž pri razumevanju in doživljanju Krasa ni ostal le pri posameznih specifičnih naravnih pojavih, ampak je doumel, da gre pri Krasu za enkraten primer kulturne krajine.”
“Bistvo našega Krasa je tudi v tem, da je enkraten primer kulturne krajine.”
> Se je zato tako zavzemal za zaščito Škocjanskih jam?
“Bil je med pobudniki ideje, da bi Škocjanske jame vpisali v svetovno dediščino Unesca. V projektu za vpis je kot član ožje strokovne ekipe prispeval levji delež. Začel je tudi s pripravo zakona o zaščiti Škocjanskih jam in bil eden od pionirjev centra, ki se je nato tako lepo razširil. V času po osamosvojitvi je vodil ad hoc skupino za Škocjanske jame, pa tudi sicer storil veliko za zaščito in promocijo Krasa.”
> In potem sta si poiskala hišo na Krasu ...
“To je pa dolga zgodba. Najina želja je čakala na uresničitev več kot 30 let. Res je, da sva si že v začetku 70. let prejšnjega stoletja želela ustvariti dom na Krasu in se zato tudi poročila v Sežani. Skoraj sva že kupila manjšo hišo na robu Tomaja, ko je bil mož vpoklican v vojsko. Potem naju je življenje peljalo drugam. Ko pa sva praznovala srebrno poroko, sva se odločila, da greva na kosilo na Kras. Konec maja je tam prelepo - mlado zelenje, pa cvetje, omamni vonji, bleščeča svetloba … Začela sva se tolči po glavi - pa kje sva hodila vsa ta leta! Čeprav nama še ni bilo jasno, kako bova to izpeljala, sva se odločila, da kar najhitreje poiščeva staro, še nepredelano kraško hišo. Šele leto zatem nama je s pomočjo agencije in prijateljev to tudi uspelo. Hiša, natančneje domačija, saj gre za niz poslopij z borjačem in portonom, na eni strani zaprtim z visokim kamnitim zidom, je bila v obupnem stanju. A zidarska žlica se je še ni dotaknila in upala sva, da je ostala njena duša neokrnjena.”
“Zmotno je prepričanje, da je le sodobno praktično.”
> Kako sta se lotila obnove?
“No, v našem primeru je šlo za precej drugačno izhodišče, kot je v veljavi pri večini obnov, ali bolje, prezidav kraške arhitekture. Pod vplivom spoznanj in velikega spoštovanja do avtohtonega slovenskega stavbarstva, ki mi ga je od malega vcepljal moj pokojni oče, arhitekt, smo si zadali, da bomo izhajali iz danosti in ne bomo delali na silo; ne z ravnilom in šestilom, ne s tujimi materiali ali kakšnim drugim nelogičnim posegom. Ko smo se lotili prenove, sem v duhu obnovila dialog s pokojnim očetom in ga spraševala, kaj bi on storil v konkretnem primeru.”
> Na Primorskem se radi pritožujemo nad prišleki. Kako so vas sprejeli Kraševci?
“Na Primorskem ponekod res vlada negativno razpoloženje do kupcev starih hiš, ki prihajajo iz Ljubljane. Vedeti pa je treba, da zamer do Ljubljane ne gojijo le Primorci. Po drugi strani pa je res, da tudi v Ljubljani ljudje običajno z nezaupanjem gledajo nove sosede. Je pač tako, Slovenci težko in počasi sprejemamo druge in drugačne. Sama imam glede sprejetosti najrazličnejše izkušnje, med drugim, zlasti po zaslugi nekaterih sosedov, tudi zelo zelo dobre.”
“Slovenci težko in počasi sprejemamo druge in drugačne.”
> Iskanje sožitja med starim in novim je večno vprašanje, ki v cerkvah pride še posebej do izraza. Kako ste ga rešili vi?
“S tem vprašanjem se srečujem že 30 let. Kot umetnica vstopam v stari prostor spoštljivo in mu želim prisluhniti. Šele nato mu lahko dodam novo kakovost, ki pa mora imeti tudi svojo avtorsko težo.”
> Kako pa je na vas vplivalo različno okolje? Živeli ste v Argentini, na Češkem in v Iranu ...
“Življenjske postaje naše družine je določal poklic mojega moža, diplomata. Argentina je prinesla velik in malce nasilen rez v moje slikarstvo. Ravno takrat, ko se mi je zdelo, da sem imela največ dela in naročil, smo se odselili. To je bila odločitev za družino. V Buenos Airesu sem za dve leti skoraj prenehala ustvarjati. Res pa je, da smo tam opravljali pionirsko delo, saj je bilo treba veleposlaništvo vzpostaviti prav od temeljev. Tudi sinovoma sem morala stati veliko bolj ob strani, saj sta prišla v dvakratno tuje okolje: špansko govoreče velemesto in mednarodno ameriško srednjo šolo. Takrat sem se bolj posvetila pisanju.”
“Izkušnja materinstva mi je odprla nove dimenzije, tako v osebnostni kot tudi ustvarjalni rasti.”
> Kaj vam je prinesla vrnitev v stari svet?
“Češka je bila zame zaradi bogate kulture zelo navdihujoča. Zahtevno in težko iransko okolje pa me je povsem odvrnilo od slikanja. Dežela, v kateri začutiš korenine naše civilizacije, je na meni pustila neizbrisen pečat. Konec drugega leta pa sem prav v Teheranu zasnovala križev pot za novo kapelo pri sv. Antonu na Viču. In ta križev pot se je potem spremenil v resničnost.” (premolk)
> Vam nove življenjske okoliščine velikokrat prekrižajo načrte?
“Leta nazaj, preden sem zaključila slikarsko specialko na ljubljanski likovni akademiji, sem si še predstavljala, da vem, kako bo potekal moj ustvarjalni razvoj. Potem pa je moj mož zbolel za rakom, in v ospredje so stopile povsem drugačne skrbi. Ko sta se nama kasneje rodila sinova, sem se nekaj let izključno posvečala družini, za kar mi ni bilo nikoli žal. Edino, kar obžalujem, je to, da zdaj, ko ima starejši sin Martin otroke, nimam več časa zanje; pa še na drugem koncu Evrope živijo. Meni je izkušnja materinstva odprla nove dimenzije, tako v osebnostni kot tudi ustvarjalni rasti. Z leti sem spoznavala, kako pomembna v življenju je čuječnost. Bolje od tarnanja nad tem, da ni šlo po naših načrtih, je pogledati okoli sebe in se vprašati, kaj se riše na obzorju in kaj življenje od nas zahteva.”
> Je tudi vaša sedanja služba, vodenje visoke šole za fotografijo, pogled naprej?
“Naša šola za fotografijo je prva in edina tovrstna šola pri nas. Projekt je nov, zanimanje za vpis pa veliko. Z mlajšim sinom Juretom, ki je diplomiral na filmski in televizijski akademiji v Pragi in je motor tega projekta, živiva za šolo 24 ur na dan. Mislim, da je bilo zame v trenutku, ko se mi je življenje z moževo smrtjo povsem spremenilo, zelo pomembno, da sem sprejela takšen izziv.”
> Nekateri vas opisujejo kot sakralno slikarko. Kako se počutite v tej vlogi?
“Pravzaprav se z vprašanjem klasifikacij niti ne ukvarjam. Zame je bilo prvo povabilo k sooblikovanju sakralnega prostora, ki sem ga dobila pred skoraj 30 leti, velik izziv. Sakralni prostor je povsem drugačen od kateregakoli drugega. Zahteva veliko spoštovanja in posluha, s tem pa resnega študija, tehničnega znanja, obvladovanja večjih dimenzij itd.”
> Ali lahko umetnik, ki ni veren, ustvarja sakralno umetnost?
“O tem so svoj čas v Cerkvi veliko razpravljali. Čas je pokazal, da nihče ne more avtoritativno deliti ljudi na verne in neverne, tudi (ali zlasti) takrat, kadar sami sebe tako opredeljujejo. Prepogosto se zgodi, da ljudje, ki se imajo za vernike, počnejo stvari, ki so zelo daleč od vere ali povezanosti z Bogom. Po drugi strani pa tudi med ljudmi, ki se deklarirajo za ateiste, naletimo na osebe z izjemno močno etično držo. Duh veje, kjer hoče ... Zato imamo deklarirane neverne umetnike, ki so ustvarili izjemne umetnine sakralnega značaja. Eden takih je francoski slikar Pierre Soulages, ki je v srednjeveški opatiji v Conquesu, ki leži na poti sv. Jakoba, ustvaril čudovite vitraje. Očitno je pri srečanju s sakralnim prostorom doživel nekaj posebnega.”
> Sakralna umetnost torej ni le klasično upodabljanje Boga in svetnikov?
“Umetnost presega meje klasične ikonografije. Samo upodabljanje verskih prizorov na primer še ne zagotavlja, da bo umetnina vsebovala krščanskega duha. Lahko se zgodi, da ima veliko večjo izrazno moč povsem abstraktna umetnina, ki se nas dotakne s pomočjo barve in svetlobe. Poglejte srednjeveška barvna okna, kako delujejo na dva načina: po eni strani so natrpana z bibličnimi prizori, po drugi strani pa se z univerzalnim jezikom barve in svetlobe dotaknejo vsakega človeka.”
> Ali umetniki potemtakem dokazujejo, da se vernost ne meri le po številu obiskanih maš ali doslednem izpolnjevanju pravil verske skupnosti?
“Umetnost stremi navzgor. Če je ustvarjalec, pa naj bo slikar, kipar, arhitekt, glasbenik ali literat, pristen, se nagiba k presežnemu. Poglejmo, koliko je po svetu zlorab prav pri izražanju določene pripadnosti. Umetnik more, pa tudi mora, presegati ozke okvire. Naloga umetnikov je, da odpirajo okna tam, kjer jih nihče drug ne vidi.”
TINO MAMIĆ