Svoboda se ne proda niti za vse zaklade sveta

Noga, ki je v klancu do konca tiščala plin našega avtodoma, je nenadoma sama zdrsnila s pedala. Prekrasen razgled na Dubrovnik me prevzame. Z veliko težavo nogo prisilim, da spet pritisne na pedal za plin, in na prvem izogibališču se ustavimo.

Najlepši pogled na Dubrovnik se odpira kar z jadranske magistrale. Foto: Tino Mamić
Najlepši pogled na Dubrovnik se odpira kar z jadranske magistrale. Foto: Tino Mamić

Živa razglednica: bleščeča belina mesta, ki se stiska med temnomodrim morjem in strmim kamnitim pobočjem, poraščenim s temnozelenim grmičevjem in šopi rumenih cvetic.

V Dubrovnik smo se pripeljali z juga, po dveh tednih pohajkovanja po Črni gori. V bližini mesta najdemo v kraju Srebreno majhen avtokamp. Dva dni skoraj samo počivam. Osvežujoča in kristalno čista voda, kljub mivki in parkiranim čolnom. Veliko olajšanje čutimo tudi, ker ni več treba natančno preverjati poštenosti vsakega natakarja. Starejša otroka sta venomer v vodi, najmlajši še ne enoletnik pa ostaja trdno na kopnem. Trmasto, pravzaprav. Ko mu pomočim noge v resda junija še malce hladni južni Jadran, glasno zagodrnja in protestira ob vsesplošnem hahljanju ležečih na plaži. Spočiti nadaljujemo pot proti Dubrovniku.

Dubrovnik v cvetju

Že takoj po izvozu z jadranske magistrale človeku postane jasno, zakaj taka turistična slava tega mesta-republike: ogromno cvetja, bujni oleandri in košate bugenvileje, ki se jih ženski del ekipe kar ne more nagledati. Tu vijolične lepotice, ki jim vedno znova pozabim ime, v višino presegajo tudi več nadstropij. V mestu najdemo urejeno, čisto in poceni parkirišče. Za uro parkiranja v najprestižnejšem turističnem mestu Jadrana odštejemo manj kot evro.

Za avtodom je enaka cena kot za avtomobil. V nasprotju s prakso bližnjih črnogorskih mestnih parkirišč, kjer je ura parkiranja za avtodom tudi nekajkrat dražja od cene za avtomobil. Edina napaka, ki pa je povezana z geografskimi danostmi, so stopnice, ki vodijo do obzidanega strogega središča mesta. Kako bi to oviro premagali invalidi z vozički, ne vem. Mi pa smo zaradi prenašanja otroškega vozička na poti nazaj dihali na škrge. Kot da ne bi tovorili plastičnega otroškega vozička, ampak železnega rudarskega.

Prelepo mesto, kamniti konglomerat slavne zgodovine z vrsto obzidij, ki se že prav nepregledno pnejo eno čez drugega, je paša za oči slehernika, za zgodovinarja pa paradiž. In tolikokrat poudarjena glavna ideja, ki jo je uničil šele Napoleon s svetovno armado za zeleno mizo: LIBERTAS.

Spomnim se, kako smo se na fakulteti učili o številu oslov v posameznih karavanah, ki so prihajale v Dubrovnik. Nismo razumeli, zakaj bi se tega morali učiti. Danes, ko se o tem delu zgodovine ne spomnim skorajda ničesar več, pa vem, zakaj bi bilo dobro vedeti vse podrobnosti o karavanah. To ti da plastičnost, da si predstavljaš obseg trgovanja in samega mesta.

Mestne oblasti bi lahko za vstop v mesto mirno zaračunavale vstopnino, saj gre za pravi muzej na prostem. Med sprehodom po Stradunu mi v spomin in ušesa pride stara skladba Tereze Kesovije o tej široki glavni mestni ulici, prekrasni svetleči se beli promenadi. In ko zvon mestne ure odbije, mi v ušesih zazveni refren njenih “dubrovačkih zvonova”.

Cerkva in spomenikov je preprosto preveč, da bi jih lahko tu naštevali. Omenimo le nekaj biserov. Za ogled knežje palače, v kateri je po mesec dni noč in dan živel in delal vsakokratni vladajoči knez, nimamo dovolj denarja: plačilnih kartic ne sprejemajo, evrov pa tudi ne, kljub zasoljeni ceni. Petdesetak kun (dobrih sedem evrov) za odraslega in pol toliko za vsakega otroka. Zato si raje za precej manj denarja pred veličastno palačo med katedralo in cerkvijo sv. Blaža (Vlaha) privoščimo kavo in sladoled.

Etika in svoboda

Človeka še danes navdušuje tudi dubrovniška etika, poštenost njihovega trgovanja, zaradi katerega so zasloveli in obogateli. Nad ložo palače Sponza (1522), neke vrste zakladnico republike, piše: “Prepovedano nam je goljufati in krivo meriti. Ko tehtam blago, sam Bog tehta z mano.” V latinščini, kajpada.

Dubrovnik obiskovalca prevzame zaradi svetosti, ki so jo pripisovali svobodi. Geslo, ki je vklesano v kamen nad vhodom trdnjave Lovrijenac, bi si morala dati nad porton vsaka hiša: “Non bene pro toto libertas venditur auro.” In po naše? Svoboda se ne proda niti za vse zaklade sveta. Prevod je seveda moj in ne ustreza povsem, a rima je vendar rima.

Mogočno obzidje opazujemo samo od spodaj, saj bi bilo vzpenjanje z otroškim vozičkom po ozkih stopniščih v tisti vročini podobno poskusu samomora. “Tako ali tako si moramo kaj pustiti za prihodnjič,” me polna optimizma razvedri moja draga.

Besedilo in fotografije:

TINO MAMIĆ


Najbolj brano