Spremeniti je treba sebe, ne alkoholika

“V Al-Anonu sem doživela toliko lepega in dobrega, da se zdaj ne bojim več niti umreti,” pove sedemdesetletna Ivana, dolgoletna članica anonimnih svojcev alkoholikov. Pred enaindvajsetimi leti je pri nas začela delovati prva skupina, ki je zapolnila vrzel v pomoči zakoncem, otrokom, partnerjem, staršem, bratom in sestram zasvojenih z alkoholom.

Vsak član alkoholikove družine  ima svojo zgodbo o tem, kako je pri njem potekala pot nazaj v življenje Foto: Leo Caharija
Vsak član alkoholikove družine ima svojo zgodbo o tem, kako je pri njem potekala pot nazaj v življenje Foto: Leo Caharija

Danes, ko je na voljo toliko različnih terapij, terapevtskih skupin in skupin za samopomoč, si je težko zamisliti, da takrat zares ni obstajalo nič. “Moja mama je od svojega moža alkoholika, mojega očeta, odšla pri sedemdesetih letih, ko je bila duševno in telesno že povsem strta. Jaz sem svojega moža alkoholika zapustila pri petdesetih letih in s tem pridobila dve desetletji človeka vrednega in predvsem veselega življenja. Moja hči se je od alkoholičnega moža ločila pri tridesetih in stopila na povsem novo pot.” Ivana na primeru svoje družine ponazori, kako pomembne so skupine za pomoč anonimnih svojcev alkoholikov za posameznike in njihove družine.

Letos mineva šestdeset let od nastanka Al-Anona. Organiziranost in načela delovanja je prevzel od še starejših Anonimnih alkoholikov. Temelji na duhovnih izročilih, čeprav ne pripada nobeni sekti ali religiji. Je popolnoma samostojen v delovanju in tudi financira se s samostojnimi prispevki članov. Pomembno načelo delovanja je popolna anonimnost članov. Zelo pomembno priporočilo, ki ga Al-Anon daje svojim članom, pa je prepuščanje. Nihče namreč ni odgovoren za bolezen niti za ozdravljenje drugega človeka. S prepuščanjem se člani lahko odrešijo krčevite osredotočenosti na svojca. Naučijo se, da ne delajo ničesar za druge, kar ti lahko storijo sami zase. Skupine Al-Anon na Primorskem delujejo v Ilirski Bistrici, Kopru in Novi Gorici.

Skupina, ki zdravi

Alkoholik trpi zaradi lastne zasvojenosti in se utaplja v omami, svojci pa preživljajo pekel. Danes vemo, da je alkoholizem bolezen, ki temeljito naruši duševno in telesno zdravje vseh, ki z alkoholikom živijo. Za alkoholika pravijo, da ni nikoli do konca ozdravljen, pa tudi svojci alkoholikov ugotavljajo, da se za njih zdravljenje nikoli ne konča. “Soodvisnost pri alkoholizmu zahteva vseživljenjsko jemanje zdravil. In to zdravilo najdemo v Al-Anonu. Naše skupine so odprte, delujejo ves čas, tudi ob nedeljah, praznikih in med počitnicami. Bolezen takrat namreč ne spi,” pojasnjuje Cvetka, soustanoviteljica slovenskega Al-Anona. V Sloveniji deluje danes 33 tovrstnih skupin v različnih krajih, ena teh pa je namenjena najstnikom.

Vesnina zgodba

Vesna je žena alkoholika. Skupino obiskuje že osmo leto. Ko sta bila s sedanjim možem še fant in dekle, so vsepovsod, kamor sta šla, pili veliko alkohola. Nobeno praznovanje, pomemben dogodek, ples, izlet niso minili brez alkohola. “To se mi takrat ni zdelo nič nenavadnega in tudi sama sem v tistem času popila precej alkohola,” pravi. Ko pa sta se poročila, se je problem alkoholizma z leti stopnjeval in vse pogosteje je mož, zlasti ko je šel sam v družbo, vračal domov opit. “Začela sem se izogibati druženju s prijatelji, kadar sem vedela, da se bo alkohol točil v velikih količinah, in se mu moj mož ne bo znal upreti,” se spominja. A tudi zapiranje v družinski krog ni več pomagalo. Ko pa se je mož ujel v alkoholizem in postal odvisen, je najraje pil kar doma.

Dolga leta je obupavala. Vse svoje misli, svojo energijo in ves svoj čas je posvečala možu in preprečevanju njegovega pijančevanja. Njeno življenje je postalo en sam stres. Živela je s človekom, ki ga je imela rada in ga hkrati sovražila, saj je postal pod vplivom alkohola popolnoma druga osebnost. Trpljenje jo je spreminjalo v drugo osebo, v žensko, ki se ni več smejala, ki je imela stisnjene ustnice in mrk pogled. “Postala sem ženska, ki se ni več gledala v ogledalo, v meni so lepa čustva in občutenja postopno umirala. Ostale so samo jeza, zamera in velika nestrpnost, občutek krivde in nemoč, da bi svoje življenje spremenila. Znašla sem se v začaranem krogu, ki je ogrozil tudi moje zdravje,” pripoveduje. Potem je v nekem časopisu zasledila članek o anonimnih svojcih alkoholikov, prišla na prvo srečanje in se začela ponovno vračati v življenje.

Streznitev

Vsak član Al-Anona ima svojo zgodbo o tem, kako je pri njem potekala pot nazaj v življenje. Iz Marjetinega pričevanja pa izvemo tudi, kaj je tisto v teh skupinah, kar tako zdravilno deluje na vsakogar, ki se vanje vključi in v njih vztraja.

“Ko sem prišla v Al-Anon, sem si najbolj želela, da bi mi kdo povedal, kako strezniti alkoholika. V tem sem videla svojo rešitev in v začetku nisem razumela, kaj drugega bi lahko naredila zase. Še manj, da bi lahko karkoli dala ali pa svoje težave podelila in jih zaupala tujim ljudem,” pravi. Sčasoma pa je spoznala, da čuti olajšanje, ko odkrito pove, kaj jo teži. Spoznala je tudi, da so ji ljudje v skupini anonimnih svojcev alkoholikov resnično pripravljeni pomagati. Tako je postopno premagala svoje nezaupanje in strah. Kadar je potrebovala pomoč, jo je dobila, predvsem pa je dobila primerno zdravilo za svojo bolečino. “Moja duša se je počasi umirila in pozdravila,” prizna.

Marjetkino delo pa se ni končalo z moževo treznostjo. “Nasprotno. Ko se je mož streznil, sem še močneje začutila, kako zelo tudi jaz potrebujem poseben program. Občasno so me obhajali dvomi glede tega, da bi program dvanajstih korakov in izročil lahko pomagal vsem ljudem. Zase sem mislila, da mi vsi ti koraki niso potrebni in da lahko katerega preskočim,” nadaljuje zgodbo svoje kalvarije. Vendar je kmalu ugotovila, da je treba vsa pretekla dogajanja v sebi temeljito predelati, in to ne le enkrat. Zato so ji priporočila Al-Anona še kako pomagala v vsakdanjem življenju, tudi pri soočanju z raznimi življenjskimi preizkušnjami.

Počasi se je otresla svojih bremen in svojih slabih čustvenih vzorcev, pretirane skrbi, jeze, sovraštva, sramu, strahu … “Al-Anon je zame nenadomestljiv, kaže mi pot v boljše in srečno življenje. Svoje okrevanje čutim kot zdrav način življenja, ki ga lahko delim z drugimi ljudmi, še posebno se to čuti v družini,” pravi Marjetka. Če je prej nadzorovala svojega moža, njegovo pitje in obnašanje, se danes trudi nadzorovati svoja dejanja, misli in čustva, uči se voditi svoje življenje, in ne njegovega. “Je pa res, da se morava pri ohranjanju dobrih medsebojnih odnosov drug drugemu nenehno prilagajati,” še pove.

Rešitev obstaja

A danes to za Marjetko in njenega treznega moža ni več težko. Ni več kot v obdobju alkoholizma, ko sta plula vsak v svojo smer. Danes je vesela, da lahko opogumlja druge, ki so na podobni poti, kot je bila njena, a še trpijo. “Lahko jim iz svojih izkušenj povem, da rešitev obstaja,” pravi.

Kar pa programu, ki je okvir delovanja teh skupin, vliva življenje, so ljudje, pravi Marjetka. “Verjetno vsak, ki trpi zaradi alkoholne bolezni, laže prosi za pomoč nekoga, ki je trnovo pot življenja z alkoholikom preskusil na lastni koži,” je prepričana. Po enajstih letih programa lahko mirno reče, da je prav z njegovo pomočjo napravila premik v razumevanju alkoholizma.

MAJA KOROŠAK


Najbolj brano