nedelja, 25. julij 2010
“Vstajal sem ob pol štirih zjutraj. Po osebni higieni, razgibavanju ter uri in pol meditacije je sledil zajtrk. Vzel sem skledo in šel po hrano v vas. Postavil sem se pred prvo hišo in čakal. Ničesar nisem prosil, samo čakal, da so mi ljudje darovali hrano. To radi storijo, saj verjamejo, da je darovanje menihu dobro delo, dobra karma. Hodil sem od hiše do hiše, in ko je bila skleda polna, sem se vrnil v samostan.”
“Ni večje notranje radosti, kot če komu pomagaš,” pravi Simon Mandelj, ki je bil na Šri Lanki popolnoma odvisen od pomoči drugih
Foto: NEVA VOLARIČ
Simon Mandelj s svojo knjigo Človek za nove čase
Foto: NEVA VOLARIČ
Tako se življenja v budističnem samostanu sredi džungle na Šri Lanki spominja Simon Mandelj z Vira pri Domžalah.
Da je lahko postal budistični menih, se je moral odreči vsemu: denarju, premoženju, družini in karieri. Dobil je rjavo-rdečo meniško obleko in prazno skledo. Po izobrazbi je doktor znanosti s področja strojništva, njegov sin je bil takrat, ko se je odločil slediti notranjemu klicu, star komaj leto dni.
227 pravil
“Najprej sem šel v samostan v Italijo, nato v Anglijo, nazadnje pa na Šri Lanko, kjer sem tudi postal menih,” se spominja Mandelj. “V Evropi bi to trajalo dlje, kakšno leto ali dve, na Šri Lanki pa je šlo hitreje. Tam ti nudijo vso podporo, da postaneš menih. Zelo spoštujejo to željo, še posebej pri zahodnjakih. Vedo, čemu vse si se moral odreči. Verjetno sem bil edini belec, ki se je tisto leto pomenišil. Vseh belih menihov je bilo na Šri Lanki okoli 25.”
V samostanu je dobil svojega učitelja. “Nekdo te mora voditi, da sploh lahko postaneš menih. Prvi nivo je menih pripravnik. Dobiš obleko, navzven je videti vse isto, ampak imaš samo deset pravil, ki jim slediš. Kasneje pa moraš na pamet znati 227 pravil in jim tudi slediti. Vsako polno luno smo jih recitirali v skupini. Če narediš napako, se moraš pokesati. V samostanu velja strog red,” razlaga Mandelj.
Za meniha je laž zelo velik prekršek. In kakšna je pokora? “Odvisno od prekrška. Po navadi je dovolj, da se spoveš drugemu menihu in obljubiš, da tega ne boš več počel. Za hujše prekrške menihu na sestanku določijo kazen oziroma poskusno obdobje, ko ne sme narediti nobenega prekrška. Pomembno je tudi, s kakšno namero si nekaj storil,” pripoveduje Mandelj. Najhujši prekrški, zaradi katerih takoj prenehaš biti menih, so umor ali soudeležba pri umoru, spolni odnos z žensko ali moškim, vnašanje razdora v meniški red ter laž, da si dosegel določeno stopnjo razsvetljenja ali nadnaravne sposobnosti, ki jih v resnici nisi.
Asketsko življenje
Kljub strogosti je bilo Mandlju meniško življenje pisano na kožo. Tudi zavest, da je od drugih odvisno, ali bo lačen ali sit, ga ni motila. “Negovati moraš resnično spoštovanje do ljudi, ki ti darujejo hrano. Jedel sem lahko samo to, kar so mi dali, in to le dopoldan do 12. ure, običajno le enkrat na dan. Potem sem običajno pil le še čaj. Treba se je naučiti skromnosti in živeti s tem, kar imaš. Ter biti hvaležen za vse, kar dobiš: riž, kari, razne zelenjavne omake, čili, banane in drugo sadje. Asketsko življenje pač. Samostan, v katerem sem bil, je bil zelo meditativen, kar so ljudje spoštovali. Prav čakali so, da sem prišel v vas. Otroci, ki so me prvi zagledali, so tekli domov in obvestili starše. Dali so mi tudi milo in druge osnovne stvari za osebno higieno.”
Verjetno se ne bi nikoli vrnil v Slovenijo, če ne bi hudo zbolel. “Po vsem telesu sem imel različne parazite. Trpel sem hude bolečine, prebava se mi je skoraj ustavila. Če se ne bi zdravil, bi me verjetno v dveh mesecih pobralo. Imunski sistem se je popolnoma sesul.”
Vrnitev
Domači so mu kupili letalsko vozovnico. Šok ob vrnitvi po skoraj treh letih je bil velik. “Bilo je zelo težko. Ne zgodi se pogosto, da bi ti tukaj kdo kaj daroval. Nobene tradicije spoštovanja menihov ni. Če bi beračil, bi bil verjetno deležen posmeha, tudi zaradi svoje obleke. Zaradi takšnega nespoštovanja osnovnih duhovnih vrednot zahodna družba propada. Menih sem postal prav zato, ker v takšnem življenju nisem videl smisla,” razlaga Mandelj.
Predvsem zaradi strogega meniškega načina življenja, ki mu je onemogočalo hitrejše zdravljenje, je po štirih mesecih slekel meniško obleko. “Družini in prijateljem sem dal vedeti, da sem brez denarja. Preživel sem, ampak bilo je težko. Nekaj malega so mi darovali. Največ me je financirala mama s svojo pokojnino, pa nekateri prijatelji, ki sem jih na novo spoznal. Sinu nisem mogel kupiti niti kepice sladoleda. Živel sem v pomanjkanju znotraj družbe, ki živi v blaginji. Na Šri Lanki otroke vzgajajo, da s tem, ko komu kaj dajo, naredijo nekaj dobrega in občutijo notranje zadovoljstvo. Nič nimajo, pa so veseli. Tukaj pa vse imajo, in so žalostni. Ni večje notranje radosti, kot če komu pomagaš.”
Zaupal je, in se je nekako izšlo. Spet se je začel ukvarjati z znanstvenimi raziskavami, postal je samostojni podjetnik. Še prej pa se je moral pozdraviti, tako na fizičnem, energetskem kot na duhovnem nivoju. “Eno leto sem se zdravil. Delal sem na sebi, na sprejemanju samega sebe in družbe. Če na duhovnem nivoju ne ozdraviš vzrokov, se bolezen ponovi. V meditaciji sem ugotavljal vzroke, videl sem svoje vzorce, zablode, iluzije. Težko je videti samega sebe. Kdo drug ti lahko pomaga, da uvidiš, a spremeniš se lahko le sam. Če imaš duhovnega učitelja, ki ti govori, da te bo on spremenil, pojdi stran, ker ni pravi.”
Njegov učitelj je Buda, pravi Mandelj. “Zato sem se tudi začel zanimati za budizem, ker me je pritegnil Budov nauk, ne kak učitelj. Bil sem brez fizičnega, hkrati pa sem imel zelo dobrega učitelja.”
In kaj je bistvo Budovega nauka? “Srednja pot, če veste, če razumete, kaj to je. Buda je rekel, kultiviraj svoj um, izogibaj se zla in delaj dobro. Če to počneš, boš našel srečo in zadovoljstvo.”
Budov nauk je pot
“Vse, kar delaš, je v bistvu meditacija,” pravi Mandelj, ki se spominja, kako je meditiral v samostanu - sede in v hoji. Deset metrov tja in deset metrov nazaj. Po kosilu je malo počival, potem pa ves popoldan v glavnem meditiral. “Ko najdeš pot, lahko rešuješ krize in probleme, ki se pojavijo. Budov nauk je pot, kako sam rešiš probleme. Na začetku je v samostanu lažje. Ko pa prideš na določen nivo, je meditacija vsakdanje življenje. Ni več razlik, če meditiraš, se umivaš, hraniš. Vse je isto. Meditacija ni, da kaj počneš, pač pa, da si prisoten, pozoren, da si tukaj in zdaj. Razvijaš pozitivno in opuščaš negativno. Namesto, da reagiraš jezno, si sočuten. Če si v stiku sam s sabo in neguješ pozitivne vrednote, lahko reagiraš drugače kot prej.”
Popolnoma spontano je začel pisati knjigo Človek za nove čase, ki jo je izdal v samozaložbi. Pa čeprav ima o knjigah oziroma priročnikih za duhovni razvoj svoje mnenje. “Potrebuješ izkušnjo, ne pa knjig in filozofiranja. Dobiti moraš lastne izkušnje, kako se v tvojem umu porajajo iluzije, kaj se zgodi, če jim slediš, in kaj, če je tvoj um jasen in pozoren. Če hočeš vedeti, moraš izkusiti. Če prebereš, lahko samo verjameš.”
“Nimam časa”
Mandelj je najprej napisal poglavje o največjem lažnem mitu: “Nimam časa.”
“Ta je postal največje opravičilo za naše nedelovanje. V meditaciji lahko vidimo, da določene stvari sploh niso tako pomembne, kot si mislimo. Treba je spremeniti prioritete. Namesto da govorimo, da nimamo časa, si raje priznajmo, da je čas edino, kar imamo. Da polno živiš, potrebuješ čas. Če rečeš, da nimaš časa, nisi prisoten v sedanjem trenutku. Morda si z mislimi dve uri naprej ali tri dni nazaj, ne zavedaš pa se, kaj se dogaja v tem trenutku, kaj razmišljaš, ali ptički pojejo ...”
Vse te lažne mite nam je vcepila družba, je prepričan Mandelj. “To so sile, ki pritiskajo na nas, da zanikamo svojo duhovno naravo. Postajamo čedalje večji roboti. Sistem nas sili, da pozabimo, kdo smo. Na Šri Lanki zelo težko srečaš človeka, ki pravi, da nima časa. Ta mit je povezan z zahodnim, materialističnim svetom. Če bi jaz tako živel, bi me pobralo,” je prepričan.
V knjigi govori tudi o drugih mitih današnjega časa: “Imeti čim več denarja”; “Ne vem, ne znam, ne zmorem”; “Ko dobim, kar želim, bom srečen”; “Sem le fizično-razumsko bitje”.
“Otrokom vseskozi govorimo, česa ne znajo, ne smejo, ne zmorejo. Potem verjamejo, da morajo iskati pomoč od zunaj. To sploh ni res. Smo duhovna bitja z neizmernim potencialom, neizmernimi sposobnostmi, kreativnostjo in notranjim vedenjem. Otroke bi morali vzpodbujati, da izražajo kreativnost in veselje, ne pa, da jim vcepljamo strah.”
Verjamemo, da bomo srečni, ko bomo kaj dobili, dosegli. “To je vse minljivo,” pravi Mandelj. “Zato smo ves čas nezadovoljni. Buda pravi, da v življenju ne moreš nikoli izkusiti trajne sreče, kvečjemu zadovoljstvo. Trajno srečen si lahko samo, če počneš tisto, kar te veseli, če izražaš svojo resnično naravo, ne da bi v zameno karkoli pričakoval.”
Tudi duhovne tehnike so le pripomoček. Ne potrebujemo jih, je prepričan Mandelj. “Z njimi v končni fazi ne dosežeš ničesar. Lahko si specialist v določeni tehniki, kot nekateri učitelji, ki pa pri sebi ničesar ne spremenijo. Tudi menihi so samo ljudje. Obleka ne pomeni ničesar. Nekateri so res duhovno zreli. Ampak taki niso zelo znani, srečaš jih kje v džungli. Prepoznaš jih po tem, kaj izražajo in kako živijo.”
Le če živiš tukaj in zdaj, če si v stiku sam s sabo in izražaš to, kar si v resnici, si zadovoljen in srečen, je prepričan Mandelj. Pomemben pa je tudi čist namen. Ko se je odločil, da bo odprl svoje podjetje, ni imel denarja. A ko ga je potreboval, je denar prišel.
“Z namero kreiramo svoje življenje,” pravi. “Vsak ima svoje poslanstvo, zato počnimo, kar nas veseli, v korist sebi in drugim. Če ne delamo zaradi denarja, ampak zaradi veselja, nam bodo ljudje plačali, tudi če jim ne bomo izstavili računa. Dobiš denar in delaš, kar te veseli. Kaj bi si lahko želel lepšega?”
Na ta način bomo v medsebojnih odnosih začeli kreirati novo skupnost, novo dobo, verjame Mandelj. “Ne bomo več delali iz strahu. Dovolj je bilo govorjenja! Treba je iti v svet in se pokazati kot vzor.”
ALJA TASI