ponedeljek, 30. avgust 2010
Fabiu Rizziju (44), priljubljenemu glasbenemu uredniku na Radiu Koper, se je življenje pred desetimi leti popolnoma obrnilo na glavo. Zaradi anevrizme (počene žile v možganih) se je moral tako rekoč čez noč posloviti od svojih sanj in načrtov ter od dela, v katerem je neizmerno užival. In čeprav je ostal na invalidskem vozičku, se ni vdal.
Fabio Rizzi: “Rad bi postal svetovni prvak v boccii. In želim se udeležiti paraolimpijskih iger, ki bodo leta 2012 v Londonu.”
Foto: PETRA VIDRIH
Glasbeni prijatelji radi in pogosto obiščejo svojega Fabia. Varovancem ter obiskovalcem lanskega dneva odprtih vrat Varstveno delovnega centra (VDC) Sonček na Markovcu bo zagotovo ostal v spominu obisk pevca skupine Dan D Tomislava Jovanoviča - Tokaca.
Foto: ILONA DOLENC
Člani slovenske reprezentance - Boccia Team Slovenia: (z leve) Štefka Peklar iz Maribora, Fabio Rizzi iz Kopra (s Plavij) in Natalie Finkšt s Škofij. Stojita Lea Hedžet (spremljevalka) in Izidor Izi Janc (selektor)
Foto: DRAGA PUC
Fabio Rizzi na slovesni otvoritvi svetovnega prvenstva v Lizboni 1. junija 2010 (foto Izidor Izi Janc)
Foto: LEA HEDŽET
Ob podpori svojih bližnjih in številnih prijateljev, zlasti iz sveta glasbe, je široko razpel jadra in pogumno zaplul v novo življenje, ki ga zadnja tri leta (poleg glasbe, se razume) osmišlja njegova nova ljubezen - boccia.
“Boccia mi pomeni vse. No, skoraj vse,” se zasmeje Fabio Rizzi. Sediva pred domom starejših Danica v Gažonu, ki je od lanskega maja Fabiev novi dom. “Boccia mi daje neko posebno zadovoljstvo. Sploh ob uspehih,” nadaljuje.
In teh res ni malo. V treh letih, odkar je povsem po naključju začel trenirati boccio, dvoransko balinanje za invalide - v ekipi Obalnega društva za cerebralno paralizo so namreč potrebovali novega igralca, saj se je enemu zdravstveno stanje precej izboljšalo, zato ni mogel več biti v ekipi (kot tekmovalni šport je namreč boccia namenjena samo za telesno najbolj ovirane) -, je upravičil zaupanje trenerja, ki je v njem odkril pravi talent za ta dvoranski šport. Lani je Rizzi tako pometel z vso domačo konkurenco in postal državni prvak, kar je še utrdilo njegovo mesto v slovenski reprezentanci v boccii, ki je junija letos zastopala barve naše države na svetovnem prvenstvu v Lizboni.
Da bo kdaj član slovenske reprezentance, katerekoli, si Fabio najbrž niti v sanjah ni mislil. Kot mlad fant je sicer treniral nogomet in rokomet, kasneje pa je dal šport na stranski tir, saj je prvo mesto v njegovem življenju zavzela glasba; in seveda vse, kar je z njo povezano. “Ja, seveda smo radi žurali,” se zasmeje. “Ob dobri glasbi se pa res ni težko zabavati,” pojasni “stari roker po duši” in navdušeni “dandejevec”, kot samega sebe poimenuje.
Bil je in ostaja legenda
Rizzi je namreč velik oboževalec skupine Dan D in dober prijatelj njenih članov. In če pustimo skromnost vnemar, jim je prav on na neki način pomagal do glasbenega preboja ...
Medtem ko so mnogi na začetku žal spregledali potencial te novomeške zasedbe, sta bila Fabio Rizzi in in njegov radijski kolega Armando Šturman med prvimi, ki sta verjela vanje.
Leta 1998 je Fabio skupino gostil v studiu Hendrix, v oddaji v živo Radio Live. Pravijo, da posnetki oddaje še danes jemljejo sapo ...
In prav to je tisto, kar odlikuje osebnost Fabia Rizzija in zaradi česar je še danes, čeprav ne jadra več po radijskih valovih, tako zelo priljubljen med slovenskimi glasbeniki. “Fabio je bil legenda. Glasbeniki so ga imeli zelo radi, ker je imel do njih zelo lep odnos in ker je znal prepoznati kakovost. Še danes ga radi obiskujejo, od Kreslina do Lovšina, Magnifica in še mnogih drugih, in videti je, da ga imajo zelo radi ... Res, toliko je naredil za vse te glasbenike, da ga ne morejo pozabiti,” je upravičeno ponosna Fabieva življenjska sopotnica Lea Hedžet, tudi sama glasbena urednica na Radiu Koper, kjer je delal dobrih 13 let.
Prijatelji za vedno
Da imajo slovenski glasbeni ustvarjalci Fabia zares radi, dokazuje naslednje: 12. oktobra 2000, na Fabiev 35. rojstni dan, so v rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani, kjer je Fabio okreval po hudi bolezni, doživeli prvovrstno glasbeno poslastico, za katero je - kakopak - poskrbel Armando Šturman. Fabiu so za rojstni dan zaigrali in zapeli številni glasbeni prijatelji: Avtomobili, Damin gambit, Zoran Predin, šankrokovec Matjaž Jelen, Šukar, Mef & NOB, Lara Baruca, Marko Brecelj ...“Bilo je enkratno,” se spominja Fabio. “Vsi so bili zelo navdušeni, sploh pa medicinske sestre, ko jim je Predin zapel tisto svojo 'Tisoč modrobelih rožic' ...” se zasmeji.
To pa ni bilo edino glasbeno darilo, ki so mu ga prijatelji poklonili v Soči, kjer si je Fabio nabiral novih moči za nov začetek. Če je za rojstnodnevni koncert vedel, pa je kakšen mesec pred tem na hodniku ostal odprtih ust. “Z Leo sva se ravno odpravljala na sprehod. Na hodniku sva čakala na dvigalo, in ko so se odprla vrata dvigala, nisem mogel verjeti svojim očem. Ven so planili Rudi Bučar, Zdenko Cotič Coto, Goran Gregorič Jagger in Iztok Novak Easy ter mi zaigrali tisto znano 'El condor pasa'. Joj, so bili posrečeni! Sploh pa Jagger na saksofonu,” se s solznimi očmi spominja Fabio.
Ko ga pobaram, če ve, zakaj ga imajo še danes tako zelo radi, brez pomišljanja odgovori: “Ker sem jih upošteval. Ker sem jih imel rad! In jih imam še vedno!”
Rad bi šel na olimpijado
“Lepo imate tukaj,” mu rečem, medtem ko v tišini srebava kavo. Bliža se čas kosila in dvorišče pred domom nenadoma preplavi spokojen mir. Ozrem se naokoli. Koliko zelenja! Oljke, trte, okrasno grmičevje. “Si videla, kakšen čudovit razgled imamo?” me pobara. Na življenje v novem okolju se je hitro privadil. “Osebje je izredno prijazno, le družbe mi nekoliko manjka,” potoži. No, na srečo je med sostanovalci doma kmalu našel pravega prijatelja, 87-letnega Jožeta iz Markovščine, s katerim rada igrata briškulo. Tudi s 60-letnim Ivanom iz Črnega Kala pridno tketa mrežo prijateljstva, izvem. “Kako mi minevajo dnevi? Ko sem v sobi, rad surfam po internetu, tudi briškulo igram, od glasbe pa najraje poslušam rock in jazz,” pojasni. Materiala za poslušanje mu ne primanjkuje, saj ga glasbeniki pridno zalagajo s svojimi izdelki. Če le more, pa obišče tudi kakšen dober koncert. Enkrat na teden se skupaj s sotekmovalko iz reprezentance Natalie Finkšt s Škofij udeležuje treningov boccie v Izoli.
“Veš, rad bi postal svetovni prvak v boccii. In želim se udeležiti paraolimpijskih iger, ki bodo leta 2012 v Londonu,” mi zaupa Fabio Rizzi, stari roker po duši in pravi borec po srcu. “Brava, Petra, to napiši! Smo 'fajterji' ali ne?!”
PETRA VIDRIH