Razvojne dileme Krasa

V naravoslovnem in duhovnem smislu je Divaški Kras predmet novih raziskav. Nikjer drugje se namreč niso starodavni poganski kulti plodnosti ohranili tako dolgo. Obredi so se namreč še 19. stoletju dogajal v vasi Prelože.

Odpri galerijo

Ko je jeseni dozorela ajda, so se ob prvi polni luni zbrala dekleta. V belih oblekah so si okrog pasu ovile praprot, ki je imela varovalno moč. Starešina, imenovan tudi Božja glava, jih je v temi noči vodil v gozd in po slemenu bližnjega hriba proti jami Triglavci. V bližini obrednega mesta je prižgal baklo. Sredi votline je bil vzvišen obredni kamen v podobi velike maternice. Gladek, moker obredni oltar se je zaključil s podolgovato vdolbino, napolnjeno z vodo, ki je vanjo kapljala z jamskega stropa v obliki moškega spolovila. Tu se je rojevalo življenje.

Dekleta so položila praprotne pasove čez obredni kamen in se postavila ob svečenika. Ta je s sabo prinesel žita treh vrst, pripravljena za jesensko setev. Iz malhe je vzel vsako žito in ga stresel v vdolbino z vodo. Rekel je: “O deva, dej da dobro bi rodila, da mora ne bi ji nič slab'ga strila.” Dekleta pa: “Deva jarovi, Deva je rarovi, Deva jarovi.” Svečenik je ponovil: “O deva, dej da, dobro bi rodila, da mora ne bi ji nič slab'ga strila.” Nato so dekleta v vodo stresla še orehe - stare simbole plodnosti. In so odšli. Ko se je pokazal prvi lunin krajec in je žito v jami vzklilo, se je starešina odpravil ponje. Tokrat sam, s sekiro in malho, kot da gre v gozd po opravkih. Žitne kalčke je skrbno spravil v malho, stopil do njiv kmetov, ki so mu zaupali, in v zemljo zasadil kalčke žit. “Jari, žito, jari,” je mrmral pri tem.

Tako je Borisu Čoku, domačinu iz kraške vasi Lokev, pripovedovala njegova prababica Marija Ban, Fridlova iz Prelož, preden je umrla. Kasneje se je sam podal v pečino in skušal preveriti, ali je vse to res. Ugotovil je, da se cela vrsta detajlov, kot na primer mesto, kje so prižgali baklo, ujema, vse do najmanjše podrobnosti. Kasneje, v sedemdesetih letih, je raziskoval ledinska imena Prelož in starejšo vaščanko Jožefo Mljač vprašal o verodostojnosti pripovedi. Njeno prvo vprašanje je bilo: “Kdo pa ti je to povedal?” In: “Ali si povedal še komu?”“Ne, to vem samo jaz, ker mi je prababica tako zabičala,” je odgovoril Čok. “No, potem ti pa povem, da je bila moja nona zadnja svečenica, ki je opravljala ta obred,” je dejala Jožefa Mljač.

Torej je res!

“Tako sem spoznal, da se je obred resnično dogajal in da je bil v vasi Prelože prisoten do začetka 19. stoletja,” pripoveduje Boris Čok.

Vas je bila majhna in nekoliko odmaknjena od Lokve, brez cerkve in duhovnika, zato je poganski kult lažje preživel. O njem niso govorili na glas, skrivali so ga.

Do podobnega spoznanja, pa čeprav po drugi poti, je prišel geolog dr. Ladislav Placer. Pravi, da danes obstajajo tri jame oziroma spodmoli: Trhlovca pri Lokvi, včasih Triglavca, Triglavca pri Divači in Mala Triglavca, ki do začetka arheoloških raziskav ni imela imena.

“Ti kraji so za stara ljudstva predstavljali nekaj nadnaravnega,” se je prepričal, po tem ko je v zadnjem desetletju raziskoval geologijo Krasa in tudi po tej poti prišel do novih geoloških spoznanj o nastanku tega ozemlja. Kras nad Tržaškim zalivom imenujemo matični Kras, pravi, in sicer zato, ker se je tu pričelo znanstveno raziskovanje krasa. Divaški Kras je najpomembnejši del matičnega Krasa - zaradi ponora Reke in z njim povezanih pojavov.

Reka je šla pod zemljo

Poseben pomen imajo na Divaškem Krasu udorne doline, kot so Bukovnik, Radvanj, Risnik ter Velika in Mala dolina. “Te doline kažejo na nekdanji tok reke Reke. To, kar danes vidimo na Divaškem Krasu, je torej zapis postopne selitve reke Reke s površja v podzemlje,” razlaga dr. Placer.

Najstarejša siga v jamah na Krasu je starejša od štirih milijonov let. Zato v znanstvenih krogih velja ocena, da je Kras dosti starejši od štirih milijonov let. “Divaški Kras je fenomen svetovnega pomena, ki z geološkega vidika še ni popolnoma raziskan. Prav zato je uničevanje območij, ki so najbolj pomembna za proučevanje razvoja podzemnega toka reke Reke, zame zločin. Za koga drugega morda le nesrečen slučaj,” nadaljuje, prepričan, da prometne povezave, kot so ceste in železnica, niso nepremostljiv tujek. “Cesta in železnica sta zgodovinski transportni poti, ki sta del te civilizacije. Prvi poseg, ki je zamajal pogled na dediščino, je industrijska cona Risnik, ki se nahaja sredi svetovnega fenomena. To pa ni več preprosta zadeva,” meni.

Napredek ni le beton

Javnost izziva z vprašanjem, ali je sploh smiselno, da se Divača razvije v večje mesto, kar je očitno cilj lokalne politike. Pri tem ugotavlja, da se kraj razvija stihijsko, brez občutka za kraško kulturno tradicijo. Sam meni, da je mnogo primernejša razvojna smer turizem, povezan s kraškim podzemljem: “Če se hoče Divača kakovostno razvijati, naj bo to smeri, ki v sodobnem svetu šele nastaja, to je turizem posebnega tipa - izletniški, pohodniški, strokovni, ekstremni in znanstveni turizem. Napredek Krasa je v dejavnostih, ki zahtevajo predvsem telefon, pisarno in pamet.” Za tak razvoj Divače je treba preprečiti širitev industrijske cone Risnik in podobnih posegov v bližini udornic Radvanja, Risnika in Bubovnika. “Naravni spomeniki ne morejo obstajati iztrgani iz svojega naravnega okolja, če se bo to zgodilo, bodo le mrtvi spomeniki,” poudarja. Zato je prostor za industrijsko ali obrtno cono onstran Divaškega preloma.

Kaj bo prinesel drugi tir

Državni načrti vsebujejo dodatno grožnjo za ta prostor. Projekti za gradnjo drugega železniškega tira od Kopra do Divače predvidevajo prav v tem edinstvenem okolju veliko “začasno manipulativno območje”. Progo bodo sicer speljali ob stari, vendar naj bi tu - vsaj začasno - odlagali izjemno količino materiala od izkopa predora.

Dr. Placer je do tega skeptičen: “To območje bo povsem preorano in uničeno. Na papirju zapisano vrnitev v prvotno stanje bo nemogoče vzpostaviti, razen če ga bodo natančno fotokopirali.”

Prepričan je, da je Divaškega Krasa škoda: “V naravoslovnem in duhovnem smislu je predmet raziskav, ki so zastavljene na podlagi novih spoznanj.” Le vprašanje časa je, kdaj bodo jamarji našli povezavo med Škocjanskimi jamami in Kačno jamo, ki je sedaj raziskana vse do območja pod vasjo Povir. “Škocjanske jame so zaščitene in pod Unescovim okriljem predvsem zaradi svoje izjemne velikosti in pojavnih oblik krasa, sedaj pa delamo na tem, da bi jih zaščitili zaradi njihovega izjemnega nastanka,” pravi. “Z vsem tem je Divaški Kras svetovni fenomen - nikjer drugje nimamo tako na dlani selitve kraške reke od površja do njenega sedanjega podzemeljskega toka,” sklene Placer.TINA ČIČ

---