Puntarji v Gorico po pravico in večni mir

Več kot leto dni je trajalo, da je neusmiljena roka pravice dosegla tiste fante in može, ki so se postavili po robu pohlepnim in brezčutnim oblastnikom. In toliko je trajal tudi tokratni spomin nanje.

Jurij Bizjak na Travniku
Jurij Bizjak na Travniku  

Na maši zadušnici, ki je v Gorico pripeljala ugledne goste, med njimi župana občine Tolmin Uroša Brežana in župana občine Gorica Ettoreja Romolija, pa tudi znane obraze, kot so profesorica Lojzka Bratuž, hčerka skladatelja Lojzeta Bratuža in pesnice Ljubke Šorli, ter eden najbolj prepoznavnih in močnih primorskih literarnih glasov Saša Vuga, bi lahko tudi samo peli.

Slovenska pesem v bogati cerkvi sv. Ignacija, ki ima izjemno akustiko, je zazvenela slovesno in ganljivo še preden se je maša zadušnica sploh začela: ko so se na koru pevci z vse Primorske pripravljali na skupni nastop. Prišli so seveda iz Tolmina, pa tudi iz Trsta, z Občin in iz Gorice. Glasove so združili prav za to priložnost in se na mašo pripravljali več mesecev. V harmonijo jih je nazadnje povezal dirigent Marko Munih.

Prav pesem je dala posebni ton in zven maši, ki je bila vsa v znamenju pomiritve, milosti, spoštovanja in odpuščanja. Posvečena mladeničem in možem, ki so umrli v boju za pravice, za katere se nam zdi, da so samoumevne. Vsaj še za zdaj

27. marec 1713 je prvi prelomni datum v zgodbi o tolminskem puntu, prelomno mesto pa prav Gorica. Osovraženi izterjevalec davkov je namreč dal zapreti štiri tolminske kmete, njihovi rojaki pa so prišli v mesto, kjer je bil sedež bogastva in oblasti, da bi jih osvobodili. Pridružili so se jim tudi okoliški goriški kmetje. Pohod na Gorico je bil iskrica, ki je zanetila nemire po vsej Primorski in gospoda je morala poklicati vojsko, da je spet pokorila uporne podložnike. Vojska in preiskovalna komisija sta tudi našli in kaznovali voditelje upora. 72 so jih obsodili na zaporne kazni, enajst pa so jih 20., 21., in 23. aprila 1714, torej skoraj natanko pred 300 leti, usmrtili na osrednjem Goriškem trgu.

“Ko je na šahovskem polju boj končan, gredo bele in črne figure, oba kralja in kmetje v isti zaboj. Zato je dostojno in primerno, da molimo za oboje, tako za poražence kakor za zmagovalce, kajti boj je Gospodov: On naklanja zmage in zadaja poraze,” je v pridigi poudaril koprski škof Jurij Bizjak, ki je daroval mašo in simbole ter metafore za tolminski upor našel v mnogih biblijskih zgodbah in v klasikih slovenske literature: “Zato je tudi boj med tolminskimi puntarji in njihovimi oblastniki, če je seveda dovoljeno majhne reči primerjati z velikimi, do neke mere primerljiv z bojem Makabejcev proti Grkom, pred katerim je Juda Makabejec, ki so ga njegovi možje odvračali od spopada s premočnim nasprotnikom, bojazljivce zavrnil: 'Bog obvaruj, da bi to storili in pobegnili pred njimi! Če je prišel naš čas, umrimo junaško za svoje brate in ne omadežujmo svoje slave! Podobno so tolminski puntarji pogumno šli v spopad s premočnim nasprotnikom in za staro pravdo padli v boju. In tudi tolminski puntarji so ravnali, kakor pravi tudi naš pesnik Prešeren: 'Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi!'”

V prošnjah so verniki Boga prosili za mir na svetu, za gospodarsko stabilnost in socialno pravičnost. Ter predvsem za modrost in zmernost tistih, ki sprejemajo odločitve. Ko bi bile prošnje le uslišane.

VESNA HUMAR


Najbolj brano