nedelja, 15. maj 2011
Foto: NEVA VOLARIČ
Foto: NEVA VOLARIČ
Foto: NEVA VOLARIČ
“Tudi če takoj prenehamo gojiti zastrupljeno koruzo, bodo čebele umirale, dokler se zemlja ne prečisti.”
Foto: NEVA VOLARIČ
Anton Komat, raziskovalec, publicist in aktivist, našteva dejstva. Tudi pri samooskrbi s hrano smo globoko na dnu evropske lestvice. Zato pa smo povsem pri vrhu po obolelosti za rakom na želodcu in prebavilih. In večini Slovencev se niti ne sanja, da verjetno kmalu ne bodo smeli več nabirati kostanja v gozdu, za bezgov čaj pa bodo potrebovali zdravniški recept.
“Premaknite se, sicer vas bodo premikali drugi. Opustite lažno upanje, da bo kdo kaj naredil za vas in namesto vas. Prišel je čas, ko se moramo ljudje sami organizirati in postaviti stvari na svoje mesto. Čakanje samo poglablja krizo,” sporoča Komat, ki bo v prihodnjih dneh skupaj z dr. Gorazdom Pretnarjem vložil kazensko ovadbo zaradi pomora čebel.
Anton Komat je avtor številnih knjig. Njegova zadnja V zrcalu narave je namenjena učencem druge triade devetletke. “K pisanju so me spodbudile učiteljice, ki pogrešajo zanimive knjige za otroke te starosti. Ekologije se otroci najlaže učijo prek zgodb,” meni Komat. Zgodbe v knjigi pripoveduje Frida, ki se spominja, kako je kot deklica obiskovala gozdarja in njegovo ženo. “Politiki nam pridigajo o družbi znanja, jaz pa pravim, da potrebujemo družbo z več domišljije. Svet se mora spremeniti, in spremenili ga bodo ustvarjalni otroci. Prav njim so namenjene te zgodbe.”
> Koga boste ovadili?
“Neznanega storilca. Naj kriminalisti ugotovijo, kdo je kriv za pomor čebel.”
> Verjetno krivec ni en sam?
“Mislim, da gre za projekt. Ta zgodba ima dolgo brado. Neonikotinoidi, kamor spada tudi 'naš' morilec čebel klotianidin, so živčni strupi. Na tržišče so prišli sredi 90. let prejšnjega stoletja. Francozi so hitro ugotovili, da ti strupi pobijajo čebele. Leta 1999 Francija prepove uporabo neonikotinoidov. Korporacija, ki proizvaja strupe, najame četo odvetnikov in toži francosko državo. Po dveletni pravdi država porazi vrhunsko plačano odvetniško svojat. Neonikotinoidi so v Franciji dokončno in pravnomočno prepovedani.”
> Pri nas takrat še ni prišlo do pomora čebel?
“Ne. Začelo pa se je dogajati nekaj, čemur jaz pravim agroterorizem. Leta 2004 se v obdobju treh tednov v različnih mestih na Balkanu nenadoma pojavi koruzni hrošč, katerega domovina so ZDA. Škodljivec se najprej pojavi v okolici letališč v Skopju, Bukarešti, Budimpešti, Sofiji, Beogradu in Zagrebu. Jasno, da ga je nekdo raztrosil! Z letalom je priletel v Skopje, raztrosil nekaj plodnih samic, se odpeljal do Bukarešte in tako naprej. Koruzni hrošč z letališč nadaljuje svoj 'grozljivi' pohod. Mediji napihnejo zgodbo: hrošč nam bo uničil vso koruzo! Tako se ustvarja trg.”
> Trg za strupe, ki bodo uničil hrošča?
“Da. Leta 2005 slovenska fitosanitarna uprava sprejme ukrepe, s katerimi naj bi zajezila pohod grozljivega škodljivca. Šestkilometrski pas ob hrvaški meji škropijo z neonikotinoidi. Tem 'veleumom' sem takrat povedal, da hrošč ne hodi peš, ampak leti. Vetrovi ga lahko zanesejo tudi do sto kilometrov daleč, zato je nesmiselno trositi strupe po tleh. Ampak, kaj hočemo, koruzni hrošč je napadel Slovenijo! (smeh) Iz francoskih in kanadskih raziskav smo aktivisti zbrali dokaze in jih predložili takratnemu kmetijskemu ministru Jarcu. Prepričali smo ga, da je neonikotinoide prepovedal.”
> Kdaj je bilo to?
“Leta 2008. Oddahnili smo si. Končno en pameten minister! Pa pride minister Pogačnik in spet dovoli uporabo teh strupov.”
> Zakaj trdite, da gre za projekt?
“Zato, ker je takratni predsednik kmetijsko-gozdarske zbornice istočasno začel rohneti, da kmetje brez strupov ne morejo gojiti koruze. Objavil sem vrsto člankov in doživel pravi medijski linč s strani ministrstva. Predlagal sem, naj se gredo tisti, ki ne znajo gojiti koruze brez strupov, učit v Francijo, Nemčijo, Italijo ali Kanado, ki so prepovedale uporabo neonikotinoidov, pa pri njih koruza prav dobro uspeva.”
> Pri nas pa ne gre brez strupov?
“Kot kaže, je to nemogoče samo pri nas! Če je to 'neznanje' povezano tudi s šumenjem denarja na določenih računih, bo pokazala preiskava. Skratka, leta 2010 je proizvajalec dobil dovoljenje za neomejeno uporabo neonikotinoidov v Sloveniji, medtem ko so ti strupi v večini drugih držav prepovedani. Proizvajalec se po porazu v Franciji ni upal 'lotiti' velikih držav, zato je bila mala Slovenija zanj zanimiva. Minister Pogačnik je čebelo tudi umaknil iz sistema podpor razvoja podeželja, kar pomeni, da je ostala brez zaščite, čebelarji pa brez stimulacij. Žival izgubi zaščito, torej jo lahko pobijaš. To je projekt!”
> Kaj želite doseči z ovadbo?
“Želimo, da kriminalisti ugotovijo, kako je ta projekt potekal in kdo je kriv. Še najmanj so krivi kmetje! Ti v dobri veri uporabljajo tisto, kar jim je dovoljeno, oziroma kar jim priporoča svetovalna služba. Še na nekaj želim opozoriti: pri nas iščemo samo ostanke strupa v čebelah. Razgradni produkti strupov v prsti in v rastlinah pa so najmanj enako ali še bolj nevarni kot strupi sami. Teh pa nihče ne išče. Najhuje pa je, da strupi v prsti razpadajo več let. Če vsako leto sejemo koruzo, katere seme je bilo namočeno v strupu, koncentracija strupa v prsti strmo raste. Tudi če takoj prenehamo gojiti zastrupljeno koruzo, bo vsaka nova kultura vsrkala strup iz zemlje. Čebele bodo umirale, dokler se zemlja ne prečisti. Nam pa pripovedujejo pravljice, naj počakamo na dež, da bo spral strup s koruze.”
> Ovadba v primeru čebel ni prva, ki ste jo vložili. Ste zadovoljni z rezultati vaših akcij?
“Smo. Doslej smo na sodiščih večinoma vse zadeve dobili. Naša skupina aktivistov je pred leti začela opozarjati, da je treba podatke o kvaliteti pitne vode javno objaviti. Saj se spomnite afer v Prekmurju in Ljubljani ... Vložili smo ovadbe proti trem ministrom: Butu, Kopaču in Kebru.”
> Zaradi onesnažene vode?
“Da. Ugotovili smo, da so v enajstih občinah v Prekmurju ljudje pili zastrupljeno vodo.”
> Kako ste to ugotovili?
“Zahtevali smo, da nam na ministrstvu pokažejo dokumente. Sklicevali smo se na zakon o informacijah javnega značaja. Pet ur smo čakali na hodniku. Niso našli fasciklov. Nato pa smo le dobili dokumente, iz katerih je bil jasno razviden scenarij. Župan piše na ministrstvo: 'Naša voda je onesnažena. Kaj storiti?' Priložen je laboratorijski izvid. V vodi je preveč nitratov in drugih strupov. Odgovor ministrstva: 'Merite naprej.' Županu niso naročili, naj opozori prebivalstvo, da voda ni pitna, da so ogrožene nosečnice in majhni otroci. To je v enajstih občinah potekalo nekaj let; v pokrajini, kjer je največ abortusov ter največ raka na želodcu in debelem črevesju.”
> Kakšen je bil razplet?
“Naš cilj ni bil, da zaprejo ministre, ampak da se ljudje na položajih začnejo odgovorno vesti. Če voda ni pitna, morajo o tem obvestiti ljudi. To smo z ovadbo tudi dosegli. Tudi črpališče Hrastje v Ljubljani so zaprli, čeprav so prej dve leti lagali, da je voda tam tako rekoč zdravilna. Zgodilo pa se je še nekaj drugega: ko smo objavili podatke o zastrupljeni vodi, smo želeli doseči, da zavarujejo vodne vire. Prišli pa so trgovci z ustekleničeno vodo in iz tega kovali dobiček. Izpadlo je, kot da posredno delamo reklamo za polnilnice vode. Kapital je uničil vir, ki je bil prej zastonj, v tem primeru pitno vodo, nato pa je ponudil rešitev v obliki ustekleničene vode. Podobno je z zelišči.”
> Katerimi zelišči?
“Ljudje zadnje mesece podpisujejo peticijo proti codexu alimentariusu, ampak to nima nobenega smisla. Dejansko že imamo kodeks, ki je v veljavi od leta 1999. Takrat so pri nas sprejeli prvo odredbo o sistemizaciji zdravilnih zelišč. Leta 2003 so dodali nekaj popravkov, leta 2008 pa so sprejeli pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin. Rekli so, da bodo s tem preprečili šarlatanstvo in ljudi zavarovali pred stranskimi učinki določenih zelišč.”
> Za kaj gre?
“Farmacija si je začela prilaščati kulturno izročilo prednikov. Zdravilna zelišča so zdaj uradno zdravila brez recepta. To pomeni, da 'tete Pehte' zelišč ne smejo več prodajati na tržnici. Niti specializirane trgovine ne smejo več prodajati določenih zelišč. Kupite jih lahko samo še v lekarnah.”
> Katere rastline so postale zdravila brez recepta?
“Navadni divji kostanj, črna jelša, arnika, pelin, češmin, krhlika, gabez, glog, šentjanževka, brin, repuh, vse vrbe, lapuh, in krona vsega: bezeg. Da te kap!”
> Kakšen je namen vsega tega? Gre za zaroto?
“Ne. Preprosto, tako deluje kapital. Prilasti si tisto, kar je bilo nekoč javno dobro. Privatizira naše kulturno izročilo.”
> In mi to mirno sprejmemo?
“Novih pravil niso takoj uveljavili v praksi. Situacijo so zaostrovali počasi in previdno, da ne bi prišlo do reakcije. Sledi zastraševanje. V medijih beremo o ljudeh, ki so umrli, ker so nabirali čemaž. Ta je zdaj zelo aktualen. Ali pa omela. Tudi ta je na seznamu. Izjemno učinkovita je pri zdravljenju rakastih obolenj. Farmacija že dvajset let vlaga milijone dolarjev in se trudi, da bi patentirala snov, ki deluje v omeli. Ampak ne morejo ugotoviti, katera snov učinkuje. Očitno gre za več snovi, ki delujejo v sinergiji. Katere natančno in v kakšnih kombinacijah, pa ne vedo. To jih žre. In potem prepovedo uporabo omele. Rečejo, da je nevarna in da ima stranske učinke.”
> Kaj predvidevate, da bo sledilo?
“Kmalu to ne bodo zdravila brez recepta ampak zdravila na recept. Nadalje lahko pričakujemo prepoved nabiranja teh rastlin v naravi.”
> Pravite, da ste aktivisti povezani v mrežo. Mar delujete kot nekakšna ilegala?
“Ne. Recept je preprost: če organizacija nima glave, je ne moreš obglaviti. Delujemo v skupini, povezani smo prek spleta, in ko se pojavi problem, vsi pomagamo. Jasno, najbolj izpostavljena sva midva s Pretnarjem. Tudi zdaj, pri pomoru čebel, so rekli, vidva pojdita in povejta.”
> Na svojih predavanjih se sprašujete, ali se nam obeta lakota. Odkod tako razmišljanje?
“Kapital, ki je prej špekuliral na denarnih borzah, se zdaj seli na trg hrane. Bankirji zakupijo pridelek, na primer ves kitajski česen za tri leta vnaprej po določeni ceni. Tako pridejo do česna. Nato pogojujejo dobavo semen ali pridelka ter sami določajo cene.”
> Napovedujete, da se bo globalni trg hrane sesul, tako kot se je sesul finančni?
“Ne samo jaz, vsi resni analitiki na svetu govorijo o tem. Na žalost naši mediji o tem ne pišejo. Z razvojem industrijskega kmetovanja so cene hrane v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja padle. Hrana je bila poceni, dokler je bila poceni nafta. Ko pa se začne nafta dražiti, imamo problem. Država mora intervenirati s subvencijami, da se kmet ne potopi. Subvencije so vse višje, ker kmetovanje 'na nafto' prinaša vse večje izgube. Govorimo o sončnih in vetrnih elektrarnah, ne razmišljamo pa o tem, da bi hrano spet pridelovali 'na sončni pogon'. Velik problem je tudi, da z uporabo kemičnih sredstev na svetu vsako leto izgubimo sedem odstotkov rodovitne zemlje. Nepovratno. Poleg tega uničujemo vodne vire, z monokuturami pa tudi biodiverziteto.”
> Hrana se bo torej še naprej dražila?
“Letos se nam obeta 20-odstotni dvig cene hrane na globalni ravni. Lani smo bili priča suši in požarom v Rusiji in Ukrajini, ki sta ustavili izvoz žit. Druge države so bile prisiljene žrtvovati žita iz blagovnih rezerv, da bi preprečile vratolomen dvig cen hrane. Tudi v Sloveniji smo načeli blagovne rezerve. Zgodba je enaka kot pri finančnih špekulacijah, ko so države z našim denarjem reševale banke. Zdaj pa z našimi zalogami hrane rešujejo špekulante s hrano. Če se letos v kateri od držav, ki so velike pridelovalke žita, zgodi kaj podobnega, kot se je lani v Rusiji, bodo cene hrane zrasle še za mnogo več kot za 20 odstotkov.”
> V arabskih državah severne Afrike so se ljudje nedavno uprli tudi zato, ker se je podražil kruh ...
“Tako je. Podraži se hrana, in glej glej, zgodi se revolucija.”
> Kakšna je situacija v Sloveniji?
“Totalna polomija! Leta 1974 smo imeli več kot 70-odstotno samooskrbo s hrano, danes pa dve tretjini hrane uvažamo. To nas uvršča na zadnje mesto v Evropi. Skupaj s Finci imamo v Evropi tudi najmanj rodovitne zemlje na prebivalca, 850 kvadratnih metrov. Lahko pa se pohvalimo z neverjetnim dosežkom: največjo kvadraturo hipermarketov na prebivalca.”
> Kako se nam je lahko zgodilo kaj takega?
“Ko pomislim, koliko možganov premore naša politika, mi je vse jasno. Da bi bila situacija še bolj absurdna, kvalitetno domačo hrano v glavnem izvažamo: meso in mleko v Italijo, krompir v Nemčijo, mi pa pijemo 'alpsko' mleko z Madžarske. Madžari imajo res visoke Alpe!” (smeh)
> Kje vidite izhod?
“Ključ do prehranske varnosti je čim krajša pot hrane od vil kmeta do vilic meščana. Lahko bi se zgledovali po Angležih, ki imajo danes tako samooskrbo s hrano, kot smo jo včasih imeli mi. Sprejeli so državni program (www.defra.gov.uk), ki vključuje izobraževanje v vrtcih in šolah, spremembe prehranskih navad, kmetijske politike, sistema subvencij, tržnih mehanizmov ... Skratka, odločili so se za popolno prenovo družbe. Cilj je, da do leta 2030 dosežejo stoodstotno samooskrbo. Spoznali so, da je prehranska varnost ključna za nacionalno varnost. Uvedli so tudi brezmesni ponedeljek kot modni trend.”
> Je manjša poraba mesa res le modni trend?
“Seveda ne. Z medijsko podporo so dosegli, da je brezmesni ponedeljek zaživel, za tam pa se skriva zelo enostavna matematika. Kilogram govejih zrezkov manj pomeni 20 kilogramov žitaric več. Če le za malenkost zmanjšamo prirejo mesa, lahko nahranimo veliko več ljudi. V Sloveniji pa imamo po zadnjem popisu okrog pol milijona krav in le nekaj manj prašičev, kar je bistveno preveč. Ne zmoremo jih prehraniti, zato več kot tretjino krme uvažamo. Posledice so katastrofalne. Preveč je živalskih iztrebkov, zato se reke spreminjajo v greznice. Zaradi silaže že konec maja kosijo travnike. Po vsej državi se valjajo v plastiko zavite travnate bale, ki jim jaz pravim kar dinozavrova jajca. Zaradi intenzivne košnje in polivanja gnojnice po travnikih bo večina cvetnic izumrla. Raste le še trava, in čebele nimajo kaj jesti. S travnikov smo jih pregnali na koruzo in oljno repico, ki sta obe zastrupljeni. Pa smo spet pri čebelah! Tudi zato umirajo. Vidite, kako je vse povezano!?”
ALJA TASI