“Portorož lahko le sanja o elitnem turizmu”

Ni ga v turističnem Portorožu, ki ne bi poznal Zlatka Maglice, turističnega vodnika s skoraj tridesetletnim stažem, nekdanjega pomorca, ki govori šest jezikov in je prava mala enciklopedija znanja na dveh nogah. Po šestih letih plovbe se je v vlogi turističnega vodnika znašel kot riba v vodi.

Našo deželo razkazuje ministrom in predsednikom, izobražencem in preprostim ljudem, vedno pa svoje zgodbe začini s posebnostmi, ki jih je včasih najti le v arhivskih dokumentih. Zlatko ima istrske korenine, njegov rod izhaja iz Golca, sicer pa je po duši pravi Pirančan, kot rad poudari.

> Kako to, da ste se pred kratkim iz Pirana preselili v Koper?

“Predvsem zaradi slabe kakovosti življenja v Piranu. Domačini tam nikoli nimajo miru, mesto je polno odpadkov, ker je treba smeti puščati v vrečkah pred vrati, ob njih pa se potem redijo miši. Da o parkiranju niti ne govorim. Občinska uprava je kot ohromela, ni ji mar, če karkoli narediš za mesto. Sam na primer letno pripeljem v Piran tudi do pet tisoč ljudi, vendar občina tega še opazi ne. Pri tem nisem sam, kar nekaj je odličnih vodnikov, pravih ambasadorjev mesta, ki bi si zaslužili pozornost in pirznanje.”

> Kaj ima Koper, česar nima Piran?

“Koper postaja pravo mesto. Tega ne mislim samo jaz, ampak tudi premnogi turisti, ki ga obiščejo. Nanje naredijo vtis urejenost, čistoča, prijaznost domačinov. Naša glavna strategija je, da se vsak gost, ki obišče slovensko obalo, v doglednem času sam vrne v te kraje, in zadnja leta nam to tudi uspeva.”

> So za to zaslužni turisti s potniških križark?

“Kje pa! Glavnina turistov, ki jih vozimo na izlete po Istri, a tudi po Sloveniji, je še vedno hotelskih. Kar pa zadeva pomorske turiste, upam, da bo v Kopru čim prej zgrajen še potniški terminal, da bodo vse službe, podobno kot v Benetkah, pod eno streho. Veliko turistov s potniških križark se že sedaj ustavi v Kopru, ker ima bogato ponudbo, medtem ko se ponudba Pirana nenehno krči. Očitno Piran ni imel sreče z župani.”

> Se vam zdi, da formula portoroškega turizma ne deluje več?

“Večne sanje portoroškega turizma so elitizem, vendar tega ne zmore tudi izpeljati. Dovolj je že pogledati hotel Kempinski, hotel s petimi zvezdicami: pot do plaže mu seka štiripasovnica, z glavno fasado pa gleda na bazar, sam mu pravim kar ciganski tabor. To ni dostojno kraju. In kaj naredijo lokalni menedžerji? Popolnoma nič. Portorožu očitno noben Kempinski ne pomaga! Le kdo bo plačal tako visoke cene za sobo, ki gleda na ceneni bazar! Bo pa že raje šel v Koper, kar se v teh dneh tudi dogaja. Koper očitno ima vizijo in je zato v zadnjih osmih letih tako napredoval, kolikor je Piran nazadoval.”

> Znani ste po zgodbah, ki jih vpletate v svoje pripovedi. Kaj vas najbolj zanima?

“Vse. Življenjske, ljubezenske zgodbe, poplave, potresi, vse, kar se dotika življenja. Redki na primer vedo, da smo Slovenci dali beneškega doža. To je bil Tommaso Mocenigo, ki je v resnici Močnik. Zanimiva je tudi zgodba o velikem slikarju Canalettu in njegovem obisku pri dožu. Doža je zaprosil, naj mostiček, ki je vodil do njegove hiše, poimenuje po malvaziji, ker je sam najraje pil prav malvazijo. In tako imamo v Benetkah še danes Most malvazije. Tudi z družino Carpaccio je povezana zgodba, ki pravi, da so bili vsi člani družine veliki jedci, zato so zahtevali, da jim meso narežejo na izjemno tanke rezine. Od tod carpaccio v kulinariki. Teh zgodb je ogromno.”

> Se vam na poti dogajajo tudi neprijetnosti?

“Zadnje čase prihajajo k nam množično Italijani. Nekajkrat se mi je zgodilo, da je prišel k meni vodja skupine, povedal, da so v avtobusu vsi fašisti, in zahteval, da jih odpeljem pogledat fojbe, kjer da smo izvedli genocid nad Italijani.”

> Kako reagirate v teh primerih?

“Mirno jim pokažem, v katero smer morajo proti Bazovici, jim zaželim srečno pot in izstopim iz avtobusa. Ne pride mi na pamet, da bi jih vozil v Bazovico. Izhajam iz tigrovske in partizanske družine! Moji predniki so okusili Gonars, Rižarno, Rab! Berlusconi pa si upa reči, da so naši fantje hodili na Rab letovat! Sicer pa, saj je Fini v Splitu pred leti izjavil, da se bodo vrnili.”

> To je verjetno problematika vsake meje …

“Ne, drugod ni bilo takega genocida, kot smo ga doživeli Primorci. Ko pripeljem na primer ameriške turiste v Rižarno, takoj razumejo, za kaj gre, in so zelo prizadeti. Tudi zato, ker niso imeli pojma, da je imela Italija koncentracijska taborišča, še manj, da so bila nekatera, kot Rab, namenjena predvsem Slovencem.”

> Vsi Italijani pa niso taki, kajne?

“To ne, a večina se na izletu po Istri ne more vzdržati pripombe, da je bilo nekoč vse to njihovo. Jaz jih takoj zavrnem, da to nikoli ni bilo njihovo, da so Istro okupirali leta 1918 in da so za časa Benetk tu živeli Furlani in Veneti, ne pa Italijani. Sploh pa je bila Italija ustanovljena šele leta 1861. Potem kar utihnejo. To se dogaja, ne glede na vrsto gostov, lahko so izobraženci ali povprečneži, vsi imajo enak refleks. Isto velja za vprašanje tako imenovanih ezulov. Ko jim postrežem s podatkom, da optante čaka denar za odškodnine na fiduciarnem računu v Luksemburgu, se vsi čudijo, ker tega ne vedo ali nočejo verjeti.”

> Je torej optantsko vprašanje še vedno živo?

“Dovolj je vedeti, da stoji sredi Trsta spomenik, na katerem piše, da je bilo iz Istre po vojni pregnanih 200 tisoč Italijanov. Ljubi bog! Istra še danes nima toliko prebivalcev, kaj šele da bi jih lahko toliko iz nje pregnali! Ko gre za italijanske skupine, smo vodniki vedno na frontni liniji.”

> Nad čim so turisti najbolj navdušeni?

“Italijani, Avstrijci, tudi Nemci so navdušeni nad čistočo in tem, kar smo dosegli v zadnjih dvajsetih letih. Zanima jih tudi bogastvo naše kulture, gledališča, klasične glasbe, tradicija naše filharmonije in podobno. Ob tem vedno povem zgodbo o slovitem Giuseppeju Tartiniju in vmesnem tonu, ki ga je odkril tako, da je podaljšal lok.”

> So se vam kateri od gostov kdaj zamerili?

“Ne posebej. Morda se še najbolj otepam Izraelcev.”

> So preveč zahtevni?

“Ne gre toliko za zahtevnost gostov, kolikor za njihovo popolno neprilagodljivost. Ne morejo razumeti, denimo, da se v naših trgovinah ne baranta. Včasih so tako nadležni, da morajo blagajničarke poklicati na pomoč celo varnostnike. Po drugi strani zanje nič ni dovolj dobro, nič ni dovolj lepo, vse je slabše kot pri njih doma. S tem nenehno zmanjšujejo tvojo ceno. Ob vsem tem pričakujejo tudi košer hrano, čeprav vedo, da jo lahko dobijo le v nekaj hotelih v Ljubljani. Sam sem že pred leti javil agencijam, da z njimi ne želim več delati.”

> Kateri gostje so vam najljubši?

“Najbolj uživam s Švicarji; so razgledani, radi prihajajo na severni Jadran. Prijetni so tudi Avstrijci, tudi Bavarci, ki nas dobro poznajo in cenijo, in se pri nas dobro počutijo, mnogi so si tu kupili tudi nepremičnine. Tudi gostje iz skandinavskih držav so zanimivi, le da pijejo ogromno alkohola, ker je pri njih točenje alkohola omejeno, in je to preprosto treba vzeti v poštev.”

> Kaj pa na tujem, katere težave so najbolj neprijetne?

“Največja težava je, ko izgubim katerega iz skupine in ga moramo iskati, običajno s pomočjo policije. To se namreč sploh ne zgodi poredko; včasih se celo zgodi, da se gost izgubi sredi Portoroža. Svetovni rekorder v izgubljanju pa so, ne boste verjeli, ameriški vojaki! Pri tem pa so še oholi, češ da se njim to ne more zgoditi. Nekoč sem peljal v Benetke skupino vojakov, in tam sem jih opozoril, naj bodo previdni, da se ne izgubijo. Bili so užaljeni, kaj si vendar mislim, saj so ameriški vojaki! Potem pa so se izgubili, da je bilo veselje. Danes sicer v takih primerih ni več težav, ker imajo vsi telefone, včasih pa je bilo tudi zelo hudo. Posebno v Italiji, kjer domačini ne obvladajo tujih jezikov, naši gostje pa običajno ne italijanščine.”

> Se kdaj zapletete v komentiranje političnega dogajanja?

“Odvisno od ljudi, načeloma pa bolj redko. Politika običajno zanima tuje novinarje. Zadnja leta sem imel kar nekaj takih izletov. Najbolj pa jih je zanimala morska meja s Hrvaško.

> Kakšni so bili njihovi komentarji?

Čudili so se, da meja še ni urejena, a tudi hrvaškim stališčem. Ko sem jim razgrnil problematiko in so od piranske cerkve lahko videli celotno slovensko obalo, ob tem pa slišali, da ima Hrvaška skupaj z otoki preko 3000 kilometrov svoje obale, jim ni bilo jasno, kaj Hrvate tako zelo tišči. Zadnja leta pa meja ni več tako aktualna, tudi zato, ker ni več incidentov na morju, Hrvaška pa je pred vstopom v EU.”

> Kaj vas je navedlo, da ste se odločili za delo v turizmu?

“Kot nekdanji pomorec si nisem mogel predstavljati, da bi osem ur sedel v pisarni. Iskal sem svobodo, in to sem našel v poklicu turističnega vodnika. Tu si nenehno v gibanju, potuješ, delaš z ljudmi. Vedno mi je bila všeč misel, da lahko tujcu razložiš, kdo smo, kaj smo, kam hočemo. To je čudovita služba, če te veseli, seveda. Mene veseli.”

> Zakaj ste pustili pomorski poklic?

“Plul sem šest let. Potem pa se je pomorsko življenje tako spremenilo, da ni imelo več pravega čara. Imel sem srečo, da mi je takratna legendarna šefica Kompasa Silva Zupančič ponudila službo, ki jo opravljam še danes.”

> Kako drugačno je danes življenje pomorca?

“Danes je največ kontejnerskega prevoza, ladja se ustavi v pristaniščih le po nekaj ur, tako da ni več priložnosti, da bi obiskal tuje kraje in sploh kaj videl. Konec 70. let prejšnjega stoletja, ko sem plul na ladjah Splošne plovbe, smo prevažali predvsem generalne tovore in smo stali v pristaniščih tudi po mesec ali več. Bilo je lepo in dobro plačano delo, Splošna plovba je imela krasne linije, sam sem v teh letih ogromno videl in spoznal praktično vse kontinente sveta.”

> Česa se najbolj spominjate iz tistih let?

“Posebno se spominjam svojega prvega obiska v albanskem Draču. Za odhod v mesto bi se morali ostriči, si obriti brado in se obleči v civilno obleko s suknjičem in kravato. Seveda nam ni padlo na pamet, da bi to storili, tudi zato, ker tam ni bilo kaj videti. Na Kitajskem pa je imel vsak mornar svojega agenta, ki mu je sledil na kopnem. V ZDA je bilo vznemirljivo, ker smo lahko v živo videli kraje, ki smo jih sicer poznali le iz filmov. Tudi Odesa mi je ostala v spominu, ker nisem mogel razumeti, kako lahko ljudje tako bedno živijo v državi, ki raziskuje vesolje. Marsikateri pomorec je domov pripeljal Rusinjo, ki se je le s poroko lahko odselila iz države.”

> Kaj pa se je v tridesetih letih spremenilo v turizmu?

“Do konca 80. let prejšnjega stoletja smo imeli v Istri masovni turizem, in vsi smo imeli ogromno dela. Po osamosvojitvi Slovenije pa se je masovni turizem močno zmanjšal. Tudi kongresnega turizma ni več toliko. Vrhunec je doživel na začetku 90. let, danes pa upada, kar občuti tudi vodniška služba.”

> Kje vidite nove možnosti za turizem?

“V butičnem turizmu. Ena agencij, ki išče niše v turistični ponudbi, je Istranka iz Kopra, ki organizira izlete za manjše skupine, največ do dvanajst ljudi, svojo ponudbo pa zaokroži s ponudbo kakovostnih spominkov in domačih proizvodov. Drug primer je turistična razvojna agencija Autentica, prav tako iz Kopra, ki se posveča pretežno zaledju obalnih mest. Gre za skupino mladih in podjetnih ljudi, s katerimi tudi sam sodelujem, ki iščejo predvsem izvirno domačo ponudbo. Te agencije običajno tudi ne vlagajo v reklamo in oglase; najboljša reklama zanje je tista, ki gre od ust do ust. Pri tem pa lahko največ storimo prav turistični vodniki.”

VIDA G. POSINKOVIĆ

---