sobota, 28. januar 2012
Lestve, ki vodijo v notranjost kive, Pecos National Monument
Foto: SONJA KRAVANJA
Koruzno dekle, upodobljeno na lesu
Foto: SONJA KRAVANJA
Ruševine misionarske cerkve, narejene iz adobe opeke, Pecos National Monument. V ospredju nakit Indijancev Pueblo.
Foto: SONJA KRAVANJA
Koshare, sveti klovni Indijancev Pueblo
Foto: SONJA KRAVANJA
Diorama življenja predzgodovinskih Indijancev, Pecos National Monument
Foto: SONJA KRAVANJA
Božanstva so človeški, živalski in rastlinski rod poslala na pot migracij. Najprej so se ljudstva ustavila v vmesnem prostoru, nekje med svojim prvotnim domom in površjem zemlje. Zemlja je bila takrat še poplavljena, in ko so vode začele odtekati, je ljudstvo poslalo na površje enega svojih članov, da razišče svet “tam zgoraj”. Ko se je želva vrnila in povedala, da je pot varna, so se vsi člani živega sveta povzpeli po smrekovih vejah na površje. Ker so jim bogovi tako naročili, so se ljudstva razšla in začela svoja potovanja od kraja do kraja, dokler niso prispela do prostora, ki je postal njihovo stalno prebivališče. In tam živijo še danes.
Iz rodu dveh koruznih pramater sta izšli dve ljudstvi, ki živita v skupnem življenjskem prostoru: ljudstvo poletja in ljudstvo zime (Legenda Indijancev Pueblo o preseljevanju narodov).
Iz kive v svet
Obredi, ki ohranjajo prvotno vez med božanskim in človeškim in zagotavljajo, da se vedno znova vzpostavi ravnotežje med človekom in vesoljem, se pri Indijancih Pueblo nadaljujejo v t. i. kivah. Kiva je podzemski hram, navadno okrogle oblike, pokrit z ravno streho in z odprtino, skozi katero vodijo lestve v notranjost. Je najbolj svet ceremonialni prostor v vaseh Indijancev Pueblo. V kivah je zgoščena vsa duhovnost tega ljudstva. O tem zgovorno priča zgodba, ki mi jo je povedal prijatelj arheolog Norm Nelson. “Ko smo nekoč izkopavali ruševine prazgodovinskega indijanskega naselja, smo prišli tudi do kive. Iz nje smo morali počistiti ogromno materiala, peska, kamenja in vsega, kar se je tam nabralo v zadnjih 900 in več letih. Ko smo jo očistili in sem se spustil v njeno notranjost, je začelo rositi. Ves vesel zakličem kolegu, ki je stal zunaj, na površju: ‘A ni super, da dežuje!’ On pa zakliče nazaj: ‘O čem govoriš? Kakšen dež neki! Tu gori ga ni!” Kaj nam pripoveduje zgodba? Da je ta sveti prostor ohranil “spomin” na vse molitve za dež, ki so se v njem dogajale pred 900 leti!
Običajno sta v vaseh plemena Pueblo dve kivi, ena za ljudstvo poletja (poljedelci) in ena za ljudstvo zime (lovci in nabiralci divjih rastlin). Obredni plesi, ki jih izvajajo na površju, običajno na vaškem trgu, se zatorej razlikujejo po značaju. Lovsko ljudstvo goji živalske plese (bizon, srnjad itd.), poljedelsko pa rastlinske (fižol, buča itd.). Pri obredu mlade koruze, ki je po številu obrednih plesalcev in pevcev najmogočnejši in najveličastnejši v Pueblu Santo Domingo, pa sodeluje celo pleme.
Koruza je torej glavna in osnovna hrana rastlinskega izvora teh plemen. Obred koruze pa ni samo molitev, da bi koruza dobro rasla in bogato obrodila, ampak obenem tudi molitev za dež. Vedeti namreč moramo, da je severna Nova Mehika puščavska planota na nadmorski višini okrog 2000 ali več metrov, kjer močno sonce žge tudi po 350 dni na leto. Dež je redkost in blagoslov, zatorej je molitev za dež integralni del indijanskih ritualov.
Obredni ples za dež
Ko na novega leta dan stopimo iz avta in ga parkiramo na robu vasi, je iz vasi slišati bobne in glasove starodavnega jezika, ki polnijo zrak. Občutek imam, kot da z vsakim korakom, ki ga naredimo proti središču vasi, odpade z nas drobec modernega sveta, iz katerega prihajamo. Glavni vaški trg je podolgovat, na obeh straneh obdan z večnadstropnimi adobe hišami z značilnimi ravnimi strehami, na katerih sedijo domačini. Ženske so ogrnjene v velike šale ali ceremonialne odeje v znak spoštovanja do obreda. Trg je poln plesalcev - nekaj več kot dvesto jih je - in več kot petdeset pevcev. Najmlajši plesalec je star mogoče tri leta ali še manj, najstarejši je častitljivi starešina. Obuti v mokasine, imajo vsi v rokah smrekove vejice, simbol večnega življenja in spomin na to, da so po smrekah priplezali iz podzemlja v ta svoj novi svet. Nakit iz turkiza, koral, školjk, ceremonialna oblačila, orlova in druga peresa, njihovi koraki in gibi - vse skupaj je videti kot slikovito morje pisanih barv, ki valovi v svojem lastnem notranjem ritmu. Med njimi se spretno sukata dva koshare, sveta klovna, oblečena le v bočno “krilce”. Njuno telo je pobarvano z blatom in črnimi poševnimi progami. Kdaj pa kdaj kateremu od plesalcev popravita pero ali kak drug del oprave, ki se je morebiti razrahljal, njuna naloga pa je, da skušata zmesti plesalce z gibi, ki so popolnoma nasprotni od njihovih, pravilnih. Domačini, gledalci, se jima smejejo, plesalci pa ju ignorijajo in se jima ne pustijo motiti. Koshare so sveti klovni ne le zato, ker sproščajo napetost in razveseljujejo dušo, ko je težka in žalostna, ampak ker s svojim prezirljivim in nespoštljivim obnašanjem opozarjajo na morebitne nepravilnosti v plemenu, na neravnotežje na katerem od področij njihove skupnosti ali pa na odsotnost spoštovanja vesoljnega ravnotežje v njihovem življenju.
Medtem ko se tako prepuščam mislim, se ritem bobnov polagoma spreminja, glasovi obrednih pevcev prehajajo v drugačno razsežnost, plesalci privzemajo drugačne gibe in položaje, kar traja brez predaha nekaj ur. Plesalci niti za hip ne popustijo v svoji zbranosti, v mokasine obute noge niti za las ne odstopajo od natančnosti korakov, celioten sprevod pa se polagoma premika proti kivi. Pred njo se plesalci razidejo po vaških poteh, pevci pa drug za drugim izginejo v notranjost kive - domov, v prvotni svet.
Prepovedano za turiste
Ko odhajamo iz vasi, vidimo koshare, kako sledita neki ameriški turistki. Ko prideta do nje, ji iz rok potegneta fotoaparat. Le kako sta vedela, da jih je slikala, ko pa je bila med obredom taka gneča! Fotografiranje ali snemanje njihovih obredov je namreč strogo prepovedano, nespoštovanje te prepovedi pa nedopustno. Koshare, ki sta bila videti prav strašljiva, ne zineta niti besedice. Ženska se razjezi: “To je moje, vrnita mi kamero, kdo pa mislita, da sta!!!” Koshare jo ignorirata, potegneta film iz fotoaparata, zaplešeta in se norčujeta iz nje. Ženska je zdaj že vsa zelena v obraz; ne more verjeti, da se to dogaja njej, pripadnici naroda, vzvišenega nad vsemi. Nazadnje pa ji koshare le vrneta fotoaparat - brez filma seveda - in jo pustita, da gre svojo pot. Škoda, si mislim, da ni dojela tega, kar ji je bilo dovoljeno videti in doživeti, kot darilo, ampak kot nekaj, do česar naj bi imela vedno in povsod pravico.
Pot domov, v Santa Fe, je mirna in tiha. V meni pa še vedno odmeva ropot bobnov, ki nas spremlja še dolgo potem, ko se že vrnemo v tako imenovano civilizacijo. Na širokem, prostranem nebu se zbirajo oblaki. Dež bo, si rečemo. In res, sredi noči me zbudi škrebljanje dežja na oknu, šum tistega mehkega, “ženskega” dežja, kot mu pravijo staroselci, ki pada dolgo in počasi, tako da ima žejna in izsušena mati Zemlja čas, da ga vsrka globoko vase.
SONJA KRAVANJA
Sonja Kravanja je prevajalka in poznavalka indijanskih kultur t. i. ameriškega Jugozahoda. Živi v Novi Mehiki.
Prihodnjič: Skrivnost Chaco Canyona